Frauke Petry: Adolfina ali Mutti?

V Guardianu so jo označili za »smehljajoči se obraz nove nemške desnice«. V Spieglu so jo z neobičajno brutalnostjo krstili kar za Adolfino (cikajoč na neki drugi črnolasi osebek iz nemške zgodovine, ki je v času velike krize zajahal strasti čedalje nestrpnejših mas).

Novinarji nasploh poročajo, da v živo navduši s šarmantnostjo. Omikana in inteligentna ženska, ki zna vešče plasirati marsikateri sijajen filozofski citat, mati štirih otrok z odličnim znanjem angleščine in uspešno poslovno kariero … Težava je samo v tem, da javno, ne da bi trenila, zagovarja streljanje neoboroženih beguncev na nemških mejah.

Frauke Petry je čelnica Zavezništva za Nemčijo (ZZN), stranke, ki se je skokovito uveljavila predvsem s svojo antidržo do cele vrste reči. Najbolj od vsega je proti beguncem, Angeli Merkel, medijem, evru kot skupni valuti in še prav posebej proti islamu.

Tej mešanici nevarnih sentimentov zaupa čedalje več nemških volivcev. Nobena druga stranka ni v Nemčiji dosegla niti približno tako meteorskega vzpona tako kmalu po ustanovitvi … Celo zeleni ne, ko so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja s svojim naglim dvigom poslali tektonski šok skozi stare elite.

Klofuta Angeli Merkel

Nova politična doba na starem kontinentu je marsikje prinesla precej radikalen zasuk v desno. V Franciji hara Narodna fronta Marie Le Pen, v Angliji je Ukip pravkar dosegel celo odcepitev od kontinenta, na Madžarskem se je kljub Junckerjevim igrivim pijanskim klofutam trdno vkopal Viktor Orban, na Poljskem v parlamentu tako rekoč nimajo nobene prave leve stranke več … In tako je tudi v deželi zelja in pivskih klobas Zavezništvo za Nemčijo na zadnjih lokalnih volitvah po pomembnih regijah uplenilo celo do 24 odstotkov volilnih glasov.

Številni so to prebrali kot jasno klofuto strpni politiki Angele Merkel do beguncev. In ker so to politiko podprle tako rekoč vse stranke starega političnega reda, tudi tisti zmernejši volivci, ki se čutijo čedalje bolj preplašene, niso imeli drugega, kot da se zatečejo k razumevajočim in čvrsto arijskim nedrom Frauke Petry.

Sama sicer odločno zavrača nalepke stranki, kot so »desničarsko populistična«, »skrajno desničarska« in protiimigrantska«. Namesto tega dosledno uporablja pridevnik liberalno konservativna. A kaj, ko govorijo dejanja glasneje od besed! Samo za začetek lahko tu navedemo razglasitev uradnega zavezništva z avstrijskimi skrajnimi desničarji FPÖ in prav nič sramežljivo kljunčkanje s skrajno desničarskimi somišljeniki drugod po Evropi.

Na koncu koncev je Petryjeva krmilo zgrabila po tem, ko je stranka izpljunila ustanovnega člana Bernda Lückeja, ki je preveč rad javno tožil, da je postala organizacija preveč ksenofobična in proruska.

»Darilo z nebes«

Tudi v Nemčiji ljudje očitno hrepenijo po novih obrazih. Danes tako vplivna stranka je bila ustanovljena komaj leta 2013, in sicer z namenom odločne opozicije samemu konceptu evra. Pravi pospešek pa je dobila lani, ko je v državo pritopotal dober milijon beguncev.

»Drži, migracijska kriza je bila katalizator za naš dvig,« trezno pokima njena vedno elegantna predsednica. A ji grejo obenem vidno na živce javne izjave nekaterih vidnih soborcev, da so bili begunci za stranko »darilo z nebes«.

Pa če nas nekatere žičnata ograja na evropskih mejah še tako pekli, je bil ukrep glede na svoj namen brutalno učinkovit. Zdaj ko se je dotok novih beguncev v državo zaustavil, je Zavezništvo težišče svojih prizadevanj preneslo na »boj proti islamifikaciji Nemčije«.
V nedavnem manifestu so tako med drugim javno pozvali k neposredni prepovedi minaretov, tradicionalnih muslimanskih klicev k molitvi in naglavnih rut. »Islam nam je tuj in se zato ne more sklicevati na princip verske svobode do enake mere kot krščanstvo!« je neizprosno zarentačil predstavnik Zavezništva Hans-Thomas Tillschneider. In za to požel gromek aplavz.

Wikipedija

Za kemijo nadarjeno dekletce, ki jo je nekoč prezir zahodnih bratrancev tako prizadel, da je iz svojega jezika sklenila zbrisati vse znake prejšnje identitete.

A ker je nosilka tega članka gospa po imenu Frauke, bi na tem mestu veljalo par odstavkov nameniti njeni osebni zgodovini.
Odraščala je v Dresdnu, in to v svinčenih časih starega komunističnega režima. Ki je v Vzhodni Nemčiji dejansko bil svinčen. Od takrat, pravi, ji je v zavesti ostal vžgan pomen svobodnega govora in posameznikove svobode. Učitelji, se spominja, so dejansko s prevaro skušali od šolarčkov izvohati, ali starši doma morda ne gledajo zahodnonemške televizije, in sicer tako da so jih na videz nedolžno spraševali, kakšna je videti ura na večernih poročilih (uri na zahodno- in vzhodnonemških poročilih sta se namreč po videzu izrazito razlikovali).

Ko je imela Frauke nežnih štirinajst let, se je družina preselila na Zahod. To so bili razburljivi časi, pičlih nekaj mesecev pred padcem berlinskega zidu. A sama ni v Vestfaliji, kamor so se preselili, nikoli pričakovala Indije Koromandije, kakršno so si slikali marsikateri Vzhodni Nemci. V svoji novi šoli je bila celo neprijetno presenečena, ko je ugotovila, da raven pouka matematike ni bila na tako visoki ravni kot doma pod komunisti! Zelo pa jo je prizadelo, s kakšnim prezirom so številni gledali na sveže priseljeno dekletce z Vzhoda. »Zato sem se pri petnajstih odločila, da bom na sebi zradirala vse znake naglasa ali dialekta in govorila samo še knjižno nemščino, da ne bi morda izstopala.«

Kar ne ubija, krepi. Že takrat je začela mlada bodoča politična zvezda dobivati debelo kožo, ki ji danes pride še kako prav. V študentskih letih si je prigarala angleško diplomo iz kemije in izvrstno znanje angleškega jezika. Za svoj prihod na politični oder pa se je odrekla vodenju svojega uspešnega leipziškega podjetja za izdelavo okolju prijaznih poliuretanskih materialov, za katere si patent delita z materjo.

Še hitrejše plojenje Afričanov

Te dni je zala predsednica kar malo užaljena, češ da se mediji osredotočajo samo na tiste bolj kontroverzne vidike strankinega programa. Bistveno manj zanimanja pa da kažejo za njene druge pobude, kot so omejitev državnega vmešavanja v posameznikovo življenje in izboljšanje programa nemške javne televizije.

»Skupek nogometa, telenovel in ameriških filmov!« je na temo javnega televizijskega programa siknila Frauke Petry, »kot da sploh ne bi bili pravno zavezani, da informirajo in izobražujejo!«

No, ob tem bi lahko pošpekulirali, da bi marsikateri medij najbrž premogel nekaj več zanimanja tudi za strankine manj barvite pobude, če Zavezništvo ne bi tako veseljaško streglo z izpadi. Veliko zgražanja je denimo sprožila izjava vidnega predstavnika stranke Björna Höckeja, da bo pripravljenost Evrope za sprejemanje beguncev samo opogumila Afričane, da se bodo še hitreje plodili.

Ob tej izjavi je bila Frauke Petry sicer vidno ogorčena. A kaj, ko tudi sama ne zna vedno krotiti jezika! Njeno podobo je hudo zaznamovalo, ko je v nekem intervjuju pokimala, da so mejni policisti po nemškem zakonu upravičeni do uporabe strelnega orožja, če bi to zahtevalo stanje.

Ko so mediji zgroženo poročali o njenih besedah, je dva dni precej oglušujoče molčala na to temo. Težko se je bilo znebiti vtisa, da je na neki način testirala temperaturo volilnega telesa. Sondaže so pokazale, da naj bi bila več kot četrtina Nemcev naklonjena uporabi strelnega orožja na meji, in sicer tudi če bi bili begunci neoboroženi.

Olje na ogenj je prilila strankina evropska poslanka Beatrix von Storch, ki je na Facebooku na vprašanje, ali bi veljalo streljati na begunske ženske in otroke na meji, odgovorila z da!

Gospa von Storch, katere polno ime se glasi grofica Beatrix Amelie Ehrengard Eilika Oldenburška, njen deda pa je bil Hitlerjev minister za finance, se je pozneje skušala izvleči, da ji je pri odgovarjanju na vprašanje »zdrsnila miška«.

Čelnica ZZN si pri liberalnejših Nemcih gotovo ni nabrala točk, ko je javno napadla tudi enega najboljših nemških nogometnih reprezentantov, Mesuta Özila. Kaj jo je zmotilo na vezistu londonskega Arsenala? To, da je na Facebooku objavil svojo fotografijo pred Kaabo, muslimansko svetinjo v Meki. Pri zgražanju nad tem je bila Frauke Petry v popolnem sozvočju z drugimi člani svoje stranke, ki so sam obisk Meke označili kot »antipatriotski signal«.

»Je bilo ta obisk res treba naznaniti vsemu svetu?« se je Petryjeva retorično vprašala v še enem intervjuju. In da ne bi bilo nobenih dvomov, je pribila še, da nemški nogometni junak živi svoje življenje »v nasprotju s šeriatskim pravom«, saj »ženske, s katerimi se kaže v javnosti, vsekakor ne nosijo naglavnih rut«!

Ostržkasti mediji

Kadar ne zdrsne miška, so običajno krivi novinarji, ki jih zaradi dolgega noska pogosto imenuje »ostržkasti mediji«. Najbolj pa jim zameri, da njo in njeno stranko kar samodejno uvrščajo med novodobne naciste.

Kaj takega! No, bistveno bolj prijazno je do nje strankino uradno glasilo Compact, ki redno pesni ode tako njenim stališčem kot fizični milini. Kotički njenih ust skoraj dosegajo njena ušesa, so med drugim opevali njene čare, njene oči se razposajeno lesketajo in njena brada se vsake toliko dvigne v zadržani aroganci. »Le kdo se ob vsem tem ne bi spomnil na Audrey Hepburn v Zajtrku pri Tiffanyju?« V istem članku so zapisali tudi, da bi si njihova ljubljenka mnogo bolj zaslužila vzdevek Angele Merkel »Mutti«, torej mamica, saj ima v primerjavi z jekleno kanclerko dejansko otroke … »In to kar štiri, ne da bi zaradi tega trpel njen svež mladostni videz!«

Vse pred zid

Kot se veča norost našega skupnega zgodovinskega trenutka, se večajo tudi strasti nemških skrajnih desničarjev. Zavezništvo tako čedalje manj skriva povezave z nemškim pouličnim protiimigrantskim gibanjem Pegida. In tako tudi strankini podporniki na shodih čedalje pogosteje vihtijo transparente, ki zahtevajo javni linč konkretnih članov nemške vlade. Pogumnejši predstavniki Zavezništva naj bi začeli v zadnjem času celo pozivati, da bi veljalo čim prej spet vpeljati smrtno kazen, da bi lahko nemško vlado postavili pred zid in jo postrelili. Podobna srborita hropenja lahko počasi beremo tudi po slovenskih družbenih omrežjih, čeprav za zdaj še niso dobila uradnega kanala.

In tako je krog zdaj sklenjen. Za kemijo nadarjeno dekletce, ki jo je nekoč prezir zahodnih bratrancev tako prizadel, da je iz svojega jezika sklenila zbrisati vse znake prejšnje identitete, zdaj narekuje merila pravovernih Nemcev. Vsekakor se Frauke Adolfina Petry ne more več pritoževati, da je ljudje ne jemljejo resno. Spieglov kolumnist Jakob Augstein ji je na nekem omizju v obraz povedal: »Vi ste prijazni nasmešek, ki prekriva horde, ki marširajo skozi Dresden in pretepajo ljudi … Vi ste demokratična roka tistih, ki zmerjajo tujce in podtikajo požare v domovih za iskalce azila … Ne, nikakor vas ne podcenjujem. V resnici vas jemljem zelo zelo resno.«