Novice Svet24

Novembra se jim utegne pridružiti še (prva ameriška predsednica?) Hillary Clinton, Velika Britanija pa je pravkar prispevala Thereso May, drugo britansko premierko po Margaret Thatcher. In prvo v tem stoletju. Ko ji je prišlo na uho, da jo je strankarski kolega opisal kot »prekleto naporno babnico«, je Mayeva milo pripomnila, da bi »politiki prav koristilo nekaj preklemansko napornih babnic«. In ne samo politiki.

Ko je po referendumski zmagi zagovornikov brexita ministrski predsednik David Cameron odstopil – slišali so ga, ko se je po tihem pridušal, da se on že ne bo »ukvarjal s tem sranjem«, je bilo torej treba najti novega voditelja konservativne stranke, ki bo tudi novi britanski premier, vsaj do naslednjih volitev leta 2020. In so po začetnem navalu dedci odpadali drug za drugim, dokler nista v bitki, ki naj bi trajala devet tednov, ostali samo še dve ženski in se je prejšnji ponedeljek krvavo politično klanje predčasno in povsem nepričakovano končalo z odstopom predzadnje kandidatke in z zmago devetinpetdesetletne Therese May, tako da se je v sredo vselila na Downing Street številka deset. Davida Camerona so dan poprej slišali veselo brundati znano melodijo, menda naslovno pesem ameriške politične serije Zahodno krilo.

Na prvi pogled – in predvsem če ogled začnete od zgoraj – je bila nova britanska ministrska predsednica ob nastopu službe enako dostojanstveno dolgočasna kot njeni predhodniki: urejena pričeska svetlih las, morda nedoločno blond, morda pa že na pol poti proti sivim, črna obleka s plaščkom … ah, ampak bolj ko ste spuščali pogled, bolj zanimive so postajale stvari, črni plašček se je nenadoma končal s široko živo rumeno pasico, svoj videz črno-rumene osice pa je nova prebivalka Downing Streeta zaokrožila s parom salonarjev z leopardjim vzorcem. Theresa May se je predala svoji notranji Alenki Bratušek.
Že spet.

Shoe o'clock

Arhiv Svet24

Časopisje so preplavili članki v stilu »pet stvari, ki jih morate vedeti o Theresi May« in najvažnejši od teh stvari je vedno vedno podatek, da ima punca rada čevlje. Kadar se pojavi v javnosti, vedno fotografirajo (predvsem) njene čevlje. Theresa nikoli ne razočara, njena zbirka obuval je barvita, pestra in rahlo eksotična, najraje pa ima srednje visoke pete in živalske potiske. Kadar ravno ne kanalizira Alenke Bratušek, se občasno pojavi tudi v škorenjcih. Ali celo v gumijastih škornjih. Kot je ugotovil že star slovenski pregovor, vedno je nekje na svetu shoe o'clock, čas za nove čevlje. 

Čevlji se ji radi prikradejo tudi v pogovor. Ko sta jo na nekem položaju zamenjala dva moška, je nedolžno pripomnila, »seveda, dva moška sta potrebna, da zapolnita čevlje ene ženske«.

In se je te dni seveda vnela razgreta razprava, ali je seksistično pisati o njenih oblekah in čevljih, češ, pri moških politikih pišejo o tem, kar so rekli ali naredili, pri ženskah pa o njihovih pričeskah, oblekah in šolnih. Tabloid Sun je na naslovnici objavil veliko fotografijo enega od bolj pisanih parov njenih salonarjev z naslovom K nogi, fantje!, Guardianova kolumnistka se je pa potem odzvala s člankom »Torbice in petke – kako se ne piše o premierkah«.

Premierkini kolegi politiki so prizanesljivejši: »Ko na njenih nogah zagledaš košček njene osebnosti – pa to, da ima smisel za humor in da ima povedati tudi še kaj drugega – je to subtilen način, da pokaže košček sebe,« je rekla ena, drugi pa, da so njeni čevlji »delček njene osebnosti – kratek poblisk na nekaj, kar se razlikuje od mirne zunanjosti, in ljudem je to všeč«. In njena prijateljica: »Rada nosi kaj takega, česar drugi ljudje ne pričakujejo, da bo oblekla. Ne gre za pritegovanje pozornosti, to je kljubovalnost, češ, 'vem, da imam možgane in da sem resna ženska, zato lahko nosim lepe čeveljce'.«

Kar je potrdila tudi Mayeva sama, ko je rekla: »Rada imam obleke in rada imam čevlje. Eden od izzivov za žensko na delovnem mestu je, da ostane zvesta sebi. Jaz trdim, da si lahko pametna, pa imaš vseeno rada obleke. Lahko imaš kariero in ljubiš oblačila.«
Amen.

Čokolada je v redu, a čevlji ne redijo

Arhiv Svet24

Larry ostaja!
Bolj kot to, kdo bo po Cameronovem odhodu prišel stanovat na Downing Street št. 10, je številnim Britancem kratilo spanec veliko pomembnejše vprašanje: kaj bo zdaj z mačkom Larryjem? Vidite, v rezidenci britanskega ministrskega predsednika je prebivalo že več znamenitih mačkov. Njihov uradni naziv je »glavni mišelovec« in nekateri so bili precej bolj priljubljeni kot z njimi sobivajoči premierji. Larry je prišel k hiši leta 2011, potem ko se je ob televizijskem prenosu v živo zelo razločno videlo, kako se je mimo vrat številke deset nonšalantno sprehodila velika črna podgana. In so potem belega in tigrastega muca z vrhunskimi priporočili prinesli iz zavetišča za živali.
Ali Cameronov odhod pomeni, da bo muc Larry zdaj brezdomček, se je vznemirila britanska javnost. Glavni mišelovec, ki v prostem času očitno tudi tvita, je sporočil: »Lahko vam, vi dobite novega premierja, jaz dobim pa novega lastnika. Popestujte me.« A je bil očitno slabo obveščen, s številke deset so sporočili, da Larry ni Cameronov maček, on je maček javnih uslužbencev. In ostaja. Olajšani Larry je tvitnil: »Ali kdo pozna dobrega negovalca mačk, ki ima jutri čas? V sredo moram na nekoga narediti dober vtis …«

Naslednja od tistih koliko že? nujnih stvari, ki bi jih morali nujno vedeti o njej, je to, da nerada govori o svojih zasebnih zadevah. Vemo, da je Theresa Mary May, rojena Brasier, edinka, vikarjeva hči, ki se je menda pri dvanajstih odločila, da bo šla v politiko. Njena izobrazba, pridobljena v ne posebno bleščeči mešanici zasebnih in javnih šol, ni nič kazala na to, študirala je zemljepis, na univerzi spoznala svojega bodočega moža Philipa – seznanila ju je bodoča pakistanska premierka Benazir Buto – in šla potem, logično, službovat v banko.

Leto dni po poroki, leta 1981, sta ji drug za drugim umrla oba starša. Najprej oče v prometni nesreči, nekaj mesecev za njim je umrla še mama. Leta 1997 je vikarjeva hči – v tretjem poskusu – osvojila poslanski sedež in se zatem hitro vzpenjala po stopničkah proti vrhu konservativne stranke. V letih 2002/3 je bila prva predsednica stranke, leta 2010 je postala notranja ministrica, zraven je bila pa med letoma 2010 in 2012 še ministrica za ženske in enakopravnost.

Leta 2013 so pri njej odkrili diabetes tipa 1 in zdaj si mora štirikrat na dan dati injekcijo, vendar vedno poudarja, da je bolezen v življenju in pri delu prav nič ne ovira. In potem rada citira olimpijca Steva Redgrava, ki ima tudi sladkorno bolezen, pa je samo skomignil, da se mora pač diabetes naučiti živeti z njim, ne pa on z diabetesom. Bolezni Therese May bržkone ne kaže nič drugače.

Ponedeljek – nič takega, česar par lepih čevljev ne more popraviti

Da bo nekoč posegla po mestu premierke, so vsi slutili in je bilo le vprašanje časa, a po Cameronovem odstopu se je zgodilo prej, kot so pričakovali. Njena zadnja preostala tekmica Andrea Leadsom je naredila usodno napako – v intervjuju ji je ušlo, da bo zato, ker je mama (treh otrok), zagotovo boljša premierka. Če bi se ustrelila v koleno, bi si bržkone naredila manj škode.

Mayeva nima otrok. O razlogih noče govoriti, jasno pa je dala vedeti, da to ni bila njena izbira. Na napad se je odzvala dostojanstveno: »Hočem, da moje zasebne stvari ostanejo zasebne. Nisva mogla imeti otrok, sprijaznila sva se s tem in šla naprej. Upam, da se to nikomur ne zdi pomembna stvar. Kljub temu se lahko vživim v občutke drugih, razumem ljudi in se zavzemam za pravičnost.«

Leadsomova je najprej zavreščala, mrhovinarsko novinarstvo!, tega sploh nisem rekla! Časopis je javno objavil zvočni zapis intervjuja. Prejšnji ponedeljek, bržkone pod pritiskom strankarskih veljakov, je Leadsomova objavila, da se umika iz tekme. In v sredo se je na Downing Street k slovitemu mačku Larryju vselila nova prebivalka. Ki pa je vse primerjave z Margaret Thatcher gladko zavrnila: »Mislim, da je Margaret Thatcher ena in edina. Nisem človek, ki bi si iskal vzornike. Pri vsem, kar počnem, dam vedno vse od sebe.«

Višje so pete, bliže si nebesom

Theresa May ne preklinja, ne nakupuje po spletu, dela kot črna živina in zbira kuharske knjige – in zdaj ko smo razkrili vse zares pomembne stvari, lahko še pogledamo, kakšne načrte ima nova britanska premierka.

Velja za »liberalno konservativko«, kar v praksi pomeni, da je pri nekaterih zadevah precej odprtega duha, pri drugih pa še vedno bolj konservativna. In že pri več stvareh je spremenila stališče, na primer pri istospolnih porokah, ki jim je sprva nasprotovala, zdaj jih pa podpira (še vedno pa nasprotuje temu, da bi istospolno usmerjenim dovolili posvajati otroke).

»Menim, da če se imata dva rada, če se ljubita in se hočeta zavezati drug drugemu, potem morata imeti možnost, da se poročita in da mora biti poroka dostopna vsem.« In si to spreminjanje stališč sicer lahko razložite s tem, da je muhasta in nedosledna, ampak nam ljubša razlaga je ta, da je dovolj odprta, da sprejema tudi drugačna stališča in se ne boji priznati zmote. Česar pa najverjetneje ne bo naredila pri brexitu – sama se je med kampanjo sicer zavzemala, da Britanija ostane v EU (a je bila pri tem dokaj mlačna, verjetno zato, da se ne bi zamerila privržencem odhoda v svoji stranki in si s tem ogrozila možnosti za premierski položaj), a ko je referendum prinesel odločitev za izstop, je (zelo odločno) rekla: »Brexit pomeni brexit.«

Nobene ponovitve referenduma ne bo, je zatrdila, voljo volivcev bodo spoštovali, vendar si bodo za izstop vzeli dovolj časa, zato bo postopek sprožila šele prihodnje leto. In napovedala: »Menda sem 'prekleto težka ženska' in naslednji, ki bo to spoznal, bo Jean-Claude Juncker.« 

Napoveduje konec vrtoglavo visokim plačam direktorjev, več besede namerava dati malim delničarjem in predstavnike delavcev spraviti v nadzorne odbore. »Naša misija je, da iz Britanije naredimo deželo, ki je prijazna ne le do peščice privilegiranih, temveč do vsakogar od nas.«

Seveda ni nujno, da ji verjamete – pri Guardianu, ki se nagiba v levo, so na primer precej skeptični: »Theresa May se je zaklela, da bo združila Britanijo – po mojem proti revnim,« je o njenih dobrih namenih odkrito podvomil njihov kolumnist.
Kakor koli, z gotovostjo lahko rečemo vsaj to, da bo prekleto naporno.
Posebej za Junckerja.