Norma se je rodila leta 1967 v mestu Mazatlan v Mehiki. Ko je bila stara 11 let, ji je umrl oče in takrat se je začela njena grozljiva zgodba. »Stvari so se izjemno hitro poslabšale. Mama je vzgajala pet otrok in vsi smo morali delati. Živeli smo z danes na jutri,« je povedala Norma. Skrbeti je morala za slepega strica, ki jo je pri enajstih letih posilil. Prav ta prva zloraba jo je nato zaznamovala za vse življenje.
FOTOMODEL
Pri devetnajstih letih jo je opazila neka lokalna ženska in ji dejala, da ji lahko uredi kariero fotomodela na Japonskem. »Spomnim se, da mi je moja mati dejala, da jo je strah, a da mi ne bo branila, če bom odšla. Zame je bil to edini izhod iz bede in na vso moč sem si želela, da bi bilo res.« Seveda ni bilo. Takoj ko je prišla na Japonsko, so ji v »agenciji« vzeli potni list in jo zaprli v sobo. Dejali so ji, da jim je dolžna za letalsko vozovnico, stanovanje in sobo. Ker je mislila, da bo kot fotomodel zaslužila dovolj, je na pogoje pristala. Res pa je tudi, da druge izbire tako ali tako ni imela. Dejansko so jo nato prodali na dražbi najboljšemu ponudniku v Tokiu. »Kupil me je neki moški in postala sem njegova lastnina.«
VZAMEJO TI VSE
Kasneje je na vprašanje, zakaj ni poskusila pobegniti, odgovorila, da ti vzamejo sposobnost, da skrbiš zase. »Osebe, ki me je pripeljala tja, sploh nisem videla,« je povedala Norma. Seveda ni znala japonsko in obkrožena je bila s svojimi ugrabitelji, ki jih pravzaprav niti ni smatrala za ugrabitelje. »Imela sem dolg za odplačati in moja družina mi denarja ni mogla poslati. Nisem mogla oditi na policijo, saj nisem imela niti potnega lista. Poleg tega sem bila zelo hitro označena za prostitutko. Ko me je ena stranka brutalno pretepla, sem odšla na policijo, a niso naredili ničesar. Rekli so mi, da sem 'kurba', ker delam v baru.«
Že po šestih mesecih treningov se ji je uspelo kvalificirati na Bostonski maraton.
BEG
Po več letih prisilne prostitucije je Normi vendarle uspelo zbežati. Pri tem so ji pomagali ljudje iz bližnjega samostana. Zbežala je v Kanado, natančneje v Vancouver, se poročila in postala mati. Vendar je na Japonskem, da bi lažje prenašala vse skupaj, zapadla v alkoholizem. Zaradi tega, in ker ni mogla obdržati službe, je njen zakon propadel. »Hotela sem biti čim bolj prizanesljiva do sebe, saj svet ni bil ravno prijazen do mene.«
TEK IN TAOIZEM
Norma je pojasnila, da ji je tek sprva pomenil sprostitev, predvsem pred preteklostjo. S tekom se je spoprijela s stresom, si izpraznila misli in se znebila negativnih čustev. »Ko so me prevevala vsa ta negativna čustva, me je popolnoma izčrpalo. Da sem ta čustva lahko obvladala, sem se zatekla k taoizmu.« Taoizem spodbuja ljudi, da sprejmejo tako vzpone kot padce v življenju. Norma se je takrat morala soočiti predvsem s padci. »Bila sem ranljiva mati hčerke in nisem se mogla znebiti preteklosti. Še posebej tega, da me je pri enajstih letih posilil sorodnik.« Vendar se je, namesto da bi ponovno zapadla v pretirano uživanje alkohola, odločila, da prekine ta krog. »Začela sem teči, sprva ponoči, da me ljudje ne bi videli jokati.« Že po šestih mesecih se je kvalificirala na Bostonski maraton. »Tek sem lahko nadzorovala. Nisem mogla nadzirati, kaj se bo dogajalo v službi, prav tako nisem mogla nadzirati odraščanja mojega sina. Pri teku pa sem imela popoln nadzor nad svojim napredovanjem. In ker sem iz sebe morala spraviti toliko stresa, sem bila v teku izjemna.« Osvojila je tudi najvišje vrhove vseh sedmih kontinentov.
TRIATLON
Leta 2013 je poklicala svojega prijatelja Brada Rileyja, ki vodi organizacijo, ki se bori proti trgovini z belim blagom. Dejala mu je, da bi rada naredila nekaj velikega za žrtve trgovine z ljudmi. In kar naenkrat sta prišla na idejo za svetovni rekord za najdaljši triatlon. Rekord naj bi podrla po poteh, ki so znane po tem, da jih uporabljajo tihotapci ljudi. Leta 2014 je v 65 dneh pretekla, prekolesarila in preplavala od Cancuna v Mehiki do mesta Washington. Tako je kar potrojila svetovni rekord.
Norma Bastidas je med svoje dosežke vpisala dvojni maraton preko Antarktike in prečkanje Sahare.
Naredila je več kot 6000 kilometrov in se s tem vpisala tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. »Trgovina z ljudmi se ti zgodi in ni nekaj, kar si,« je poudarila Norma. »Vsakič, ko nekdo dvomi, da imajo žrtve trgovine z ljudmi potencial, na tihem reče, da so krive sama. In to je hudo narobe.« Norma je dejala, da je preko alkohola poskušala pozabiti, kaj se ji je zgodilo, s tekom pa tega noče. »Če hočem biti učinkovita aktivistka, moram čutiti bolečino in ponižanje, ki sem ju izkusila, še posebej zaradi tega, ker toliko ljudi krivi žrtve.« Dodala je, da je največje zadoščenje čutila, ko so jo v Washingtonu pričakale žrtve trgovine z ljudmi in pretekle nekaj zadnjih kilometrov z njo. Norma je sicer s to gesto želela izpostaviti problem, a je imela še en cilj. Želela je pokazati žrtvam, da se lahko iztrgajo iz kroga bolečine.
