Maxime pojasnjuje, da je v jedru tega predloga preobrat hierarhije norm, kar v bistvu pomeni, da predlog daje proste roke podjetjem. Z njim bi ta dobila velik manevrski prostor glede sklepanja pogodb, pogojev pripravništev, števila delovnih ur in tako dalje.
Podpora je vse večja
Vse se je začelo pred nekaj meseci, ko je bil uradno predstavljen osnutek nove delovnopravno zakonodaje. Že pred letom je bil sprejet zakon, ki je ogrozil številne socialne pravice ogromnemu delu prebivalstva. Vendar takrat ni bilo tako množičnega odpora, kot smo mu priča danes.
Bistvo je, da bi bila zdaj odločevalska moč na ravni in v rokah podjetij, ne pa na ravni panog oziroma države. To pa je sprožilo to ogromno mobilizicijo. Že od začetka je zakonu nasprotovala velika večina francoskih sindikalnih central. Te niso združene samo v nasprotovanju zakonu, ampak sodelujejo tudi pri pripravi alternativnega zakona. Splošno prepričanje je vendarle, da s trgom delovne sile, kot ga trenutno ima Francija, ni mogoče iti naprej. Marsikaj je treba popraviti, veliko stvari se mora spremeniti. Bistveno je seveda vprašanje predznaka teh sprememb, tega, kar predlaga vlada, si v resnici nihče ne želi. Predlaga pa podobne ukrepe, kot so se s šok terapijo uvajali v tranzicijskih devedesetih v vzhodni Evropi in malo kasneje v Nemčiji s spremembo delovnopravne zakonodaje pod Gerhardom Schröderjem (reforme Hartz). Med finančno krizo pa so podobne politike, bolj znane pod imenom varčevalni ukrepi, morale sprejeti Grčija, Španija, Portugalska, Irska in druge.
Kakšen je bil odziv vlade na te burne proteste?
Odziv vlade je podoben šali, ki jo je nekoč o Evropi izrekel nekdanji ameriški zunanji minister, Henry Kissinger. Dejal je: »Na katero telefonsko številko moram poklicati, če hočem govoriti z Evropo?« Situacija s trenutno francosko vlado je precej podobna. Pri tem pa je težko razbrati, ali vlada te nejasnosti in zmede v nasprotujočih si stališčih načrtno ne ustvarja celo sama. Medtem ko en del vlade zatrjuje, da ne bodo spremenili niti črke predlaganih zakonodajanih sprememb, drug del iste vlade pritrjuje protestnikom in obljublja, da bodo marsikakšen del gotovo izpustili in spremenili. Težko je reči, ali gre za simulirano strategijo ali pa za dejansko neusklajenost. Vendar to trenutno niti ni tako zelo pomembno, tisto, kar šteje, je, da so zaradi izjemne mobilizacije, ki jo je uspelo zagnati sindikatom, na vladni strani nekako začeli izgubljati. Na to spremembo v razmerju moči vlada zdaj odgovorja s tem, da poskuša med sindikate vnesti razdor, v duhu strategije »deli in vladaj«, vendar jim zaradi enotnosti sindikatov ne uspeva. Ob tem so še posebej glasni in kritični glede nasilja, ki je prisotno na protestih in za katero naj bi bili odgovorni sindikati. Drži, da je bilo v nekaj primerih res prisotno nasilje, vendar so ga izvajale druge skupine, ne pa sami sindikati. Z opozarjanjem na te nasilne incidente poskuša vlada omadeževati in razvrednotiti celotno protestniško gibanje. V resnici je vlado že strah, ker je izkusila tolikšno nasprotovanje.
Razmere se zaostrujejo iz dneva v dan, zasedenih je več tovarn, stavkam so se v zadnjih dneh pridružili tudi delavci iz energetskega in prometnega sektorja. Oskrba z energijo za gospodinjstva do zdaj še ni bila motena, saj je ta zakonsko določena. Izpad energije, med drugim iz 19 francoskih jedrskih elektrarn, pa je država za svoje in industrijske potrebe že morala nadomeščati s kupovanjem elektrike iz tujine. Vsak dan so daljše vrste na bencinskih črpalkah, saj je motena tudi oskrba z naftnimi derivati, zaradi tega je država že morala poseči po strateških rezervah. Na te nove razmere se vlada odziva samo z vse več in več novih groženj.
Več kot šestdeset odstotkov vprašanih Francozov v javnomnenjskih raziskavah podpira proteste v lastni domovini.
Kakšen pa je bil odziv širše javnosti na te motnje v oskrbi?
Dejansko gre za precej novo situacijo in zdi se, da je javnost tu precej razdvojena, a po zadnjih javnomnenjskih raziskavah je več kot 60 odstotkov javnosti naklonjene sindikatom in protestom. Večina za nastalo situacijo krivi vlado, ta podpora bo z nasilnim in nerazumevajočim odzivom vlade samo še naraščala. Ali bi lahko rekli, da gibanje uživa podporo tudi med drugimi organizacijami, so se študentske organizacije solidarizirale in pomagajo nasprotovati zakonu? Naj torej omenimo, da mladinske organizacije in dve izmed največjih študentskih organizacij sodelujejo že od prvega dne. Močno podpirajo tudi stavke delavcev.
Leva alternativa v resnici ne obstaja oziroma je zelo šibka, kot si že dejal. Kakšna pa je situacija glede desnice? Poskušajo desne sile politično kapitalizirati na teh protestih, npr. Nacionalna fronta, Marine Le Pen?
Kar zadeva običajne konservativne stranke, te igrajo nevarno igro. V smislu, da po eni strani podpirajo del ljudskega nezadovoljstva in s tem same proteste, na tem torej vsekakor poskušajo kapitalizirati. A po drugi strani kritizirajo tudi vlado, češ, da v svojih reformnih predlogih ne gredo dovolj daleč, da bi ti morali biti še bistveno bolj ostri. Klasična desnica torej poskuša sedeti na dveh stolih. Kar pa zadeva Nacionalno fronto in Marine Le Pen, so glede teh protestov izredno previdni in izredno tihi. Ti protesti in vsa spremljajoča mobilizacija namreč nekako odslikavajo nekatere izmed njihovih notranjih sporov, sporov, ki jih do zdaj še niso bili sposobni rešiti.
Maxim Benatouil: »Težko je razbrati, ali vlada te nejasnosti in zmede v nasprotujočih si stališčih načrtno ne ustvarja celo sama.«
Čeprav je bil formalno izključen oziroma dan na stranski tir, je zgodovinski vodja Nacionalne fronte, oče aktualne predsednice, Jean-Marie Le Pen, v stranki še vedno zelo vpliven in vodi določen krog znotraj nje. Jean-Marie ima tako še vedno močno vlogo ne samo v stranki, ampak tudi v njenem civilno-družbenem delu in v drugih organizacijah, ki s stranko simpatizirajo. Skupaj s svojo vnukinjo, Marion Maréchal-Le Pen, ki je tudi najmlajša poslanka v francoskem parlamentu, so močno neoliberalno usmerjeni, in sicer v politiko identitet, in predlagane vladne reforme povsem podpirajo, četudi tega ne razglašajo preveč.
Drugo, večinsko krilo stranke pa sledi strategiji predsednice, Marine Le Pen, ki je strategija socialnega šovinizma. Oni pa nasprotno močno nasprotujejo zakonu, pravijo namreč, da je uperjen proti delavskemu razredu in tako naprej. Istočasno pa obsojajo domnevno levičarsko nasilje nad policisti, s čimer so tudi sami ujeti v protislovje. V isti sapi se želijo pokazati kot podporniki delavcev, vendar vedo, da je levji delež njihove volilne baze prav med policisti, zato se hočejo pokazati tudi kot njihovi veliki podporniki.
