Podobe, pravijo v anglosaškem svetu, znajo govoriti glasneje kot tisoč besed. In med prvomajskimi prazniki je ena bolj kot vse druge ujela pozornost javnosti – najprej švedske in nato svetovne. No, podobe tristotih nasršenih skrajnih desničarjev, ki po ulicah evropskih mest marširajo v imenu sovraštva in nestrpnosti, niso same na sebi žal nič posebnega več. Na to smo se morali kar nekako navaditi. Podoba krhke suhe črne ženske, ki se jim je z dvignjeno pestjo sama postavila v bran, pa je v svoji nenavadnosti nekaj povsem drugega. In v svoji drameči inspirativnosti neskončno dragocenega.
Spoznajte Mario-Tereso Asplund, ki jo prijatelji kličejo Tess. V višino meri komajda sto šestdeset centimetrov in je je skupaj z obleko za petdeset kil in drobiž. Sama sebe opiše kot Afro-Švedinjo: ko je imela sedem mesecev, jo je posvojil švedski par in jo pripeljal domov, da bi jo vzgojil v vikinških deželah. Zadnjih šestindvajset let se kot aktivistka bori proti rasističnemu sovraštvu, ki tudi na Švedskem čedalje samozavestneje dviga glavo. Ko so med prvomajskimi prazniki člani Nordijskega odporniškega gibanja (NRM) uprizorili še enega izmed čedalje pogostejših pohodov sovraštva, je Tess preprosto prekipelo.
Hommage Nelsonu Mandeli
Zgodilo se je v mestecu Borlänge, v osrčju Švedske. Dvainštiridesetletna aktivistka pravi, da je bil njen protest plod čistega impulza. Ko je videla, kako neovirano so v bele srajce odeti fašisti topotali po ulici, jo je resnično pogrelo. Preprosto ni mogla doumeti, da se to dogaja v deželi, v kateri je odrasla. Preplavila so jo čustva, in poglavitno med njimi je bila jeza. Preden se je dobro zavedela, je iz množice novinarjev in drugih antifašističnih protestnikov skočila na cesto ter se z visoko dvignjeno pestjo zazrla naravnost v obraze proti njej marširajoče falange.
»Bila sem tako jezna, da sem preprosto stopila na ulico,« se je kasneje spominjala svojega dejanja. »Ne, prekleto, sem si mislila, ne, oni ne smejo kar takole marširati! Preplavil me je adrenalin. Nacisti ne bodo kar takole marširali po naših ulicah, to preprosto ni okej!« Protest z dvignjeno pestjo je bil hommage njenemu večnemu heroju Nelsonu Mandeli. »Pest sem visoko dvignila v zrak zato, da bi jim poslala sporočilo, da tukaj še vedno verjamemo v pravico, svobodo in ljubezen.«
Nacisti se seveda niso dali motiti. Približevali so se ji z enako srboritim korakom kot prej, kamniti obrazi pa so vanjo sevali zgolj ledeno sovraštvo. Da se razumemo: tu govorimo o nacistični organizaciji Nordijsko odporniško gibanje (NRM), ki je ne tvori trop vaških pobalinov, temveč gre za dobro organizirane častilce Adolfa Hitlerja, ki hrepenijo po z volitvami ali splošno revolucijo doseženi nacistični Švedski. Za sabo pa imajo dolgo zgodovino vse prej kot miroljubnih incidentov.
Ko je konica povorke, ki so jo tvorili NRM-jevi vodje, dosegla Tess, jo je eden izmed njih porinil vstran. Tega sicer ni storil pregrobo, saj se je očitno zelo dobro zavedal prisotnosti novinarjev. Na tej točki je Tess prevzel eden izmed navzočih policistov in jo nežno usmeril stran od tristotih parov sovražno topotajočih škornjev.
Rowlingova: Tess, ti si čudovita!
Kljubovalna izjava, ki jo je Maria-Teresa Asplund izrekla s celim telesom, je torej trajala le nekaj sekund. A to je bilo dovolj, da je vse skupaj ujel fotograf David Lagerlof in fotografije objavil na svojem Facebooku s pripisom: »Ena sama ženska je stopila na ulico in se postavila nasproti najbolj nasilni nacistični organizaciji na Švedskem.« Sama Maria-Teresa se je po zaključku dogodka z vlakom vrnila v Stockholm in, tako pravi, kar nekako pozabila na vse skupaj. Vse do večera naslednjega dne, ko se je podoba njenega aktivnega nestrinjanja kot gozdni požar razširila po družabnih omrežjih.
Ikonični posnetek visoko dvignjene pesti se je kot dobrohoten virus razširil najprej po Švedski in potem po svetu. Zadeva je le redkokoga pustila hladnega, in spletni forumi so se še enkrat več razklali na ogorčence in navdušence. Med slednjimi bi veljalo omeniti avtorico Harryja Potterja JK Rowling, ki je delila omenjeno fotografijo in tvitnila: Poglejte, kaj je naredila ta ženska! Tess Asplund, ti si prečudovita!
Fama, ki jo je dosegla v tako kratkem času, je najbolj od vseh šokirala prav samo aktivistko. Za švedski radio je izjavila, da še vedno ne more dojeti, kaj šele razumeti vse te medijske pozornosti. Skromno je dodala, da se nikakor nima za junakinjo in da vse skupaj jemlje kot le še en dokaz nezaslišane moči, ki jo imajo danes družabna omrežja.
O sranje, kaj sem storila
Pri analizi njenega dejanja je treba opozoriti na še eno stvar. Ciniki in samooklicani realisti so prhali, da je njen pogum manjši, kot se zdi na prvi pogled. Zakaj? Ker naj bi ji kombinacija njenega spola in prisotnih novinarjev podelila določeno stopnjo neranljivosti. A kaj ko je novinarska zaščita izrazito krhka reč, saj po navadi traja samo, dokler so novinarji prisotni.
Znano je, da so se NRM-jevi jurišniki v preteklosti že aktivno spravljali na znane antirasiste. »Nekaj mojih prijateljev so že napadli,« zadrhti Tess Asplund. »Nekateri so morali zaradi tega celo spremeniti naslov. Tudi meni je že sredi noči zazvonil telefon, in ko sem dvignila, se je nekdo na drugi strani začel dreti name.«
Pogumna dama je javnosti med drugim položila na srce, da je mogoče na Švedskem na vsakem koraku opaziti porast splošnega rasizma. »Kjerkoli – v trgovini, na ulici – se lahko zgodi, da mi kdo v obraz vrže kako psovko. Tudi sama sem doživela nekaj rasističnih napadov, in to je bil velik del razloga, zakaj sem se v celoti zavezala izročilom humanizma ter postala aktivistka.«
Njeno življenje, tesnobno dodaja, se po dogodku v mestecu Borlänge počasi spreminja v cirkus. »Nacisti so zelo besni name, zato me včasih popadejo misli tipa: ‘O sranje, mogoče pa ne bi smela storiti, kar sem storila. Želim si predvsem miru in tišine, ti tipi so pa ogromni in precej zmešani. Če vam povem po pravici, so moji občutki zelo mešani, ampak skušam ostati mirna.«
Odprite oči, živimo v nočni mori!
A ko pretehta strah in pravičniški gnev, v prsih praviloma zmaga slednji. »Veste, v resnici me je sram, da se moramo kot družba sploh ubadati s tem problemom. Na policiji pravijo, da živimo v demokratični deželi, zato imajo tudi ti ljudje pač pravico, da demonstrirajo. Ampak čakajte malo, to so vendar nacisti! Kakšna grozljivka! Tovrstno sovraštvo za sabo vedno pusti posledice, ki se širijo iz generacije v generacijo. Temu je treba napraviti konec. Človeških bitij preprosto ne smemo diskriminirati zaradi porekla ali barve kože. Še vedno se sprašujem, zakaj je bilo tem ljudem sploh dovoljeno marširati?! Z vsakim dnem bolj živimo v nočni mori. Ljudje morajo odpreti oči in se končno zavedeti, kaj se dogaja. Vse to sovraštvo je treba zajeziti. Vse skupaj je začelo vplivati na naše otroke, kar pomeni, da smo se znašli na pragu začaranega kroga! Če bo moje dejanje ljudi vzpodbudilo, da se tudi sami dvignejo proti sovraštvu do drugačnosti, bom zelo zelo vesela.«
Tess je trenutno nezaposlena in zelo aktivna v sklopu skupine Afrofobia Focus. Pri Združenih narodih so lani ocenili, da imajo na Švedskem še prav posebne probleme s pojavom po imenu afrofobija. Gre za porast izrazito negativnih občutkov do prišlekov iz podsaharske Afrike.
Pravzaprav imajo na Švedskem probleme še z marsičim drugim. Skrajna desnica tudi v Skandinaviji napenja svoje na novo samozavestne mišice, in Švedska ni prav nobena izjema. Po raziskavah javnega mnenja je tako imenovana Švedska demokratska stranka, znana po izrazito krutih protiimigrantskih stališčih, v tem trenutku prepričala nekje med petnajst do dvajset odstotkov volilnega telesa. Kdor si drzne na kratek sprehod po švedski spletni krajini, bo ob vseh tistih brizgih žolča nad »drekokožnimi mešanci« kaj kmalu spoznal, kako zelo je vrag tudi med Vikingi vzel šalo.
Evropski tisk je tako recimo proti koncu zime poročal, da je Švedska sklenila iz države vreči kar polovico od 160.000 prišlekov, ki so leta 2015 po uradnih ocenah zaprosili za azil. Nasploh je videti, da postajajo skandinavske države čedalje bolj odločene od vojne zdesetkanim regijam sveta poslati jasno sporočilo, da se tudi na fjordih za prišleke ne cedita več med in mleko. Odločitve, kakršne je recimo sprejela Danska, da je beguncem avtomatično dovoljeno zapleniti določene vsote denarja in druge lastnine, ne morejo biti označene za nič drugega kot čisti barbarizem.
Navzemimo se Tessinega poguma
Seveda v švedski družbi, tako kot v večini drugih, še vedno obstaja zdravo jedro. Za njegove pripadnike se je fotografija visoko dvignjene pesti v trenutku spremenila v ikono. Napredni švedski novinarji so podobo hitro primerjali s še vedno slavno fotografijo z naslovom Tanten med väskan, kar bi lahko prevedli kot »ženska s torbico«. Daljnega leta 1985 jo je v mestecu Växjö posnel Hans Runesson, na njej pa jih je neka svobodomiselna gospa s svojo ročno torbico pošteno naložila po glavi nekemu obritoglavemu članu Stranke nordijskega rajha.
Tisti gospe je bilo ime Danuta Daniellson, bila je švedska državljanka s poljskimi in židovskimi koreninami. In njen pravičniški srd je bilo toliko lažje razumeti, ker je bila njena mati med drugo svetovno vojno mučena v enem izmed nacističnih koncentracijskih taborišč. Kot stvari napredujejo, se čedalje bolj zdi, da ni bila ne prva in ne zadnja.
Tako imamo zdaj situacijo, ko po ulicah najnaprednejših evropskih držav marširajo organizacije, ki bi jih še v obdobju padca berlinskega zidu skoraj gotovo prepovedali. In trenutno se jim po robu postavljajo samo srčni posamezniki, kakršna je Tess Asplund. Pošljimo ji vsi skupaj val mentalne podpore in se skušajmo malo navzeti njenega poguma. »Veste,« se je nasmehnila v nekem intervjuju, »saj jaz na demonstracijah zelo pogosto stojim z dvignjeno pestjo – to ni zame v resnici prav nič novega.«
