Nesrečni v zakonu

Če odhajate, odidite pojoč

Jelka Sežun/Zarja
15. 5. 2016, 20.52
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Britanci pred referendumom o odhodu iz EU.

Britanci so pred dilemo: naj ostanejo v Evropski skupnosti, ali naj poskušajo leteti solo? Politiki se prepirajo, javnost je razklana, z vseh strani jim prišepetavajo nasprotujoče si podatke in zlovešče napovedi o posledicah. In bodo torej zadevo rešili tako, da bodo vse vprašali za mnenje, z referendumom. Šele tretjim vsebritanskim referendumom v zgodovini.

Kot narod, ki se praktično vsako leto pozabava z referendumom ali dvema, lahko rečemo samo tole: amaterji.

V četrtek, 23. junija, bodo Britanci odšli na volišča in odločali o tem, ali bodo še naprej člani kluba 28 držav Evropske skupnosti, ali pa bodo vljudno, kar najvljudneje, izstopili in sami odkorakali v sončni zahod.

Saj so že imeli lokalni referendumček ali dva, vsedržavnega pa se lotevajo šele tretjič (in drugič glasujejo o članstvu v EU), zato so ljudje malce negotovi in polni vprašanj, pa jim je BBC na svoji spletni strani prijazno pripravil vodnik po zavitih poteh samoodločanja, nekakšen Referendum za telebane. Tole je bilo eno od bolj perečih vprašanj, ki britanski javnosti ne dajo spati: ali bo Britancem po morebitnem odcepu od EU prepovedano sodelovati na popevki Evrovizije? Ne, so potolažili zaskrbljeno bralko, izbiro pesmi Evrovizije pripravlja EBU, organizacija, povsem neodvisna od EU. Velika Britanija je začela na Evroviziji sodelovati že 16 let preden se je pridružila EU (ki je bila takrat še EGS, Evropska gospodarska skupnost) in bo lahko to mirno počela še naprej.

Oh, potem pa v redu.

Nesrečni v zakonu

Besedo Brexit (odhod Velike Britanije iz EU), nezakonsko dete besed »Britain« in »exit«, so skovali leta 2012, množično so jo začeli uporabljati leto kasneje. Letos, ko se bliža referendum o potencialnem odhodu Velike Britanije iz EU, pa je absolutno eksplodirala. Čeprav je tudi res, da razmišljanje (nekaterih) Britancev o tem, da bi se izvili iz domnevno dušečega primeža EU, nikakor ni novo. Pravzaprav je bil to že čisto od začetka zelo viharen zakon.

Velika Britanija leta 1957 ni bila med ustanovnimi članici Evropske gospodarske skupnosti, predhodnice današenje EU, a si je pozneje premislila in se poskusila pridružiti. Večkrat. Pa ni šlo. Leta 1963 in 1967 ji zaradi veta francoskega predsednika Charlesa de Gaulla ni uspelo, šele v tretjem poskusu, po de Gaullovem odhodu, so si leta 1973 izborili članstvo v EGS. A so samo dve leti pozneje, leta 1975, na referendumu že glasovali, ali naj še ostanejo. Večina, več kot 67 odstotkov, je bila za to, da ostanejo, toda glasovi, ki so zahtevali samostojnost, nikoli niso zares potihnili. Leta 1994 je sir James Goldsmith ustanovil Referendumsko stranko in si skušal pridobiti zmago na volitvah leta 1997 z obljubo referenduma o članstvu v EU. Stranka ni dobila niti enega sedeža v parlamentu.

Januarja 2013 je vodja konservativne stranke David Cameron obljubil referendum (najkasneje do konca 2017) o odhodu iz EU, če njegova stranka leta 2015 zmaga na volitvah. In so zmagali. Samo tri tedne po volitvah je bil predlog zakona o referendumu že v parlamentu. Cameron se je podal na številne obiske k evropskim voditeljem, da bi pridobil njihovo podporo pri spremembah, ki jih je nameraval zahtevati pri britanski pogodbi z EU. Potem se je pogajal z EU in zares dosegel nekaj sprememb. Je Britanija z njimi veliko pridobila? No, odvisno koga vprašate: zmaga! je zavrisnil Cameron, nepredvidljivi upornik med konservativci, londonski župan Boris Johnson je pa menil da jim je Cameron izpogajal »dve tretjini drekca pekca«, ali v prevodu, nič. Kakorkoli, le nekaj ur po zaključku pogajanj konec letošnjega februarja, je Cameron razglasil datum referenduma. In sporočil, da vlada državljanom »priporoča«, naj Britanija ostane v EU. Kabinetne ministre je izjemoma odvezal od sicer obveznega trobljenja v isti rog in jim dal dovoljenje, da se po lastni izbiri pridružijo kampanji za (Britain Stronger in Europe) ali kampanji proti (Vote Leave).

Britanski ministrski predsednik David Cameron je pred volitvami obljubljal referendum, zdaj pa nad odcepitvijo od EU ni več strahovito navdušen.

Obkrožite ustrezen odgovor

Kraljica o politiki ne sme govoriti, a je prišlo na dan, da naj bi v zasebnih pogovorih Elizabeta II. že večkrat izrazila zelo močan odpor do EU. Kar so v Buckinghamski palači seveda ostro zanikali. Konservativna stranka je uradno neopredeljena, David Cameron podpira vztrajanje v EU ob na novo izpogajani pogodbi, Boris Johnson pa je neuradni vodja kampanje za izstop. Laburisti so večinoma za EU, a ne vsi. Valižanske, škotske in irske stranke želijo ostati. Najglasnejši glas proti je nacionalistična stranka UKIP. Oh, in gejevska antievropska organizacija Out and Proud, jasno.

Minimalne predpisane udeležbe ni. Če pridejo – teoretično – volit samo trije, bodo odločali oni. Vendar imajo tokrat poleg polnoletnih Britancevpravico glasovati tudi nekateri, ki jih sicer ne vabijo na volitve. Referenduma se bodo lahko udeležili tudi prebivalci Gibraltarja (ki so pretežno naklonjeni vztrajanju v EU), pa člani lordske zbornice in britanski izseljenci, ki v tujini živijo manj kot petnajst let. Kar je hudo razburilo one, ki so že dlje na tujem, ker jih skrbi, kaj bi Britanija v solo izvedbi pomenila zanje, in hočejo tudi imeti glas.

Tole je vprašanje, ki ga bodo Britancem zastavili 23. junija: »Ali naj Združeno kraljestvo ostane član Evropske skupnosti ali naj zapusti Evropsko skupnost?« Definitivni odgovor obljubljajo za 24. junij.

Kristalne krogle stavkajo

Kaj torej Britance tako tišči, da hočejo nujno, nujno stran? Da imajo preveč priseljencev, ki poštenim Britancem odžirajo službe, je zimzelena uspešnica pristašev odhoda. Nasprotna stran dokazuje, da so priseljenci vir novih davkov in da pozitivno vplivajo na ekonomijo. Britanija v EU več daje kot od nje dobi, še trdijo evroskeptiki. Kar je res, Britanija je ena od desetih držav, ki v blagajno EU vplačajo več kot iz nje dobijo. Vendar se vseh koristi ne da meriti zgolj z denarjem. Nasprotniki EU sanjajo tudi o tem, kako lepo bi bilo, ko bi se rešili bruseljske birokracije, njihovih neumnih in nekoristnih predpisov, prepričani so tudi, da bi si Britanija sama izpogajala veliko boljše trgovinske sporazume. Njihov žar so ameriški zavezniki hitro pogasili – Američani, tudi Obama na nedavnem obisku ob kraljičinem rojstnem dnevu, so zelo jasno povedali, da njim Britanija bolj koristi kot članica EU. Zelo podobno govorijo Nemci, Francozi (ki so tudi zagrozili, da v primeru brexita ne bodo več stražili britanskih meja in se bo meja iz Calaisa prestavila v Dover) in Kitajci, Čehi so pa nekje vmes pisknili, da če Britanija odide, se bodo tudi oni začeli pogovarjati o odhodu, ampak takrat ni nihče več poslušal.

Velike multinacionalke odločno podpirajo britansko vztrajanje v EU, britanske univerze, ki od EU dobijo 16 odstotkov denarja za raziskave, tudi lobirajo proti odhodu, tako kot banke, domače in tuje, pa londonski City, kjer se bojijo, da bi v primeru odhoda izgubili primat najpomembnješega finančnega centra na svetu. Britanska Trgovska zbornica je poročala, da se 60 odstotkov njihovih članov boji, da jim utegne izstop škodovati.

Vedno bolj zmedeno ljudstvo ne ve več, koga poslušati. Javno mnenje zaniha zdaj v to, zdaj v ono smer, večinoma pa ankete beležijo rahel naskok »ostajalcev« pred »odhajalci«. Večinoma odhod podpirajo starejši, manj premožni in volilci konservativne stranke, proti pa so mladi, premožnejši in bolj izobraženi. Večinoma želijo ostati v EU tudi prebivalci Škotske, Walesa in Severne Irske.

Konec aprila je Britance zastrašil še OECD, ki je izračunal, da bi jih izstop iz EU stal približno eno mesečno plačo na leto. Vsako leto, vsaj tja do leta 2030. Kot nekakšen davek, so razložili – in le zakaj bi plačevali davek, ki vam ga ni treba?

Angel Gurria, generalni sekretar OECD: »Po navadi, ko plačaš davek, v zameno nekaj dobiš. Davke plačujete zaradi večje varnosti ali da bi imeli tlakovane ceste ali čistejšo vodo. Tu pa v zameno ne boste dobili nič. Plačate davek in imate manj dohodka. Boljšemu življenjskemu standardu se odpoveste za nič.«

Časopisi veliko pišejo o brexitu, a med vrsticami je povsod slututi negotovost: nihče si ne upa napovedovati, kakšen bo izid referenduma, še manj pa, kaj vse bi morebitni odhod iz UE potegnil za seboj.

Kje je kristalna krogla, ko jo zares potrebuješ?

Pionirji

Če se bodo Britanci odločili, da nam pomahajo v slovo, bodo utirali povsem novo pot. Za odhod se doslej ni odločila še nobena država – kar pa sploh ne pomeni, da ni še nihče odšel. Grenlandija, ki je del Danske, je na začetku osemdesetih dobila precej večjo avtonomijo, pa so leta 1982 organizirali referendum in se z 52 odstotki večine odločili za odhod. Odločilno je bilo vprašanje ribištva – Grenlandcem je šlo strahovito v nos, da bi jim Bruselj predpisoval, koliko rib smejo naloviti v svojih lastnih vodah, hkrati pa bi morali mirno gledati, kako jim ribe pobirajo tuje ladje. Pa so raje šli. Izpogajali so si slovo in leta 1985 izstopili. In tako je otok s 50.000 prebivalci in tremi semaforji pokazal srednji prst petstomilijonski Evropi. Ribiška industrija na Grenlandiji je zdaj zelo močna. V zameno za to, da so svoje vode odprli drugim članicam EU, lahko svoje ribe brez uvoznih dajatev prodajajo na evropskem tržišču, od EU dobijo tudi nekaj denarja.

Vendar nekateri zdaj pravijo – ne še zelo naglas –, da bi veljalo vsaj razmisliti o ponovnem zakonu z EU. V dobi globalizacije je težko leteti solo – na primer pri pogajanjih s Kitajsko: »Kaj pa jim lahko ponudimo? Seveda jim lahko rečemo, da ne bomo kupovali kitajskih izdelkov, vendar je v enem samem pisarniškem bloku v Šanghaju več ljudi kot na Grenlandiji, zato nanje ne moremo tako pritisniti, kot to lahko naredijo EU in velike države,« pravi direktor velikega grenlandskega ribiškega podjetja.

Grenlandci so potrebovali skoraj tri leta pogajanj, da so se izvili iz ljubečega objema EU, pa je bilo ločevanje relativno preprosto. Ločitev od Britanije bo veliko bolj zapletena, čas pa zelo omejen. Takrat, ko predsednik vlade obvesti EU, da bi država rada odšla, začne tiktakati ura: za pogajanja o odhodu imajo samo dve leti časa, na zahtevo še dodatno leto. Do leta 2007 je veljalo, da je vstop v EU za vedno – nihče niti pomislil ni, da bi kdo hotel ven. Zdaj pa je v Lizbonski pogodbi, ki je začela veljati decembra 2009, 50. člen, na katerega se bo sklicevala Britanija in ki kaže navidezno preprosto pot odhajajočim: ministrski predsednik o nameri države, da izstopi, pismeno obvesti predsednika Evropskega sveta, Svet pa nato določi glavnega pogajalca in pogajalsko ekipo. Med pogajanji mora Britanija še vedno spoštovati vse evropske pogodbe in predpise, pri odločanju o njih pa nima več besede.
Ko so pogajanja – v dveh, največ treh letih –zaključena, morata izstopno pogodbo ratificirati evropski in britanski parlament.

Ampak.

Vedno se nekje potuhne ampak. Ampak v resnici seveda ni tako preprosto. V kratkem času je treba rešiti veliko zelo kompleksnih odprtih vprašanj. Na izkušnje se ne morejo opirati, ker jih ni.

Britanija si bo morala medtem tudi na novo izpogajati najrazličnejše trgovinske in druge sporazume z državami sveta in bo imela sama samcata bistveno manj moči in vpliva, kot ga ima zdaj kot članica mogočne EU.

Z rezultati referenduma pa se zgodba še zdaleč ne konča. Pravzaprav se bo šele tam začela zares zapletati. Če Britanci izglasujejo odhod, to ne pomeni nujno, da bodo tudi zares odšli. Izid referenduma ni pravno obvezujoč. Parlament mora o izstopu iz EU sprejeti ustrezen zakon, in zato bi lahko poslanci spodnjega doma – teoretično – glasovali proti izstopu. Kar pa bi bil, opozarjajo, politični samomor, saj bi jih volivci lahko na naslednjih volitvah kaznovali. Potem lahko zakon spotakne še lordska zbornica, ki ga mora tudi potrditi. Lordi niso voljeni in z lažjim srcem rečejo ne.

Po drugem scenariju bi lahko poslanci spodnjega doma z dvotretjinsko večino izsilili razpust parlamenta in predčasne volitve (naslednje redne volitve so leta 2020), volivcem obljubili, da bo Britanija ostala v EU, po zmagi pa rekli, da je volilna odločitev pač nad referendumsko. Možnih scenarijev je še veliko.

Če pa zares odidejo, jih najhujše težave bržkone čakajo doma. Morebitni izstop bo razklal državo: Škoti, Valižani in Gibraltarci so dali zelo nedvoumno vedeti, da želijo ostati v EU, škotska ministrska predsednica Nicola Sturgeon je kar naravnost povedala, da je, če se Britanija umakne iz EU, »zelo verjeten« ponovni škotski referendum o samostojnosti.

Posledice odhoda bodo krepko čutile še naslednje generacije, je opozoril generalni sekretar OECD Angel Gurria, ki meni, da se »tisti, ki podpirajo brexit, motijo, ker niso bili pravilno informirani o ceni odhoda. … Če kaj, potem so slabe strani odhoda iz EU podcenjene.« In zato, pravi Gurria, »bodo britanski volivci 23. junija nosili zelo težko breme medgeneracijske odgovornosti«.