Ko so se oči Leeja Sedola po nizu dvobojev z umetnointeligenčnim sovragom AlphaGo še zadnjič poraženo uperile v tla, je bil popisan nov list v zgodovini merjenja moči med človekom in mašino. Tak masaker je pričakovalo le malo komentatorjev. Januarja je z rezultatom 5 : 0 padel trikratni evropski šampion Fan Hui; zdaj, v prvi polovici marca, je klecnil še Sedol, za mnoge najboljši igralec goja na svetu. Šok je bil toliko večji, saj je prej večina poučenih napovedovala zelo lahko zmago človeškega predstavnika. Sam Sedol je samozavestno napovedal, da bo izgubil največ eno od petih iger dvoboja. A izteklo se je ravno obratno, in s 4 : 1 je gladko slavila mašina.
Še mesece pred spopadom je prevladovalo mnenje, da bo do takrat, ko bo umetna inteligenca začela jemati skalpe svetovnim velemojstrom, preteklo še deset let. Ponos ubogega homo sapiensa se je morda ravno za silo privadil na idejo, da so ga računalniki zmleli v šahu. A go je zaradi svoje zunajzemeljske kompleksnosti vseeno veljal za še dolgo nedosegljiv mejnik.
No, nič več. Če rečemo, da je v tem starodavnem kitajskem plesu belih in črnih kamenčkov več možnih kombinacij, kot je atomov v znanem vesolju, imamo sicer prav. A tudi s tako megalomansko metaforo ne pridemo blizu pravi kompleksnosti te igre. Matematiki so izračunali, da je število vseh možnih kombinacij v goju mnogo bližje vsoti vseh atomov v vseh možnih paralelnih znanih vesoljih, če je teh paralelnih vesolij približno toliko, kot je atomov v našem znanem vesolju.
In zdaj, leta 2016, na tem nivoju kompleksnosti ne kraljujejo več človeški, temveč silicijski možgani.
Go – ena najkompleksnejših iger na svetu, v kateri se igralca z belimi in črnimi kamenčki merita, kateri bo drugemu zavzel več ozemlja na igralni deski.
Halo, ste človek ali stroj?
Dobro, bodo rekli optimisti, nič hudega. Mašine se znajo torej malo bolje igrati od nas, kar je vsekakor zanimivo – ampak kakšno zvezo ima to s čimerkoli zares pomembnim? Odgovor se glasi: mnogo več, kot si v tem trenutku marsikdo predstavlja.
Za najbolj neposredno možno ilustracijo bi veljalo širši javnosti predstaviti Amelie. Gre za samo eno od številnih resnih komercialnih umetnih inteligenc, ki se v tem trenutku kalijo v procesih beta testiranja. Amelie je stara šestnajst let – toliko časa jo namreč že razvijajo v njenem starševskem podjetju IPsoft – in se je zmožna v nekaj sekundah naučiti stvari, za katere večina človeških bitij potrebuje nekaj mesecev. Ker govori (za zdaj samo) dvajset jezikov, so se njeni »starši« odločili, da se bo specializirala za opravljanje delovnih nalog, za katere so tradicionalno skrbeli klicni centri za tehnično podporo strankam.
Iz enega od podjetij, kamor so to iz silikona porojeno vajenko nedavno poslali na delovno prakso, so poročali, da se je Amelie na začetku sicer precej lovila. V prvem tednu je bila zmožna uspešno sprocesirati samo vsak deseti klic. Vsi so se strinjali, da se to sliši kot precej klavrn izkupiček. A ker je bila v Amelie vgrajena naravnost čarodejna zmožnost učenja na lastnih napakah, je po dveh mesecih uspešno zaključila že kar šest od desetih telefonskih klicev.
Adijo, dvesto petdeset milijonov služb!
V tem, da se je Amelie specializirala prav za klicne centre, se zrcali neka zelo posebna ironija. Spomnimo se: službe v klicnih centrih so bile med prvimi, ki so jih iz razvitih družb z razmahom ustrezne tehnologije izvozili v države s poceni delovno silo. Zdaj pa je videti, da postajajo za vesele investitorje predragi tudi indijski in kitajski dvigovalci slušalk. Le kdo jih potrebuje, ko je pa tu vendar prijazna, poceni in nikoli bolna – kaj šele stavkajoča! – Amelie. Po nekaterih ocenah bi lahko ta v vseh pogledih zgledna delavka globalno ekonomijo osiromašila za kar dvesto petdeset milijonov služb. Kar je vsekakor podatek, ki ga velja za polno ozaveščanje prebrati še enkrat.
Prav zmožnost naprednega učenja (v stroki temu pravijo »deep learning« ali globoko učenje) je tista, po kateri se nova generacija inteligentnih strojev razlikuje od vseh prejšnjih. Še posebej nam lahko zagomazi po temenu, ko preberemo, da so današnje umetne inteligence čedalje bolj sposobne programirati same sebe. Celo sama računalniška industrija se čedalje bolj zanaša na t. i. samokorigirajočo kodo. Kar pomeni, da se lahko za svoje prihodnje službe čedalje bolj tresejo tudi računalniški programerji. To pa je dejansko kar blizu slovarski definiciji ironije, kajne? V pogosto citirani študiji, ki so jo izvedli na britanskem Oxfordu, so ocenili, da naj bi bilo v naslednjih dvajsetih letih avtomatiziranih kar 45 odstotkov vseh ameriških poklicev. Tudi nedavno poročilo Bele hiše ameriškemu kongresu konkretno bije plat zvona. Po tem poročilu naj bi imele vse službe, v katerih je ameriški delavec leta 2010 zaslužil manj kot dvajset dolarjev na uro, okrog 83 odstotkov možnosti, da jih bodo učinkovito prevzeli stroji.
AlphaGo – Googlov računalniški program, specializiran za igranje goja.
Padec nezaslišanih mejnikov
Optimisti pravijo, da je napredni marš tehnologije sicer vedno prinesel zaton starih cehov, a je obenem tudi vedno znal pričarati nova, povečini boljša delovna mesta. Na to interpretacijo imajo pesimisti pripravljen precej tehten odgovor. Po njihovem ob tako nezaslišano pospešenem razvoju znanosti, kot smo mu priča danes, preteklost preprosto ni več uporabna za napovedovanje prihodnosti.
»Tehnološki napredek je danes tako eksponenten, da bodo mnogi mejniki padli bistveno prej, kot so pričakovali strokovnjaki,« je zapisal spletni novinar Scott Santens. Tudi leto 2015 je bilo na koncu koncev leto nekaj še predvčerajšnjim nezaslišanih mejnikov. Omenimo samo podvig Googlove umetnointeligenčne zverine DeepMindAI, ki je s procesiranjem več stotisočev spletnih člankov samo sebe naučila dobrega približka razumevanja vsega, kar je prebrala. Druga umetna inteligenca z ljubkim imenom Žirafa pa je samo sebe naučila igrati šah – in sicer je status mednarodnega mojstra dosegla v pičlih dvainsedemdesetih urah. Kaj je v teh dvainsedemdesetih urah počela? Neutrudno je šahirala sama s sabo. Ob takih dosežkih se zdi to, da se je DeepMindAI letos mimogrede naučil človeške nasprotnike premagovati v celem kupu starih računalniških igric, komajda vredno omeniti.
Inteligenčne »pošasti«, ki učijo same sebe
Napredek računalniških kapacitet je posrkalo v neko povsem svojo spiralo. In ta spirala kaže samo še gor. Preprosto ni mogoče dovolj poudariti razlike med prejšnjo generacijo »inteligentnih« strojev, katerih vedenje je bilo sprogramirano od zunaj, in njihovih današnjih inačic, ki programirajo same sebe. Ena ključnih surovin, ki jih mašine potrebujejo za evolucijo, je velikanska količina informacij. Proces »deep learninga« namreč poteka na podlagi njihove zmožnosti prečesavanja nepojmljivih količin podatkov. In tu človeška rasa mašinam vsekakor ponuja veličastno požrtijo.
Informacije namreč produciramo kot še nikoli doslej. Vplivna norveška raziskovalna organizacija SINTEF je ocenila, da je bilo leta 2012 in 2013 skupaj ustvarjenih kar devetdeset odstotkov vseh informacij, kar jih je kdajkoli ustvarila človeška rasa. S tem, da naj bi se število ustvarjenih informacij od tod naprej približno vsako leto in pol podvojilo. Leta 2015 so uporabniki na Facebooku vsako minuto všečkali 4,2 milijona reči, na YouTube naložili 300 ur različnih videoposnetkov in v svet poslali okrog 350.000 tvitov. »Z vsem, kar počnemo, ustvarjamo podatke kot še nikoli prej,« je zapisal Scott Santens. »In veliko podatkov je natanko tisto, kar stroji zdaj potrebujejo, da se učijo učiti.«
Pustimo za hip ob strani hecnost tega, da mašine lastno inteligenco formirajo tudi na podlagi vsega, kar človeška rasa objavlja na Facebooku. Pomudimo se raje še malo pri tem, kaj vse to pomeni za jutrišnji trg delovne sile.
Fan Hui in Lee Sedol – dva svetovna velemojstra v igri go, ki ju je nedavno porazil AlphaGo.
Hvala za univerzalni temeljni dohodek
Razvrstimo se torej še enkrat na optimiste in pesimiste. Kaj pravijo prvi? Optimisti pravijo, da pomeni dvig računalniške inteligence za razmišljujočo opico predvsem izjemno priložnost. Že sloviti ekonomist in idejni oče moderne socialne države John Maynard Keynes je napovedal, da nas bodo stroji nekoč osvobodili mukotrpne tlake službaštva. In ko se bo to zgodilo, naj bi bil tudi končno odklenjen človekov neskončni potencial za ustvarjalnost in empatijo, na krilih česar se bo potem spontano razvila digitalna utopija neslutenih razsežnosti. Nobeno naključje ni, da prav nekateri strokovnjaki za umetno inteligenco danes najglasneje pozivajo k uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka. Ko bo brezposelnih dovolj, pravijo optimisti, bo postal politični pritisk na strukture odločanja premočan. In takrat bo univerzalni temeljni dohodek nič manj kot nuja, in človek bo končno osvobojen.
Lepo, zelo zelo lepo. A kaj porečejo na to pesimisti? Ti porečejo, da imajo optimisti vsaj v teoriji v marsičem prav. Da pa bo šlo pri vsem skupaj predvsem za politični proces in da na podlagi trenutne analize zmožnosti, ki jo človeška opica izkazuje za kolektivno politično odločanje, ni konkretnejših nastavkov za optimizem. Ja, prikimava tudi marsikateri kleni pesimist: drži, univerzalni temeljni dohodek se zdi ena taka čisto dobra ideja. A kaj ko bi znala probleme razlaščenega in s trga delovne sile izrinjenega tehnološkega viška zelo lepo rešiti tudi kaka dovolj učinkovita vojna.
