»Najboljši način pomoči Izraelu pri spopadanju z naraščajočimi jedrskimi zmožnostmi Irana je pomoč sirskemu ljudstvu pri strmoglavljanju režima Bašarja al Asada,« se glasi naslovna vrstica enega od sporočil, za katero ni jasno, kdo je prejemnik in kdo pošiljatelj. »Iranski jedrski program in sirska državljanska vojna se zdita nepovezana, vendar ni tako. Za izraelske voditelje prava grožnja jedrsko oboroženega Irana ni obet ponorelega iranskega voditelja,« piše v pismu, ki analizira razmerja moči na Bližnjem vzhodu. »Kar izraelske vojaške voditelje najbolj skrbi, vendar o tem ne morejo govoriti, je izguba njihovega jedrskega monopola.«
Jedrsko oboroženi Iran bi namreč omejil doseg Izraela, ki sicer poljubno bombardira cilje v Libanonu in Siriji, piše v sporočilu. Iran bi tako lahko ti dve državi pozval, naj napadata cilje v Izraelu, in bil ob tem prepričan, da se Izrael ne bo odzval zaradi strahu pred jedrskim napadom.
Libijo napadli zaradi nafte
Z razkritjem je bilo še enkrat potrjeno zdaj že osvetljeno dejstvo, da je režim Moamerja Gadafija moral pasti, ker so zahodne države hlepele po libijski nafti. Voditelja Francije in Velike Britanije, Nicolas Sarkozy oziroma David Cameron, sta, sodeč po poročilu Clintonovi, od voditeljev libijskih tranzicijskih oblasti kaj hitro zahtevala, naj naftno industrijo prodajo zahodnim podjetjem. Sarkozy je za francosko podjetje Total zahteval kar 35 odstotkov libijske proizvodnje ogljikovodikov. Libijske tranzicijske oblasti pri tehtanju nacionalnih interesov proti nuji po strmoglavljenju Gadafija, ki se je tedaj še držal na oblasti, niso imele veliko izbire.
V Libiji interveniral tudi Egipt
V nekem drugem poročilu piše, da so egiptovske posebne enote aktivno pomagale v bojih na vzhodu Libije. Pri tem so bile celo odgovorne za prve vojaške uspehe upornikov, te pa so tudi trenirale, oboroževale in vzdrževale.
Režim Moamerja Gadafija je moral pasti, ker so zahodne države hlepele po libijski nafti.
Lobirala za privatizacijo mehiške naftne industrije
Mehiška naftna industrija, ki je bila v skladu z ustavo od leta 1938 v državni lasti, je bila pod mehiškim predsednikom Peño Nietom reformirana in delno privatizirana. Pri tem so se okoristili trije ameriški funkcionarji prej zaposleni pri zunanjem ministrstvu, David Goldwyn, Carlos Pascual in Neil Brown, ki po poročanju Telesurja zdaj delajo v zasebnem sektorju in si obetajo zaslužke od reform, ki so jih pomagali uvesti.
Malo pozornosti Sloveniji
Večina omemb podalpske državice se nanaša na diplomatske poti, ki jih Clintonova načrtuje oziroma so na njih zadržani njeni sodelavci. Njena osebna asistentka Huma Abedin ji tako poroča le o tem, da je ljubljanski župan Zoran Janković na volitvah leta 2011 presenetljivo premagal Janeza Janšo in da je bila volilna udeležba pod pričakovanji. V nekem drugem sporočilu pa navaja tiskovno agencijo Associated Press, ki ugotavlja, da se je v državni zbor prvič po osamosvojitvi Slovenije prebilo nepričakovano veliko žensk.
