»Ko delaš po ves dan, prideš domov, greš spat, spet delat … Časa, ki bi bil samo tvoj in bi lahko razpolagal z njim, nimaš. Tudi s Tonijem sva se že ujela v ta sistem. Potem pa sva se odločila, da se tega ne greva več. Ker sem bila takrat ravno na porodniški, Toni pa je v službi dal odpoved, sva se odločila, da se z družino odpravimo v tople kraje,« mi na vprašanje, zakaj odločitev, da se preselijo ravno na Kanarske otoke, kjer imajo med drugim tudi zelo visok delež brezposelnosti, odgovori Špela Buh Zupančič.
Zaradi 30-odstotne brezposelnosti si nihče ne dela sivih las
Čeprav je brezposelnost precej večja kot pri nas, okrog 30-odstotna, tudi plače so nižje, povprečna plača je okrog 800 evrov, se zato nihče ne živcira preveč. »Na Kanarskih otokih imajo namreč zelo dobro razvit socialni sistem. Za en mesec dela dobiš dva meseca podpore. Zato ljudje pogosto delajo eno leto, potem so dve leti doma in dobivajo povprečno plačo zadnjih šestih mesecev. Prav sistem podpore za brezposelnost je eden od razlogov, da je delež brezposelnosti tako visok. Tudi sicer se ljudje ne ženejo preveč za denarjem. Bolj pomembno se jim zdi, da imajo čas zase. Tukaj res znajo uživati. Po drugi uri ni nikogar več v službi.« V nasprotju s Slovenci, ki smo zelo mahnjeni na materialne dobrine, sploh na tiste, ki se vidijo, se tukaj s tem ne ukvarjajo preveč. »Tukaj je pomembno, da imaš kripo, ki se premika. Prosti čas najraje preživljajo na plaži ob raznih aktivnostih. V notranjosti in v glavnih mestih pa se predajajo martinčkanju na soncu in kofetkanju.« Drugačen kot v Sloveniji je tudi šolski sistem. Ker imajo ženske le pol leta porodniške, otroke že zelo zgodaj vzamejo v jasli in tam ostanejo do tretjega leta. Potem gredo v malo šolo, s šestimi leti pa v šolo. »Mala šola in šola sta brezplačni, jasli se plačujejo. Za Mijo, ki je v jaslih od 9. do 16. ure plačujemo 250 evrov na mesec.« Precej podobno kot pri nas imajo urejen tudi zdravstven sistem. »Za zdravila na recept se plača simbolična cena. Za antibiotike doplačaš evro.«
Na otokih živi približno 120 narodnosti
»Ker so tukaj boljše razmere za življenje, tudi klima je odlična, sem prihaja veliko ljudi iz celinske Španije. Sploh tisti, ki so nori na vodne športe. Veliko je mladih, ki začenjajo z nič. Španci imajo tudi več možnosti za zaposlitev, saj lahko dobijo službe v javnem sektorju.« Na Kanarske otoke se priseljujejo ljudje iz vsega sveta. Špela in Toni imata veliko prijateljev iz Francije, Italije, Avstrije, Irske, Portugalske in Brazilije. »Če si odprt in prijazen, so tudi drugi taki do tebe. Tudi osnove jezika usvojiš hitro. Zelo mešana druščina smo. V šoli, kamor hodi Val, je več kot polovica otrok od drugje.« Privlačne so tudi cene nepremičnin. Za dober apartma je treba odšteli od 50.000 evrov, za vilo z bazenom okrog 150.000 evrov. Tudi kredita ni težko dobiti. »Če si zaposlen, brez problema dobiš kredit, zdaj imajo spet zelo ugodne obrestne mere.« Kako pa tujci pri taki brezposelnosti dobijo službo? »V turizmu službe ni problem najti. Blizu nas stoji največji hotel v Evropi, kjer ves čas potrebujejo novo delovno silo. Tudi za tiste, ki ciljajo na najvišje položaje, se najde služba. Tuja podjetja rajši kot domačine zaposlujejo tujce, ker imajo boljše delovne navade in znajo tuje jezike. Če si priden, ti lahko zelo uspe.« Tudi Špela je zaposlena v eni od treh največjih angleških podjetij, ki na Kanarske otoke vozijo turiste. »Delam 20 ur na teden. Moje delo je skrb za turiste. Ukvarjam se z njihovimi problemi in pritožbami.«
Rezident lahko postane vsakdo
»Ker Kanarski otoki pripadajo Španiji in so del Evropske unije, z dokumentacijo nisva imela nobenih težav.« Vse, kar človek potrebuje, da dobi dovoljenje za stalno bivanje, je pogodba o najemu ali lastništvu nepremičnine. »S pogodbo o najemu greš na občino, tam ti izdajo potrdilo, da prebivaš v tej občini. S tem potrdilom pa zaprosiš za status rezidenta. Nič drugega ne zahtevajo od tebe. Niti službe ti ni treba imeti.« Ko človek postane rezident, dobi enake pravice kot domačini. Lahko začne iskati službo, se prijavi na zavod za zaposlovanje, pripada mu 50-odstotni popust za potovanja v druge dele Španije. Sicer so tukaj davki nižji kot v Sloveniji, zaradi toplega podnebja odpadejo tudi stroški za ogrevanje, hrana v trgovinah je cenejša, liter goriva stane manj kot evro. »Ker tako rekoč živimo na plaži, niti ne potrebujemo dragih oblek in čevljev, naša osnovna oblačila so neopren in kopalke.« Špela je takoj, ko se ji je pri nas končal porodniški dopust, dala odpoved. »V podjetju so mi šli zelo na roke. Omogočili so mi, da sem odšla kot tehnološki višek, in sem zato lahko na Kanarskih otokih uveljavila tudi denarno nadomestilo za brezposelnost. Obstaja namreč možnost, da pravice iz svoje države, če je seveda članica EU, preneseš v drugo evropsko državo.«
Vse se je začelo leta 2013
Vse se je začelo leta 2013, ko sta si hotela vzeti nekaj časa zase in za otroka. Ko se je Špeli in Toniju rodil drug otrok, sta se odločila, da Špelin porodniški dopust izkoristita za potovanje. »Takrat sem delala v multinacionalki, ki se ukvarja s prodajo medicinskih pripomočkov, Toni pa je ravno menjal službo. Zaradi hernije ni mogel več sedeti za pisalno mizo. Dodaten razlog, da za nekaj časa odpotujemo, je bila tudi bolezen prijatelja. Ko doživiš, da se nekomu izteka življenje, se zamisliš in si rečeš, zakaj bi nadaljeval zgodbo, ki mi ne ustreza.« Ko je dojenčica Mia napolnila štiri mesece, sin Val je bil takrat star tri leta, so se s starim predelanim kombijem odpeljali. »Nisva vedela natančno kam, hotela sva nekam, kjer je toplo, kjer so morje, valovi in veter. Oba sva namreč nora nad deskanjem na vodi, supanjem in kajtanjem.« Po mesecu potovanja so se ustavili v Cadizu in se odločili, da odplujejo na Lanzarote, na prvi otok v Kanarskih otokih. »Nič nismo imeli rezervirano. Pot nas je zanesla na sever otoka v ribiško vasico Famara. Všeč nam je bilo, ker tam ni bilo masovnega turizma in velikih hotelov. Ker tu ves čas piha, je to območje raj za ljubitelje vodnih športov. Ljudje so tudi precej povezani z naravo. Zaradi svoje edinstvenosti je to območje pod Unescovo zaščito.« Bila je ljubezen na prvi pogled. Špela in Toni sta nemudoma začela iskati primerno stanovanje. Še isti dan se jim je nasmehnila sreča. »Ker smo se v hišo lahko preselili šele čez štiri dni, so do takrat živeli na bližnji plaži. Kmalu po tem, ko smo se preselili, so k nam začeli hoditi prijatelji in znanci, da jih je Toni učil kajtanja. Ker je bilo povpraševanja vedno več, sva začela razmišljati, da bi se Toni s tem ukvarjati bolj zares. Diplome za učitelja kajtanja, surfanja in supanja je namreč že imel od leta 2003, ko je tri leta delal kot vodja centra za vodne aktivnosti na Kapverdskih otokih.«
Ko človek zaživi svoje sanje
Najprej sta naredila spletno stran, potem sta začela poizvedovati, kako prijaviti dejavnost. »Povedali so nama, da je poučevanje vodnih športov vezano na lokal oziroma trgovino. Zato sva poiskala trgovino, ki še ni ponujala tečajev, in se z lastnikom dogovorila za sodelovanje. Priskrbel nama je licenco, midva sva mu obljubila delež od najinega zaslužka.« Segli so si v roke, družina Zupančič pa je začela živeti novo življenje. »Ko se nam je po petih mesecih iztekla pogodba o najemu hiše, sva vedela, da si želiva tukaj ostati. Začela sva iskati hišo, ki bi jo kupila. Ker je bila takrat še kriza, so nepremičnine prodajali po precej ugodnih cenah.« Ponudila se jima je priložnost, da kupita hišo Danca, ki je zbolel za rakom. Če na Kanarskih otokih umre tujec, njegovim svojcem, ki niso rezidenti, država pobere približno polovico dediščine. Ker se je gospod na hitro želel znebiti hiše, jima jo je prodal po zelo ugodni ceni. »Hiša stoji na parceli, veliki 1200 kvadratnih metrov, zato sva hitro prišla na idejo, da bi lahko na zemljišču postavila še apartma za prijatelje. Problem je nastal, ker na tem območju ni dovoljeno graditi. Najprej sva hotela na vrtu postaviti staro barkačo, ki bi jo spremenila v bivališče. Ker nisva našla nič primernega, sva se odločila, da postaviva jurto (mongolski šotor).« Tega sta lahko postavila tudi brez gradbenega dovoljenja. Denar zanj sta lani zbirala tudi s pomočjo TravelStarterja. Uspelo jima je zbrati nekaj več kot polovico potrebnih sredstev. Za malo nenavaden apartma, ki ima premer šest metrov in lahko sprejme štiri ljudi, v katerem so dva metra velika kuhinja, kopalnica, spalnica, kavč in jedilna miza, sta odštela približno osem tisoč dolarjev. »Naši prvi gostje so v njem bivali že lani decembra. Bili so tako navdušeni, da aprila spet pridejo.«
V Sloveniji vsi vozijo v peti ali šesti, tukaj v drugi ali največ v tretji
»Samo odločiti se moraš, da ti ni treba vztrajati v nečem, kar zate ni dobro. Vedno se najdeta pot in rešitev, le vizijo in cilj moraš imeti pred sabo.« Tudi doma lahko narediš spremembo, je prepričana Špela. Strah je tisti, ki ljudem preprečuje, da bi se premaknili. »Veliko jih poznam, ki grebejo, kopičijo in si govorijo, da bodo živeli pozneje. Ves čas dobiva elektronsko pošto, ko nama ljudje pišejo, da si želijo živeti tako kot midva, da so tik pred tem, da prodajo nepremičnine in se preselijo na Kanarske otoke. Odgovarjam jim, da se morajo samo odločiti. Čeprav se niti tukaj ne cedita med in mleko in se je za vsako stvar treba potruditi.« In kaj najbolj pogrešajo? »Družino in prijatelje. Pa včasih mi manjka spreminjanje letnih časov. Tu je namreč ves čas pomlad.« Čisto za konec jo vprašam, ali se nameravajo kdaj vrniti v Slovenijo. »Za zdaj ne razmišljamo o tem, da bi se vrnili. Vendar nikoli ne veš. Trenutno nam je tukaj všeč in za zdaj ostajamo. Živimo za danes in se ne oziramo na jutri!«
