Gre za Sirca, ki sta v Nemčijo prišla v letih 1998 in 2001, torej precej pred sedanjim valom beguncev in tudi že pred začetkom državljanske vojne v Siriji.
Nemčija jima je odobrila subsidiarno zaščito, namenjeno tistim, ki bi jim v domovini grozilo preganjanje, ter socialne ugodnosti, a njuni dovoljenji za bivanje sta vezani na točno določen kraj v Nemčiji.
Nemško pravo določa, da se, če upravičenci do subsidiarne zaščite prejemajo socialne prejemke, na njihovo dovoljenje za prebivanje veže obveznost prebivanja v določenem kraju. Berlin trdi, da na tak način Nemčija lahko bolj enakomerno porazdeli breme teh prejemkov med različnimi pristojnimi institucijami, obenem pa prišlekom omogoči lažje vključevanje v nemško družbo.
Sodišče EU v Luksemburgu je v današnji sodbi ugotovilo, da zakonodaja EU sicer ne dovoljuje pogojevanja socialnih ugodnosti s krajem bivanja, a dodalo, da je to sprejemljivo pri posameznikih, ki imajo več težav z vključevanjem v družbo kot ostali tujci.
Sodišče EU je primer predalo nazaj nemškemu zveznemu upravnemu sodišču, ki mora zdaj odločiti, ali to velja tudi za omenjena Sirca.
