Franc Jožef, naš cesar in kralj

Franc Jožef I. (1860–1916) je bil šestinosemdeset let nekronani avstrijski in češki kralj ter kronani kralj Ogrske (Madžarske), Lombardije, Banata, Dalmacije, Hrvaške in Slavonije.

Cesar in kralj je postal leta 1848. Šest let pozneje se je poročil s sestrično Elizabeto Bavarsko, znano kot Sissi. Bil je avstrijski vladar z najdaljšim stažem. Umrl je sredi prve svetovne vojne, leta 1916.

Od dveh deklet je izbral mlajšo, Sissi

Wikipedia

Avstrijski cesar in madžarski kralj v eni osebi je hotel centralizirati oblast na Dunaju.

Frančeva mati, nadvojvodinja Zofija Bavarska (1805–1872), je zahtevala od svojega edinca spoštovanje dvorne etikete, resen nastop in prirojeno avtoriteto. Sin jo je spoštoval vse do trenutka, ko mu je mati izbrala za nevesto bavarsko princeso Heleno, najstarejšo hčerko svoje sestre Ludvike (1808–1892). Sestri sta se dogovorili, da bosta presenetili triindvajsetletnega kralja za njegov rojstni dan. Dogovorili so se za srečanje v avstrijskih toplicah Ischlu, kamor naj bi Ludvika pripeljala obe svoji hčerki. Starejša, devetnajstletna Helena Bavarska (1834–1890), ki so jo klicali doma Nene, je bila prepričana, da bo svojemu bratrancu ugajala, da jo bo izbral za ženo in odpeljal v Schönbrunn.

Ko so se srečali na letoviščnem vrtu ob kavici, je bilo Nene tako nerodno, da je komaj odprla usta, spregovorila je le nekaj besed. Zato pa je bila mlajša sestra Elizabeta (1837–1898), po domače Sissi, sproščena, čebljala je kot kanarček, ki so ga izpustili iz kletke, se smejala, si z vseh strani ogledovala bratranca. Ta je bil od njene naravne lepote popolnoma šokiran. Zaljubil se je na prvi pogled, kot srednješolec. Vtepel si je v glavo: ali ona ali nobena! Nadvojvodinja Zofija je vedela, da je njen sin trmast, da ne bo popustil, da je to njegova dokončna odločitev. Franc Jožef je bil v preteklosti že zaljubljen, prav tako do ušes. Ko je bil star štirinajst let, se je zagledal v mlado, bistro in lepo Berto von Marwicz, dvorno damo pruske kraljice Elise. Mladi Franc se je nekajkrat srečal z njo, vendar med njima ni prišlo do globljega odnosa. Zdaj je bilo drugače. Njegova mati se je vdala, saj je vse ostalo v širši družini, sestrična gor ali dol. Leto dni pozneje sta se Franc in Elizabeta poročila.

Zlata kletka na valovih Donave

Poroka je bila slovesna. Vse je potekalo v dunajski cerkvi sv. Avgusta. Ženin in nevesta sta bila nervozna, Sissi še vedno ni verjela, kaj se ji dogaja. Zdelo se ji je, da je stopila na oder, kjer jo vsi gledajo in pričakujejo od nje nekaj nenavadnega, nemogočega. Za trenutek ji je bilo žal, da je njen ženin kralj. Bilo ji je lepše, ko je v podeželski cerkvici dobila od duhovnika blagoslov, ko je vse potekalo v miru, brez ljudi, samo nekaj radovednih ljudi iz sanatorija je s široko odprtimi očmi gledalo njeno brhkost, občudovalo njeno mladost. Zdaj je bila v dolgi poročni obleki, v rokah je držala sveže nabrano cvetje, Franc je imel maršalsko uniformo, saj v tistem času kralji še niso nosili civilnih oblek.

In kot je pri poroki uveljavljen strog, decenten red, sta tudi onadva drug drugemu prisegla zvestoba, zamenjala prstane in v znak večne zvestobe pokimala, sklonila glave v pričakovanju, kaj jima bo prineslo skupno življenje. Franc Jožef ni imel občutka, da bi moral zdaj, ko se je oženil, menjati svoj stil življenja, spremeniti navade in predrugačiti strogi dvorski ceremonial. Potrpežljivo je čakal, da se bo sladka Sissi vživela v novo okolje in prevzela dolžnost avstrijske kraljice. Njegova mati ji je takoj priskočila na pomoč, začela je svojo nevesto vzgajati, učiti in voditi, kot da je njen otrok. Še so ji zvenele v ušesih salve, ko sta prišla iz cerkve in so jo Dunajčani sprejela kot svojo kraljico. Za Sissi je bil Schönbrunn labirint hodnikov in sob, v katerih je tavala kot izgubljena ovca. Pot do svojega moža je še našla, do njegovega srca pa ne več. Že po nekaj tednih sta se odtujila. Sissi je zapisala v svoj dnevnik: »Živim v ječi, roke imam v okovih. Moja žalost je vse večja in svoboda mi je obrnila svoj obraz …«

Nesrečno ljubezen je potrdila s štirimi otroki

Wikipedia

Bil je avstrijski vladar z najdaljšim stažem.

Sissi ni razumela, zakaj je imel mož dve imeni, obe pomembni, zgodovinsko upravičeni. Ime Franc (dobil ga je po svojem dedu cesarju Francu I.) naj bi simboliziralo državno konservativnost in stare, preverjene vrednote. Ime Jožef pa naj bi bilo izraz moderne politike, v glavnem reformatorske, za kakršno se je zavzemal prosvetljeni cesar Jožef II. Zato ni bilo čudno, da ga je leta 1853 na dunajski ulici med sprehodom napadel madžarski nacionalist Ferenc Libenyi in ga hotel z nožem ubiti. Rešil ga je njegov osebni stražar Maximilian O'Donnell, Franc Jožef pa je dobil samo nekaj prask in se mirno vrnil v rezidenco Hofburg. Sissi je bila prepričana, da se kaj takega njej ne more zgoditi. Od daleč je gledala, kako je njen mož zagovarjal reakcijske oblike vladavine v Avstriji, znane kot Bachov absolutizem.

Minister za notranje zadeve je sestavil vojsko biričev, ki je branila interese države, na podeželju pa strašila ljudi kot znani Bachovi huzarji. Avstrijski cesar in madžarski kralj v eni osebi je hotel centralizirati oblast na Dunaju, do demokratičnih stališč svojih podložnikov je imel negativno, nazadnjaško stališče. To se je konkretno pokazalo v njegovi osebni zahtevi, da naprednega češkega novinarja, pesnika in satirika Karla Havlička Borovskega deportirajo v južnotirolski Brixen. In to brez vsakršnega službenega, sodnega dekreta. Sissi se ni zanimala za politiko, saj je vodila svojo osebno vojno zoper taščo. Ta jo je ves čas nadzorovala, učila dobrih manir, ji brala kozje molitvice za vsako napačno besedo, vedenje, dejanje. Vse, kar je počela, je bilo v očeh njene tašče narobe. Rodila je štiri otroke – Zofijo (1855–1857), Gizelo (1856–1932). Rudolfa (1858–1889) in Marijo Valerijo (1868–1924) –, toda vse je vzgajala in se ukvarjala z njimi njena tašča Zofija Bavarska.

Nezakonska hčerka Helena je živela več kot devetdeset let

Avstrijski cesar in kralj se je rad sprehajal po svojem lepo urejenem parku v Schönbrunnu. Imel je dovolj časa, da je razmišljal o svoji zgodovinski vlogi, obenem pa se je elegantno umaknil iz dolgočasnih dvoran, kjer je vladala njegova mati in životarila njegova lepa žena. Nekajkrat je opazil na stezah mlado dekle, ki se je prav tako zamišljeno sprehajalo.

Nekega dne jo je ogovoril. Izvedel je, da ji je ime Anny (1860–1931), vprašal jo je, koliko je stara, in dahnila je, da petnajst let. Franc ji je vljudno poljubil roko, sklonil se je do nje in ona ga je prestrašena iz spoštovanja poljubila. Skrivnostno pismo ljubezni je bilo zapečateno. Franc ji je opremil sobico v bližini gradu in zahajal k njej ali zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Celih petnajst leta sta se sestajala, ne da bi Sissi o tem kdaj karkoli izvedela. Leta 1885 je Anny rodila hčerko Heleno (umrla je leta 1976). V krstnem listu je bil vpisan kot oče Franc Nahowsky, vendar do danes ni znano, kdo je bil pravi oče. Anny pa je kmalu ugotovila, da cesar vse redkeje prihaja v njen skromni dom.

Cesar, ki je rad zahajal v gledališče, je tam kmalu opazil igralko Katharino Schrattovo (1853–1940) in začel redno obiskovati njene predstave. Čakal jo je v kočiji pred gledališčem in pozabil na Anny. Ta je bila užaljena, rekla je, da bo povedala, kdo je prihajal k njej na dom. Leta 1889 je prišel k njen glavni ravnatelj družinskih skladov Habsburgov in ji ponudil 200.000 zlatnikov. Anny je v solzah podpisala, vzela denar in molčala do groba. Sissi pa je osamljeno jahala čez kraljevske travnike, izgubljena, vendar še naprej ponosna kraljica, ki so ji dvorili mladi plemiči, oficirji in tuji diplomati. Leta 1898 jo je v Ženevi napadel italijanski anarhist Luigi Lucheni (1873–1910). Sissi je potovala inkognito, ni marala okrog sebe ne služabnic ne javnega spremstva. V prsi ji je zabodel tanko pilo in Sissy je po nekaj urah izkrvavela. Anarhist je ročno izdelal bodalo, ki je bilo podobno pili in pred tem preučil anatomijo telesa. Med zagovorom ni pokazal nobenega obžalovanja. Obsodili so ga na smrt, vendar se je sam obesil na svoj hlačni pas.

Sissijina smrt je cesarja pretresla

Franc Jožef je težko prenesel smrt svoje žene Elizabete – Sissi. Čeprav sta se razšla in živela različni življenji pod isto cesarsko streho, je bil do nje vljuden, pozoren in dobrohoten. V svojih težkih trenutkih se je odhajal sprehajat v park, družbo pa mu je delala in ga tolažila igralka Katharina. Leta so prinesla svoje. Izgubil je svojega brata Maksimilijana, ki je odšel v Mehiko in nesrečno končal kot mehiški cesar. Mehičani ga niso spoštovali, cenili. Ko so sestavili svojo vlado, so se uprli, ga ujeli in končal je skupaj s svojimi generali pred salvo mehiške kazenske čete.

Franc Jožef se je počutil vse bolj osamljen in utrujen. Ko je bil ubit v sarajevskem atentatu njegov nečak nadvojvoda Ferdinand d'Este, je cesar ostal brez volje, saj je mislil, da bo prav on prevzel njegov prestol. Srbiji je napovedal vojno, v njo so se vključile druge evropske države in začele prvo svetovno vojno. Leta 1916 je zbolel, dobil je pljučnico, zagrabil ga je hud kašelj in obležal je v postelji. Pred smrtjo je službeni Schönbrunn povabil gledališko igralko Katharino Schrattovo, da ga je obiskala ob njegovi smrtni postelji. Pravijo, da mu je pred smrtjo položila v roki dva bela cvetova.

Franc Jožef in Sisi kot cesar in cesarica Avstro-Ogrske.

***Str. 40-43 Poudarki: Bil je avstrijski vladar z najdaljšim stažem. / Franc Josip ni imel občutka, da bi moral zdaj, ko se je oženil, menjati svoj slog življenja. / Zagovarjal je reakcijske oblike vladavine v Avstriji, znane kot Bachov absolutizem. / Avstrijski cesar in madžarski kralj v eni osebi je hotel centralizirati oblast na Dunaju. / Do demokratičnih stališč svojih podložnikov je imel negativno, nazadnjaško stališče. / Avstrijski cesar in kralj se je rad sprehajal po svojem lepo urejenem parku v Schönbrunnu. / Ko je bil ubit v sarajevskem atentatu njegov nečak, nadvojvoda Ferdinand d´Este, je cesar ostal brez volje. / Srbiji je napovedal vojno, v njo so se vključile druge evropske države in začele prvo svetovno vojno. Citati: »Živim v ječi, roke imam v okovih. Moja žalost je vse večja in svoboda mi je obrnila svoj obraz …« Elizabeta Bavarska Številke: 1848. je postal cesar in kralj. / 4 otroke sta imela, vse pa je vzgajala Zofija Bavarska. / 1916. je zbolel, dobil je pljučnico, zagrabil ga je hud kašelj in obležal je v postelji.***