Na dan potresa se je 11-letna Sumitra pripravljala za zabavo, ko se je njena soba začela tresti. Poskušala je zbežati, a se je hiša podrla, preden bi ji uspelo priti ven. A deklice ni nihče reševal, saj njeno življenje ni bilo ravno prioriteta. Sumitra je bila namreč služkinja, tako rekoč nepalska pepelka, ena izmed mnogih zapuščenih otrok, ki so pristali v rokah družin kot sužnji.
SUŽNJA
Sumitra je pri družini delala od svojega osmega leta. Morala je kuhati, čistiti hišo in paziti na otroke, ki so stari toliko kot ona. Deklico je k sebi vzela neimenovana ženska po tem, ko jo je zapustila njena mati. Na srečo so deklico iz podrte hiše rešili in je zdaj z drugimi otroki, ki so se znašli v podobni situaciji, v Unicefovem kampu v bližini mesta Melamchi severozahodno od Katmanduja.
Vse tamkajšnje otroke so rešili po potresu in vsak od njih ima podobno pretresljivo zgodbo kot Sumitra. Večinoma gre za sirote, starši nekaterih so umrli med potresom ali pa so jih preprosto zapustili, a so jih na srečo rešile različne organizacije. Če se to ne bi zgodilo, bi jih trgovci z ljudmi najverjetneje prodali v Indijo ali na Kitajsko, kjer bi dečki delali v tovarnah, deklice pa bi najverjetneje prisilili v prostitucijo. Tiste, ki bi ostali, pa bi podobno kot Sumitro prisilili v suženjstvo.
»Ti otroci so doživeli toliko hudega, da ko jih vprašaš, kaj bi radi postali, ne morejo odgovoriti,« je dejala delavka nepalskega Unicefa Rupa Joshi. »Kot bi z molkom hoteli reči, kaj sprašuješ neumnosti,« je dodala. Grozljivo dejstvo je, da so tem otrokom ubili duha, da si sami sebe sploh ne predstavljajo, da bodo kdajkoli odrasli. In takšen primer je Sumitrin. Povedala je, da jo je njena »rešiteljica« vsak dan pretepala, in naj se sliši še tako groteskno, prav potres je bil tisti, ki jo je rešil.
SUMITRIN DAN
Deklica je vstajala ob šestih in najprej je morala popraviti glinena tla v hiši. Nato je morala pokositi travo in nahraniti bivole. Pred šolo je pripravila zajtrk za družino, pomila posodo in nato odšla k pouku. Ko se je vrnila, je morala ponovno nahraniti živali, pripraviti kosilo in oprati šolske uniforme. Če je imela srečo, se je lahko nato odšla igrat s prijateljicami, če te sreče ni imela, je bila pretepena tudi do te stopnje, da je kdaj izgubila zavest. Če kdaj doma ni bilo dovolj dela zanjo, so jo »posodili« družinskim prijateljem. »Svoje matere se ne spomnim, a veliko premišljujem o njej,« je povedala Sumitra, »premišljujem, kakšno bi bilo moje življenje, če me ne bi zapustila, še posebno ko vidim druge otroke s svojimi materami.«
TRGOVINA Z LJUDMI
Kot da že sam potres, v katerem je umrlo več kot 8000 ljudi, ni bil dovolj, so se v Nepal zgrnili trgovci z ljudmi in ugrabljali otroke ter jih prodajali v bordele, tovarne in posameznikom, ki so želeli otroškega sužnja ali sužnjo. Prav gotovo so mnogi pristali tudi v rokah pedofilov. Sumitra naj bi bila le ena od 620.000 otrok, starih od pet do 17 let, ki so prisiljeni delati v Nepalu. Brskati morajo po smeteh, izdelovati preproge ali delati v rudnikih. Precej otrok so našli pri kitajskih trgovcih z ljudmi, ki so jih poskušali registrirati v drugem okrožju. Če jih ne bi rešili, bi končali v bordelih, rudnikih ali pri drugih družinah.
SUMITRINA REŠITEV
Ko je Sumitro med potresom zasulo, sta jo sicer po nekaj urah iz ruševin izvlekla njena »lastnika«, vendar je nista odpeljala v bolnišnico, čeprav je imela hudo poškodovano nogo. Sama je odšla proti bližnji šoli, kjer so imeli brezplačno oskrbo poškodovanih, in na srečo so tamkajšnji zdravniki prisluhnili njeni zgodbi ter jo odpeljali do Unicefa.
