Kapitulacija Japonske na današnji dan pred 70 leti tudi danes ostaja občutljiva tema, tako v sami deželi vzhajajočega sonca kot v Aziji in tudi drugod.
Med drugim se je letos znova odprlo vprašanje, ali je bila uporaba atomskih bomb res nujna, da je cesar Hirohito javno sprejel pogoje za predajo, ki so mu jih postavile ključne zaveznice v drugi svetovni vojni.
Uradna razlaga ZDA je še vedno, da sta le jedrska napada, ki sta samo do konca leta 1945 terjala več kot 200.000 smrtnih žrtev, njune posledice pa je čutiti še danes, lahko preprečila izgubo stotisočih življenj ameriških vojakov in japonskih civilistov.
A nekateri zgodovinarji tej razlagi oporekajo. Tako je na primer ugledni zgodovinar Tsuyoshi Hasegawa s kalifornijske univerze prepričan, da je cesarja Hirohita in njegovo vojsko v kapitulacijo bolj kot Hirošima prisilila sovjetska vojna napoved Japonski 8. avgusta.
Regijo, predvsem Kitajsko in Južno Korejo, ki sta trpeli pod kruto japonsko okupacijo, medtem danes predvsem zanima stališče nacionalističnega premiera Shinza Abeja do vojnega obdobja. Tako so v petek z napetostjo spremljali njegov nagovor ob obletnici kapitulacije.
60-letni premier, ki je bil večkrat tarča kritik, da skuša omiliti japonsko zgodovino in povečati vlogo vojske, se je v petkovem nagovoru odločil loviti krhko ravnovesje med obžalovanjem zaradi japonske vojne agresije na eni ter osredotočenjem na povojne dosežke pacifistične države na drugi strani.
Tako je izrazil globoko kesanje zaradi dejanj Japonske med drugo svetovno vojno in poudaril, da so prejšnja opravičila japonskih vlad neomajna. Hkrati pa je menil, da se prihodnjim japonskim generacijam ne bi bilo treba večno opravičevati.
Japonci so glede vpletenosti svoje države, ki z zgodovino ni opravila tako kot Nemčija, v drugo svetovno vojno razdeljeni. Glede na anketo, ki jo je v petek objavil časnik Mainichi, je 47 odstotkov Japoncev mnenja, da je bila ta vpletenost napaka, saj je šlo za invazijo. 44 odstotkov jih je odgovorilo, da se je Tokio dovolj opravičeval za vojno, 31 odstotkov pa, da ne. 13 odstotkov vprašanih je bilo mnenja, da se Japonska sploh nima za kaj opravičevati.
Vnaprej posneti govor cesarja Hirohita v klasični japonščini, v katerem je predajo označil kot sredstvo, s katerim se je spričo nove in najbolj okrutne ameriške bombe izognil popolnemu uničenju Japonske, je pred 70 leti šokiral japonsko prebivalstvo.
To dotlej ni bilo pripravljeno na možnost predaje ali poraza, poleg tega pa je takrat božanskega vodjo države tudi prvič slišalo govoriti v javnosti. Vse dotlej je bilo v vojni pripravljenosti - in to kljub temu da je bila Japonska mornarica do julija 1945 skorajda povsem uničena, da je zaradi ekonomskega davljenja države trpelo hudo pomanjkanje, da so bila japonska mesta zbombardirana, Hirošima in Nagasaki pa zaradi atomskih bom povsem opustošena.
Šele ob katarzičnih cesarjevih besedah so se Japonci soočili z zanje povsem tujim konceptom poraza. Cesarjev nagovor o sprejemu poraza, ki so ga podprli najpomembnejši ministri, je bil tudi nujen, saj je lahko le na ta način razdeljeni japonski politični in vojaški eliti, katere del je bil pripravljen na boj do konca, vsilil soglasje, izpostavlja britanski BBC.
Japonska kapitulacija je sprožila valove veselja v Evropi in ZDA, sicer pa je imela za Vzhodno Azijo in povojni svet širše globoke in včasih kontradiktorne posledice. Pod sedemletno ameriško povojno okupacijo je Japonska stopila na pot demokratizacije in demilitarizacije ter osredotočanja na gospodarski razvoj.
A na drugi strani se je ta ameriška okupacija, še posebej po letu 1948, zrcalila v začetku hladne vojne tudi v Vzhodni Aziji. Japonska se je ob tem ujela v strateški in ideološki konflikt med vzhodnim in zahodnim blokom, kar naj bi po mnenju kritikov usodno omejilo njeno avtonomijo in neodvisnost pri političnem odločanju.
S strateškimi izzivi, ki odsevajo dogajanje izpred 70 let, se Japonska sooča še danes. Med drugim gre za odnose z Rusijo, ki Tokiu še vedno ne želi prepustiti okupiranega ozemlja, za še vedno razdeljeni Korejski polotok z jedrsko Severno Korejo, ter Kitajsko, ki je danes s pomorsko navzočnostjo, s katero izziva ozemeljske zahteve sosed v Južno- in Vzhodnokitajskem morju, občutno močnejši dejavnik v regiji, ocenjuje BBC.
