Konservativno vrhovno sodišče ZDA je tako po letu 2012 že drugič rešilo zdravstveno reformo pred napadi republikancev, ki bi se sedaj morali počasi prenehati. Američani sicer še vedno menijo, da je reforma slaba, vendar pa obenem da je korak v pravo smer in da jo je potrebno izboljšati, ne pa uničiti.
Nasprotniki reforme so se leta 2012 spravili na zahtevo, da se mora zavarovati vsak Američan, ali pa bo plačal davčno kazen. Sodišče je takrat tesno s pet proti štiri odločilo, da je zahteva v skladu z ustavo in odločilni glas je prispeval konservativni predsednik sodišča John Roberts.
Tokrat so se nasprotniki spravili na subvencije. Obvezno zavarovanje bi milijone Američanov pahnilo v finančni prepad, zato 900 strani dolg zakon o reformi predvideva tudi subvencije v obliki davčnih olajšav. Po reformi se je zavarovalo 10,2 milijona ljudi in od teh jih subvencije prejema kar 8,7 milijona.
Reforma deluje tako, da posamezne zvezne države vzpostavijo tako imenovane zdravstvene borze, kjer zavarovalnice ponujajo storitev, stranke pa se odločajo, komu bodo plačevale. Določene države, kjer vladajo republikanci pa teh borz niso hotele ustanoviti zaradi političnih razlogov in zakon predvideva, da se lahko potem državljani teh držav zavarujejo preko borze zvezne vlade.
Nasprotniki reforme so v zakonu glede zdravstvenih borz našli frazo "ki, jih ustanovi država" in so trdili, da subvencije potem veljajo le v državah, ki so same ustanovile zdravstvene borze, torej v demokratskih državah in v tistih, kjer so jih uvedli tudi republikanci. Zvezne države so namreč od Washingtona dobile subvencije za svoje borze in razen politizacije ni bilo nobenega razloga za zavrnitev sodelovanja.
Roberts je v mnenju večine zapisal, da argument ni utemeljen. Kongres je sprejel reformo z namenom, da izboljša trge zdravstvenega zavarovanja, ne pa z namenom, da jih uniči. Smisel reforme je v tem, da se zavaruje čim več ljudi, kar pomeni zdravih, da se z njihovimi premijami plačuje zdravljenje bolnih. Reforma je namreč zavarovalnicam prepovedala diskriminacijo in sedaj se lahko zavaruje vsakdo brez vprašanj o zdravstveni preteklosti ali prirojenih okvarah. Premije morajo biti enake za vse.
Zavarovalnice so reformo sprejele prav zaradi tega, ker so vedele, da bodo dobile premije od milijonov zdravih, ki bodo več kot zadostovale za nadaljevanje dobičkov. Vendar pa so premije vseeno visoke in ljudje si jih brez subvencij ne bi mogli privoščiti. Povprečna subvencija sicer znaša okrog 272 dolarjev, kar je dovolj za poceni zavarovanje, ki ne pomaga veliko, nekaj malega pa le.
Če bi nasprotniki reforme uspeli s svojim argumentom, bi subvencije izgubilo okrog 6,4 milijona ljudi, ki živijo v državah, kjer je republikancem pomembneje nasprotovati reformi kot pomagati državljanom do zdravstvenega varstva. Proti odločitvi večine, ki se ji je tokrat pridružil večni jeziček na tehtnici, sodnik Anthony Kennedy, so glasovali najbolj ortodoksno konservativni sodniki Antonin Scalia, Clarence Thomas in Samuel Alito.
Scalia je v mnenju večine med drugim jezno zapisal, da bi morali reformi odvzeti naziv obamacare in ga preimenovati v scotuscare, torej v zdravstveno reformo vrhovnega sodišča ZDA, ki je, po njegovem prepričanju, sedaj že dvakrat zavrnilo utemeljene argumente nasprotnikov reforme.
Američani so se glede reforme sedaj že odločili in Obama malce bolj mirno diha glede svojega mesta v zgodovini. Reforma Američanom sicer ni všeč, a bi jo radi izboljšali, le manjšina pa bi jo povsem odpravila.
Zadnja anketa časopisa Wall Street Journal in televizije NBC ugotavlja, da se za manjše popravke reforme zavzema 40 odstotkov vprašanih, 25 odstotkov pa jih meni, da reforma potrebuje velike popravke. Le osem odstotkov jih pravi, da reforma deluje dobro takšna kot je, 25 odstotkov pa bi reformo povsem odpravilo.
