Nizozemska se hkrati uklanja in izmika mednarodni vojni proti drogam.
A zakonodaja je le to, sproščena pravna praksa sodišč, ki prekrškarjem povezanih z nelegalno marihuano gledajo skozi prste. “V Coffeshopu delam že 42 let, priprli so me samo enkrat, leta 1987,” je odkrit Ron, ki nam v Coffe Shopu Dedampkring razlaga, da ima najboljšo dobavo maroškega hašiša. Glede vprašanja kako ga dobi je zadržan, “to je pravno neurejeno. Za vse kar vam prodam tukaj vam izdam račun, kako pa to dobim v hišo pa je druga zgodba,” namigne.
Nizozemsko pravosodno ministrstvo je namreč uvedlo politiko tolerance, zaradi česar sodišča mižijo na obe očesi, ko obravnavajo prestopnika s petimi grami trave v žepu ali petimi sadikami tegelskih zelišč v hiši. To je le mehka droga, porečejo, in jih spustijo h bližnjemu vogalu ulice, kjer si z zvitkom lahko oddahnejo od državne represije.
Mnenja o razlogih za to pravno mešetarjenje so različna, a nekako se zdi, da se Nizozemska tako hkrati uklanja in izmika mednarodni vojni proti drogam. Okoliške države od nje sicer lahko zahtevajo naj prepoveduje vse droge tako mehke kot trde, a se ne morejo vmešavati v sodno prakso samostojne države. Ironično, sedaj celo evropske zaveznice vojne proti drogam preučujejo progresivni nizozemski model, zaenkrat so o njem neuspešno razpravljali v Švici, zanj pa so bolj dovzetni v mejnih Nemčiji in Belgiji.
Nekoč so trgovali z začimbami, sedaj pritegujejo turiste.
Statistike namreč kažejo, da uporaba drog na Nizozemskem upada s podobnim trendom kot v ameriških zveznih državah Kolorado in Washington, kjer je božja zel že povsem legalizirana. Konzervativni politiki na Nizozemskem droge zadnja leta sicer demonizirajo, vendar jim javnost ostaja naklonjena. Šest od desetih volivcev podpira popolno legalizacijo mehkih drog, pri čemer pa javno mnenje ni povsem brezbrižno, glede dostopnosti drog. 85 % odstotkov vprašanih ne želi videti Coffeshopa v okolici osnovne ali srednje šole.
“Smo še eni zadnjih v tem becirku,” nas malce žalostno pogleda Frank iz Gray Area, prvega ameriškega Coffee Shopa v mestu, “kadarkoli nas lahko obišče inšpekcija, ki preveri če knjige vodimo brez napak in če pri vsaki transakciji odmerimo davek na dodano vrednost.” Nekatere Coffeshope v njegovi okolici so zaprli zaradi nedoslednosti, drugi so bili preblizu šolajoče se mladine. “V teh lokalih so sedaj drage restavracije,” se pritoži Frank, medtem ko se mimo nas vije vrsta strank. “Mladini mlajši od 18 let ne prodajamo,” pokaže na napis. Glede na obisk jim niti ni treba.
Ne velja pozabiti, da kanalčki Amsterdama ne služijo več prestolnici trgovinskega imperija, po njih se namreč ne prevažajo več dobrine sveta, temveč zabave željni turisti. Svoj težko prislužen evro nekateri sem prinesejo prav zaradi sproščenega odnosa do oblik človeške zabave. Tako
zmedenim v Amsterdanskem prometu nam ponudi pomoč Blix in nas usmeri do najbližjega Coffe Shopa. “A imate zame kakšen kovanček, živim na ulici,” zaprosi in nas v slovo opozori: “Skadite lahko zunaj, zviti pa morate notri.”
