V ledeni vodi je zmrzoval dve noči, oklepajoč se hladilne torbe iz stiroporja. Salazar, ki okreva v ribiški vasici Bocangrande, je dejal, da je njegovo telo razbolelo in da ga še vedno muči morska slabost, a da je nadvse srečen, da je sploh še živ.
Nesrečna plovba in brodolom
Sedeminštiridesetletni Salazar, oče petih otrok, in njegov prijatelj Tomas Contreras sta iz mesta Lopez na jugu Kolumbije odplula v petek, 31. oktobra. Kmalu sta se znašla sredi nevihte. V soboto ob enih zjutraj sta že povlekla mreže na čoln, kmalu po tistem pa je slabih sedem metrov dolgo plovilo začelo toniti. Razlog? Visoki valovi in verjetno tudi slabo tesnenje. Nemudoma sta začela zajemati vodo, a je nista mogla dohajati. Čoln se je prevrnil, moška pa sta končala v vodi. Rešilnih jopičev nista imela, kakor tudi ne večina tamkajšnjih ribičev, saj so predragi in – kadar je vse v redu – nepotrebni. Solano je zato pograbil hladilno torbo iz stiroporja, jo prepolovil, zase vzel eno polovico, drugo pa dal Contrerasu. Takrat sta bila od obale oddaljena le nekaj kilometrov, a sta, ker je bila tema, plavala v napačno smer. Ob sončnem vzhodu drugega dne nista več videla obale, v nedeljo pa niti drug drugega.
Rešen tik pred smrtjo
Čisto po naključju je na brodolomca naletelo plovilo kolumbijske vojne mornarice, izmučenega Solana pa je moral iz vode potegniti potapljač. Zaradi sončnih opeklin in dehidracije so ga nemudoma prepeljali v bolnišnico. Ko se je vrnil v vasico Bocagrande, vaščani sploh niso vedeli, da je skoraj umrl. Contrerasa še vedno pogrešajo.
