Novice Svet24

Če se najprej posvetimo najpomembnejši operaciji Nata, misiji v Afganistanu. Kako potekajo priprave na umik zavezniških sil iz te države in kako poteka proces sklepanja dogovora z afganistansko stranjo o prisotnosti tujih sil po letu 2014?

Zadeve tečejo po načrtu, ki smo ga začrtali. Kar pomeni, da bomo zaključili naše bojne operacije v misiji Isaf do konca tega leta in postopoma zmanjšujemo število vojakov. Potem pa je naš načrt, da po letu 2014 vzpostavimo misijo za urjenje, ki jo imenujemo Odločna podpora. To bo precej drugačna misija. Ne bo bojna misija. Urili in mentorirali bomo afganistanske varnostne sile. Seveda je za to napotitev predpogoj, da Afganistan podpiše varnostni sporazum, ki bo to pravna osnova za našo prisotnost po letu 2014. Pričakujem, da bo tak dogovor sklenjen in da bomo nadaljevali s to misijo urjenja.

Ste si glede tega postavili kake roke?

Rekel bi, da prej ko bo prišlo do tega, bolje bo, predvsem zaradi načrtovanja za naprej. Vendar pa fiksnega roka nismo postavili. Afganistan je suverena država in od Afganistancev je odvisno, ali bodo sporazum podpisali. A po drugi strani smo jim dali jasno vedeti, da če do podpisa ne bo prišlo, potem po letu 2014 v Afganistanu ne bomo mogli ostati. Tu pa je tveganje za Afganistan veliko. Poleg tega, da Afganistancem ne bomo mogli več vojaško pomagati z inštruktorji, me skrbi, da če nas ne bo tam, potem bo Afganistan tudi težko zbiral finančna sredstva za svoje varnostne sile, ki štejejo 350.000 pripadnikov. Težko bo verjetno pridobival tudi razvojna sredstva. Veliko je torej na kocki in mislim, da se Afganistanci tega zavedajo. Zato sem tudi prepričan, da bo do podpisa tega sporazuma prišlo. Spomnil bi tudi, da je afganistanski predsednik Hamid Karzaj novembra zbral plemensko skupščino, lojo džirgo, ki je zelo jasno podprla nadaljnjo mednarodno prisotnost tudi po letu 2014 in Karzaju predlagala, da sporazum sklene kar najhitreje.

Kako ocenjujete situacijo v Siriji in potek mirovnih pogovorov, ki trenutno potekajo v Švici? Smo se že povsem izognili možnosti vojaškega posredovanja v tej državi?

Za konflikt v Siriji ne obstaja vojaška rešitev. Poleg tega pa tudi ni nobene zahteve po kakem mednarodnem vojaškem posredovanju, saj se vsi zavedajo, da problemov v Siriji ni mogoče rešiti na tak način. Samo ena pot naprej je možna - iskanje politične rešitve in sicer v okviru dogovorov iz t. i. Ženeve I. Na tej konferenci je bilo dogovorjeno, da naj bi v Siriji zagnali tranzicijski proces. Sčasoma naj bi prišli do dogovora o delitvi oblasti. To bo težko, vendar upam, da bosta obe strani, tako vladna kot opozicijska, spoznali, da je to edina možnost.

Kako pa komentirate dogodke v Ukrajini?

Ostro obsojam nasilje v Ukrajini in obsojam prekomerno uporabo sile s strani ukrajinskih varnostnih sil. Z Ukrajino imamo vzpostavljeno partnerstvo v okviru Komisije Nato-Ukrajina in v okviru tega partnerstva imamo tudi dialog o demokratičnih vrednotah in načelih. Zato vseskozi opominjamo ukrajinsko vlado, da mora spoštovati osnovna demokratična načela, ki vključujejo pravico do svobodnega zbiranja ljudi, do svobodnega izražanja stališč na miren način. Zato pozivam ukrajinske oblasti, da te obveznosti polno uresničuje. Vse strani pozivam k dialogu za mirno rešitev spora v Ukrajini.

Kakšen pa je vaš odziv na očitke Rusije o vmešavanju Zahoda v ukrajinske notranje zadeve?

Zahod se ne vmešava v dogodke v Ukrajini. Kot sem dejal že prej, imamo partnerstvo z Ukrajino v Komisiji Nato-Ukrajina. Tudi ukrajinska stran je to sprejela kot dialog. Pogovarjamo se med drugim tudi o vrednotah in načelih. In v tem oziru opominjamo ukrajinsko vlado, naj polno spoštuje temeljna demokratična načela, vključno s pravico do svobodnega združevanja in svobodnega izražanja stališč. Ko pa govorimo o vmešavanju, sem jaz zaskrbljen zaradi pritiska Rusije na njene sosede. Videli smo ruski pritisk na Armenijo, videli smo ruski gospodarski pritisk na Ukrajino, vključno z grožnjami s cenami plina. Videli smo ruski pritisk na Gruzijo in Moldavijo. Rad bi poudaril, da je pred 15 leti Rusija tako kot članice Nata in druge države podpisala dokument v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, da ima vsaka država svobodno pravico, da se odloči, kateremu zavezništvu se bo pridružila. In mislim, da bi morala to spoštovati tudi Rusija.

Se boste o tem pogovarjali tudi na Svetu Nato-Rusija?

Seveda. V okviru Sveta Nato-Rusija imamo odprto izmenjavo pogledov, tako da Rusi ne bi smeli biti presenečeni. To je naše jasno stališče.

Kako pa ocenjujete posledice razkritij ameriškega obveščevalca Edwarda Snowdna za odnose v zavezništvu? Kako je to vplivalo na medsebojno zaupanje med članicami?

V kontekstu Nata to ni bil noben problem. V okviru Nata o tem nismo niti razpravljali. Nato pri tem tudi ne sodeluje. Se pa v Natu zavedamo, kako pomembno je, da si izmenjujemo informacije in obveščevalne podatke, če želimo preprečevati npr. teroristična dejanja.

Kakšen pa je potem vaš komentar, da zaveznice medsebojno vohunijo za drugo?

No, o tem ni bilo dokazanega veliko. O tem je precej očitkov. Mislim pa, da se vse zaveznice zavedajo, kako pomembno je, da si izmenjujejo občutljive informacije in obveščevalne podatke.

Dobro. Pripravljate se na vrh zavezništva v Veliki Britaniji septembra, kjer se bo izbiralo tudi vašega naslednika na položaju. Ste morda pripravljeni na še en mandat? Kakšni so sicer vaši načrti v nadaljevanju kariere?

Spomniti vas moram, da imamo v Natu jasno pravilo, da je mandat generalnega sekretarja štiri leta z možnostjo podaljšanja za eno leto. Na položaj sem bil izvoljen leta 2009 in štiriletni mandat mi je potekel julija lani. Vendar so se članice vmes dogovorile, jaz pa sem pristal na to, da se mi mandat podaljša za eno leto. No, zatem so me članice ponovno zaprosile za podaljšanje mandata še za dva meseca, da bi pripravil in vodil Natov vrh v Walesu v začetku septembra. Ampak to bo to. Konec mojega mandata.

Kaj pa naprej? Se vidite morda znotraj Evropske unije? Omenjalo se vas je kot naslednika predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuyja, ki mu mandat poteče jeseni?

Pravzaprav sploh še nisem začel razmišljati o življenju po 30. septembru 2014. Zdaj sem še povsem osredotočen na Nato in se pripravljam, da bo vrh uspešen.

V vaših današnjih nastopih v Sloveniji ste izrazili zaskrbljenost zaradi zmanjševanja obrambnih proračunov članic zavezništva. Dejali ste, da razumete, da se zdaj, v času krize ta sredstva ne morejo zviševati. Kdaj pa bi se po vašem mnenju realno morali začeti zviševati, predvsem v primeru Slovenije, ki je lani za obrambo namenila 1,1% BDP, kar je celo manj kot ob vstopu v zavezništvo pred desetimi leti?

Na koncu je to vsekakor odločitev države. Ne bi želel nakazovati nobenih specifičnih rokov, ampak danes sem se pogovarjal s člani vašega parlamenta o eni izmed možnosti, da bi v parlamentu lahko dosegli širši dogovor za postopno, res postopno zviševanje vlaganj v obrambo v prihodnjih letih, še posebno, ko - poudarjam ko - si bo gospodarstvo opomoglo. Vem, da bo to nekoliko trajalo, vendar najpomembneje je, da se obrne trend in da se ustavijo rezi, nato pa se postopno začnejo zviševati sredstva. Pomembno je tudi, da se v proračunu nameni več sredstev za investicije v prihodnost, za moderne vojaške zmogljivosti. A prepustil bi Sloveniji in njenemu vodstvu, da sama določi, kakšna bi bila realistična časovnica. Predstavil sem nekaj idej, ki so jih izvedle druge države, ki so v lastnih parlamentih dosegle širok dogovor o postopnem zviševanju sredstev za obrambo. In to bi bila ena od možnosti tudi za Slovenijo.