Čeprav se že več let bori s slepoto in je zadnje čase nekoliko bolj šibkega zdravja, sestra Dinka še vedno brez izjeme vsak dan moli v kapelici. Za Dinko zadnjih 20 let skrbi sestra Jordana, ki ima za svojo varovanko same pohvalne besede. »Ona je tako umirjene in prijetne narave. Tudi če ji kaj grobega rečete, vam tega ne bo zamerila. Namesto tega se bo nekaj minut obnašala, kot da se ni nič zgodilo. Taka je.«
»Vseskozi ima v rokah rožni venec in vedno se boji, da ga ne bi zgubila.« Sestra Jordana
Sestra Dinka je, kot rečeno, vsak dan kljub slepoti in gluhoti vsako jutro pri maši. Po zajtrku pa jo Jordana odpelje v kapelico, kjer moli do kosila, kar pomeni najmanj tri, štiri ure. »Ko ji povem, da je ura dvanajst, mi kar ne verjame in se sprašuje, kako ji je čas lahko tako hitro stekel. Vseskozi ima v rokah rožni venec in vedno se boji, da ga ne bi zgubila. Za povrh ima s seboj rezervne dele za rožni venec. Hvala Bogu, njen duh je še vedno živ in bister,« pripoveduje Jordana, ki Dinko pozna od leta 1970.
Po njenih besedah je bila slavljenka še pred nekaj leti neustavljiva, saj ni bilo dneva, da ne bi šla ven pomagat ljudem, ki so potrebovali pomoč. »Pomagala je sirotam in starejšim, vedno je bila v pogonu in dan je bil preprosto prekratek za vse stvari, ki jih je želela opraviti,« se spominja Jordana. Sicer pa se je slavljenka rodila v Vrboski na Hvaru, v redovništvo pa se je zaobljubila pri triindvajsetih, kar pomeni, da se lahko pohvali s kar 77 leti redovništva.
Redovnica je že 77 let
Kot je sama večkrat poudarila, je skozi življenje dobro in slabo prejemala iz Božje roke. S svečano sveto mašo so se zbrani zahvalili za dar življenja sestre Dinke in za njen dar, ki ga je poklonila Cerkvi. Častna mati in prva sestra Kongregacije sester angela varuha, Katarina Maglica, je ob tem izpostavila, koliko ljudi je bilo v Dinkinem življenju v njenih molitvah in solzah. Lepe spomine na svojo teto Dinko je med evharistijo delila tudi njena nečakinja Nela iz Dubrovnika. Med drugim je spomnila, da je službovala v Skopju, Šibeniku, Splitu in na Korčuli. Po Nelinih besedah je bila prava misijonarka. Slavljenka je po maši sprejemala čestitke in tudi fotografe, umirila se je šele po kosilu, ko se je odpravila na popoldanski počitek.
