Novice Svet24

To pomeni, da države ne bodo več sposobne povečevati proizvodnje nekaterih najpomembnejših pridelkov na domačih tleh, ugotavljajo na washingtonskem inštitutu Earth Institute. Kitajska pa se, kot še svarijo strokovnjaki, približuje maksimalnemu možnemu pridelku riža. "V Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji, treh vodilnih proizvajalkah žit v zahodni Evropi, se je donos v zadnjem desetletju komaj kaj povečeval. Tudi druge države bodo kmalu dosegle meje svojih donosov," opozarja predsednik inštituta Lester Brown v pogovoru za časnik Guardian.

Inštitut ugotavlja tudi, da se pridelek riža na hektar na Japonskem ni zvišal zadnjih 17 let. Tako na Japonskem kot v Južni Koreji se je donos zaustavil nekaj pod petimi tonami na hektar. Tej meji se sedaj približuje Kitajska, opozarja znanstvenik.

Brown ob tem dodaja, da vlade v zadnjih letih niso upoštevale dejstva, da bo pri povečevanju pridelka nekje nastopila meja. "Od leta 1950 se je donos žit po svetu potrojil. Teh dni je sedaj konec. Stopnja se zaustavlja," pojasnjuje. Tako se je donos žit med letoma 1950 in 1990 zviševal po 2,2-odstotni stopnji letno, od takrat pa se je rast zaustavila na 1,3 odstotka.

Po besedah Browna to pomeni, da bo veliko težje nahraniti dodatne tri milijarde ljudi, za kolikor naj bi se svetovno prebivalstvo povečalo do leta 2050.

Tudi v Veliki Britaniji so potrdili ugotovitve washingtonskega inštituta. "Situacija je zelo zaskrbljujoča," poudarja direktor oddelka za agronomijo na britanskem nacionalnem inštitutu za agrikulturno botaniko Stuart King. "Naenkrat je na dnevnem redu vprašanje preskrbe s hrano," je poudaril.

Sicer pa je King prepričan, da naravne meje donosa sicer res obstajajo, da pa jih Evropa še ni dosegla. Zato bo Velika Britanija v sodelovanju z drugimi državami, med njimi tudi Švedsko, začela raziskovati, zakaj se donos ne povečuje. Med drugim na Otoku menijo, da bi bilo nujno "osvežiti genetski bazen" za pridelke, kot je pšenica.