Nuša Jezeršek je Kiro spoznala pred dobrim letom, ko je v zavetišče v Trebnjem peljala donacije. Ko je bila že ravno tam, si je želela sprehoditi katerega od nesrečnih kosmatincev, a ji oskrbnik tega ni dovolil. Zato sta se s prijateljico zlagali, da se zanimata za posvojitev. »Pripeljal je – kot je povedal – najmanj problematičnega psa, triletno psičko Kiro, in dovolil, da se na kratko sprehodimo. Drugi psi so se tako drli iz boksov, da je bilo kaotično. Ne znam ubesediti Kirinega navdušenja, ko je prišla izza ograje – kot da je na sprehodu prvič in zadnjič, vmes pa je dobesedno pogoltnila vsak priboljšek, ki je padel iz mojega žepa. Nazaj grede se je vrgla na hrbet in se pustila pobožati. V zavetišče je šla brez problema, kar mi je dalo vedeti, da boljšega doma ni poznala in da mora biti tu že dolgo. Pozneje sem izvedela – skoraj dve leti. Dve leti v boksu z občasnim izpustom v majhen ograjen prostor, medtem ko jim čistijo bokse.« O tem, da bi Kiro posvojila, ni razmišljala, saj je imela doma bolnega pasjega 14-letnika, ki ni maral drugih psov. »Se mi je pa nežna duša usidrala v srce in sem v naslednjih mesecih prosila prijatelje, da so prišli v zavetišče pod pretvezo, da se zanimajo za psa, da smo jo lahko sprehajali,« se spominja.
Doma, a ne za dolgo
Julija letos pa je njen kuža Ego zapustil ta svet. »Človek se na to nikoli ne more pripraviti. Z njim je umrl del mene. Pravzaprav sem mu egoistično dovolila oditi šele, ko mi je prijateljica rekla: Odreši ga, reši koga drugega ... Že dan po njegovi smrti sem se odločila, da naša hiša ne bo prazna. Odšla sem v Trebnje po Kiro. Bila je velika in na videz prav nič lepa. Vzela jo bom, ker je nihče drug noče,« je razmišljala in kmalu ugotovila svojo zmoto. »V vsej svoji pasji karieri še nisem slišala od mimoidočih toliko pohval glede videza psa.« Bilo ji je hudo, ker nikakor ni hotela iti v avto. »Potem pa jo je 'oskrbnik' zagrabil in v sekundi je bila v avtu. Vso pot je bila zelo živčna in vse do Ljubljane se ni umirila. Ko smo jo prvič spustili na vrt za hišo, je živčno tekala gor in dol ter kmalu zagledala svoje nove družinske člane – naše tri velike kunčje otroke. Vsi trije so rešenčki, ki uživajo na dvajsetih kvadratih zajčjega raja. Žal ne vem, kaj si je mislila Kira, da so igrače ali plen, ampak hotela je k njim in naleteli smo na prvo težavo. Če ne želimo tvegati, je treba kuncem povišati ograjo. Trajalo je dva tedna, da jih je sprejela. Mislila sem, da je največji problem mimo.«
Strah pred metlo in palicami
Kmalu je ugotovila, da je morala biti Kira v preteklosti zelo maltretirana. »Ko sem samo prijela v roke metlo, grablje ali lopato, je letela stran. Na sprehodu si ni upala mimo ljudi s pohodniškimi palicami. Nekega dne, ko sva se sprehajali, je gospa pred blokom obesila preprogo in jo čistila z iztepačem. Kira se je obrnila in tekla stran, da sem jo komaj zadrževala na vrvici. V zavetišču mi je bilo rečeno, da je prišla k njim z inšpekcijsko odločbo, odvzeta je bila lastniku, in ni mi bilo več treba spraševati, zakaj. Da v Sloveniji inšpekcija vzame psa, mora biti nekaj res zelo narobe. Psi so bili del družine vse moje življenje. Pravzaprav so bili vzgojeni s fizično silo in z namenom, da čuvajo hišo. Prvi pes je odraščal z mano, drugega je oče pripeljal domov, kljub temu da se njegov oče s tem ni strinjal. Zgodovina se je ponovila, saj sem sama naredila enako. Oče je jasno povedal, da pri hiši ne bo več psov. A jaz si življenja brez psa ne predstavljam in sem Kiro pripeljala na lastno pest. Ne, z očetom se ne da pogovarjati, zato tega nisem niti poskušala. Pripeljala sem jo, ko je bil na dopustu. Danes vem, da to ni bilo pametno, kajti ko se je po dopustu od nikoder prikazal nov človek in so se pojavili v hiši novi zvoki, ki jih prej ni bilo, je Kira to dojela kot tujca, pred katerim nas mora obvarovati. Tako je začela lajati vsakokrat, ko je v spodnjem nadstropju zaslišala očeta. Težko govorim o tem, kako je bilo, ko je izvedel za Kiro. Na kratko: zahteval je, da gre pes stran.« Da nima smisla kljubovati zahtevam, je dojela, ko je Kiro polil z vedrom vode, ker je lajala. »Nekega dne je dobil obisk in s kolegom sta stala pred hišo. Kira je, kot je normalno za psa čuvaja, začela lajati, oče pa je s tal pobral kamne in jih začel metati vanjo.« Takrat je Nuši postalo jasno, da nič krive psičke tu ne želi več zadrževati.
Res, nihče je noče?!
Najprej je poklicala v najbližje zavetišče, a so ji povedali, da psice ne morejo sprejeti in naj jo vrne tja, od koder jo je vzela. »Preko prijateljskih zvez sem prišla do starejše gospe, ki sprejema živali, nad katerimi so ljudje obupali. Ima veliko posest, več konj, račk, kokoši, muck in trideset psov. Dogovorili sva se, da pokrivam vse stroške za Kiro, v zameno za nastanitev. Ker se Kira strašno boji avtomobilov, nam po večdnevnem poizkušanju ni preostalo drugega, kot da ji je veterinarka dala narkozo. Zbudila se je sredi poti, ko smo padli v grozno gnečo na avtocesti in se je vožnja dvojno podaljšala. Na cilju je dobila ogromen ograjen prostor, velik za celo stanovanje, s hiško in pasjim sostanovalcem. A ko sem odhajala, se ji je zmešalo. Nisem še videla psa tako jokati. Ko smo se odpeljali, sta hčerki rekli, naj jo vzamem nazaj. Vso pot domov in preostanek dneva sem le še jokala. Naslednji dan sem poklicala gospo in povedala je, da psička še vedno žaluje in naj ne hodim tja toliko časa, da me Kira pozabi. Zakaj bi me morala pozabiti?! Tujci, ki delajo pri gospe, so mi vzbudili čuden občutek in zato Kirinega potnega lista nisem želela pustiti tam, kar je bil pogoj, da psica tam ostane. No, na koncu nas je Kira odrešila sama – naslednji dan je preplezala 1,80 m visoko ogrado in tekla v deset kilometrov oddaljen kraj, tam je deklica (stara kot moji hčerki) ravno izstopila iz šolskega avtobusa. Kira jo je pospremila domov in tam ostala. Njena mama je našla obvestilo o pogrešani psički in nas obvestila. Kira je bila do mojega prihoda svobodna kot njihov domači pes. Upala sem, da jim bo prirasla k srcu in jo bodo obdržali, a je žal niso mogli.« Tako se je Kirina kalvarija nadaljevala, nekaj časa je živela v temnem boksu nekega kinološkega društva. »Ko sem jo zaklenila tja, je naslonila gobček na železna vrata in začela cviliti. Slišala sem jo vse do parkirišča. Naslednja skoraj dva tedna sem prihajala k njej iz pol ure oddaljene Ljubljane vsak dan dvakrat. Preostali čas je samevala v boksu.« Vmes jo je k sebi vzel prijazen upokojenec, a le za dva dni. »Ko sem jo prišla iskat, je imel solzne oči, in ne da bi kaj rekel, sem vedela, da verjetno preostali družinski člani niso bili tako navdušeni nad njo kot on. Ker je onkološki bolnik, bi moral v času bolnišničnega zdravljenja zanjo skrbeti nekdo drug. Tako sem jo peljala nazaj v temni boks kinološkega društva.« Zanjo so se zanimali tudi na neki kmetiji iz Krškega, a ko je videla umazane pasje posode, premajhno uto in verigo, privezano na traktorsko prikolico, jo je odpeljala nazaj.
Daj no, imej srce!
Nuša se ji ves čas trudi poiskati srečen dom, ni vrat, na katera še ni potrkala. Povsod so jo odslovili. Njeno zadnje upanje je bil pasji hotel v Vodicah. »Parkirala sem pred visokimi vrati in pozvonila, enkrat, dvakrat, trikrat, nič. Lastniki so bili na dopustu. Sedla sem nazaj v avto in se zjokala. V tistem je Kira stegnila glavo proti meni in me začela lizati. Tega ni še nikoli storila. Pa sva šli.« Da bi presekala slabo voljo, je Kiro peljala v ograjen pasji park v ljubljanske Koseze. »Po tleh so bile teniške žogice. Podzavestno sem jo pobrala in zalučala daleč v daljavo, na drugo stran parka, kot bi s tem hotela odstraniti vso žalost v sebi. Kira je tekla za žogico, a to je že kdaj naredila. Tokrat pa je prvič žogico tudi prinesla nazaj in jo spustila pred mano. In spet in spet. Kako je učljiva! Vsak dan, ko sem z njo, mi pokaže nekaj novega in mi polepša dan.«
Kira začasno biva pri lastniku pasjega hotela Najboljši prijatelj. Če bi lahko spregovorila, bi vam gotovo povedala tole: »Sem sicer popoln pes z nekaj malega nepopolnosti – rada se s sprednjimi tačkami povzpnem na mizo. Če ne dosežem želenega, skočim na mizo kar cela. Vedno so bili v hotelu Najboljši prijatelj polno zasedeni, tako kot so tudi sedaj. A me je lastnik vzel kar k sebi domov. Morda so njegovo neskončno znanje, izkušnje, ljubezen do psov, prava energija ali kombinacija vsega skupaj krivi, da pri njem najlažje počakam. A kljub temu je to samo začasen dom. Če sem vam všeč, mi to sporočite na pasja.nota@gmail.com.«
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
