Naravna kopališča so že polna, med vročino iščemo ohladitev tako v morju kot v rekah, jezerih, ribnikih in gramoznicah – v Sloveniji imamo zares pestro ponudbo. Sicer se lahko kopamo povsod, kjer to ni izrecno prepovedano, vendar moramo biti pri izbiri pazljivi, saj so del tako imenovanih divjih kopališč včasih tudi neprijetna presenečenja: različne ravni gladine, ki se lahko spremeni, brzice, vodni vrtinci … Poleg tega pa tam ne preverjajo kakovosti vode.
Problem so komunalni izpusti
Država je določila 48 območij, kjer se ljudje že tradicionalno kopajo – in jih poimenovala kopalne vode; in sicer na rekah (Soča, Idrijca, Nadiža, Krka, Kolpa), jezerih (Bohinjsko jezero, Blejsko jezero, Šobčev bajer) in morju. Kopalne vode naprej delimo na naravna kopališča in kopalna območja: naravna kopališča so ograjena, imajo reševalce iz vode, urejeni so varni dostopi v vodo ter površina za sončenje in sprostitev, imajo tudi dostop za intervencijska vozila. Kopalna območja pa nimajo reševalcev iz vode, zato se tam kopamo na lastno odgovornost. Na obeh nadzor nad kakovostjo vode opravlja država.
Kopanje v onesnaženi vodi lahko povzroči okužbe prebavil, dihal in kože. Če se kopamo v onesnaženi vodi, ima to torej lahko resne zdravstvene posledice, zato Agencija RS za okolje (Arso) med kopalno sezono kakovost vode preverja na 14 dni. Kopalna sezona na morju traja od 1. junija do 15. septembra, na celinskih vodah pa od 15. junija do 31. avgusta. V naravnih vodah je seveda veliko različnih živih bitij, ki sicer po navadi niso zdravju nevarna, problematični so komunalni izpusti in iztoki ter spiranje gnojil, ko dežuje, ki pa so tveganje za zdravje, saj povzročajo različne infekcije in bolezni. Koncentracija mikrobov v vodi je odvisna od hitrosti vodnega toka in sedimenta, od temperature, sončnega sevanja, slanosti in kakovosti vode.
Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano ob preverjanju vode vzame vzorce, na terenu najprej preveri vidne nečistoče, mineralna olja, fenole in cvetenje, potem pa v laboratoriju ugotavlja še prisotnost dveh bakterij, ki sta kazalnika fekalnega onesnaženja (Escherichia coli, intestinalni enterokoki). Če se oceni, da onesnaženje vode neposredno ali posredno ogroža zdravje kopalcev, se kopanje odsvetuje ali prepove. Treba je vedeti, da čeprav je voda ustrezna za kopanje, ni nujno, da je primerna za pitje in pranje sadja. Po kopanju se priporoča prhanje.
Najprej preverimo sami
Ali je voda primerna za kopanje, lahko preverimo, že preden odidemo na kopališče, in sicer na spletni strani Arsa, vedno pa morajo biti podatki zapisani tudi na informacijskih tablah ob vhodu na kopališče ali kopalno območje. Sicer se Slovenija po kakovosti kopalnih voda med evropskimi državami uvršča v sam vrh.
Trenutno Arso opozarja zgolj na dve območji, in sicer območje Kolpa Primostek, ki je bilo v obdobju od leta 2018 do 2021 razvrščeno v kategorijo slabe kakovosti, je pa vlada že sprejela ukrepe, s katerimi naj bi se kakovost izboljšala; ter del Kopališča Žusterna, kjer že nekaj časa ugotavljajo, da se po obilnem deževju zaradi mešanja meteorne in fekalne vode kakovost spreminja. Kot so zapisali na Arsu, pa tudi drugje podnebne spremembe, suše in poplave vplivajo na kakovost vode. »Višje temperature omogočajo večjo razrast patogenov. Povečano tveganje za onesnaženje voda predstavljajo tudi močni nalivi in poplave. V okviru naloge Prilagajanje podnebnim spremembam s trajnostnim upravljanjem porečij bomo v letu 2024 izvedli mikrobiološke analize na dvajsetih lokacijah, kjer kopalne vode niso uradno določene, se pa ljudje kopajo,« so zapisali na spletni strani.
Skrb za kopalce je zelo pomembna
Zaradi nižjih pretokov (višje temperature, suša …) in višjih temperatur vode se ponekod močneje razraščajo alge in cianobakterije. »Rast cianobakterij je najintenzivnejša v ribnikih in jezerih, kjer so vode mirne in brez turbulentnega mešanja. Nekatere vrste cianobakterij lahko tvorijo toksine, zato so lahko nevarne za zdravje vodnih organizmov in ljudi,« opozarja tudi NIJZ in še enkrat odsvetuje kopanje tam, kjer se kakovost vode ne preverja.
V Evropski uniji je bila prva zakonodaja o kopalnih vodah sprejeta že leta 1976. Določala je, da morajo določiti odseke na naravnih vodah, namenjene kopanju, in redno spremljati kakovost vode. Tudi Slovenija je to uvedla, ko se je priključila Evropski uniji.
