Politična in poklicna kariera Aleksandra Jevška, ministra za kohezijo in regionalni razvoj, je tako ali drugače prepletena z Evropsko unijo (EU). Z nekdanjim soboškim županom, ki kandidira za poslanca v Evropski parlament na listi Socialnih demokratov, smo se pred evropskimi volitvami pogovarjali predvsem o izzivih kohezijske politike, krepitvi EU in o vlogi Slovenije v njej.
Za evropski parlament kandidirate z resorja, ki je nekako najtesneje povezan ravno z EU. Kako bi ocenili sodelovanje Slovenije z EU na področju kohezijske politike?
»Kot zelo dobro. Slovenija se je v lani zaključeni finančni perspektivi izkazala, saj smo počrpali 100 odstotkov vseh sredstev v višini 3,4 milijarde evrov in smo pristali na tretjem mestu po uspešnosti. Sedaj se aktivno spopadamo s projekti v novi finančni perspektivi, ki bo krajša za dve leti, zato moram praktično na vsaki seji vlade poročati o tem, kako koristimo razpoložljiva evropska sredstva. V tem trenutku imamo za okoli 600 milijonov evrov izdanih odločitev o podpori. Moj resor je tesno povezan z evropskimi volitvami in tudi z mojo celotno politično kariero. Skoraj osem let sem bil župan, sedem let član odbora regij v Bruslju in sedaj kohezijski minister, kjer sem po rekonstrukciji vlade odgovoren še za regionalni razvoj. Ta združitev, menim, da je bila izredno pomembna – kohezija in regionalni razvoj spadata skupaj. Prejšnji teden smo bili ministri za kohezijo in regionalni razvoj v Pragi, kjer smo obravnavali deveto kohezijsko poročilo – velik pomen je bil dan regijam. Skozi kohezijo se namreč poudarja, da morajo biti regije močne. Slovenija bo tako močna, kot bodo močne njene regije, in EU prav tako. Vse gre v smeri decentralizacije, uveljavljanja načela subsidiarnosti in finančne krepitve samostojnosti regij tudi pri koriščenju evropskih sredstev.«
Kaj bi bilo treba izboljšati, da bi kohezijska politika bolj učinkovito podpirala regionalni razvoj?
»Skladen regionalni razvoj je osnovna naloga. To je izziv, s katerim se ne sooča samo Slovenija, ampak celotna Evropa … Če pogledamo denimo sosednjo Madžarsko, imamo izjemno neskladen razvoj centrov mest in podeželja. Pri nas je mogoče nekoliko bolje, saj lani objavljeno poročilo o regionalnem razvoju kaže določen napredek, a še ne moremo biti popolnoma zadovoljni. Na posameznih področjih ugotavljamo, da so pomurska, zasavska in podravska regija še zelo v zaostanku. Ravno zaradi tega pripravljamo spremembe zakona o skladnem regionalnem razvoju, v katerem nagovarjamo tista področja, ki vplivajo na demografsko razvojno sliko Slovenije, kot so tudi obmejna problemska območja, kar je tipično predvsem za Pomurje. Smo ob avstrijski, madžarski in hrvaški meji, ti prostori pa se zaradi hitrejšega razvoja centrov od periferije praznijo. Prihaja do velikih demografskih problemov ne samo na relaciji podeželje – center države, ampak, kar je še bolj zaskrbljujoče, na relaciji Slovenija – Avstrija. Samo z mariborskega območja dnevno okoli 40 tisoč delavcev migrira v Avstrijo, ker imajo tam za 200, 300 evrov boljšo plačo. To je velik izziv za Slovenijo in njen regionalni razvoj. Skrb za skladen regionalni razvoj pa mora biti horizontalna skrb vseh ministrstev, ne samo našega ministrstva. Po sprejemu zakona bo narejen temeljit strateški presek stanja in konkreten program, s katerim bomo regijam v zaostanku pomagali, da dohitijo regije, ki so spredaj, a ne na način, da bi vodilne zavirali.«
V zadnjem obdobju ste večkrat opozorili, da se je treba pripraviti na čas, ko bo Slovenija postala neto plačnica v evropski proračun. Kaj bo to dejansko pomenilo v praksi in kdaj se bo to zgodilo?
»V naslednji finančni perspektivi bo Slovenija vsekakor še neto prejemnica, čeprav smo že na 91 odstotkov povprečnega BDP-ja EU. V dvajsetih letih smo naredili preskok s 73 odstotkov na 91 odstotkov, ko bomo na 100 odstotkih, bomo postali neto plačnica. To ne pomeni, da ne bomo več prejemali evropskih sredstev, ampak da bomo prejeli približno toliko, kot bomo vplačali. V tej finančni perspektivi bomo prejeli 3,4 milijarde, nacionalni delež pa znaša štiri milijarde evrov. Mi moramo evropski kohezijski denar čim intenzivneje vlagati v inovativnost, znanje, konkurenčnost, v zeleni prehod in v odpravo energetske revščine. Morali se bomo soočiti tudi s problemom draginje in poskrbeti za to, da bodo ljudje imeli kakovostno življenje v EU, saj jo bodo potem še naprej podpirali. Če bodo stvari šle v nepravo smer, bo namreč volja za ostati v EU padla, kar bi bilo zelo slabo.«
Zeleni prehod je ključna evropska politika, toda zaznati je vse več skepticizma, ali se nismo s podnebnimi zavezami malce prenaglili. Bi bile potrebne modifikacije evropskega zelenega dogovora?
»Zeleni prehod da ali ne, to ne sme biti vprašanje. So se pa stvari zagotovo spremenile, odkar je bila zastavljena časovnica in dinamika zelenega prehoda. Na svetovnem trgu EU ni več vodilna gospodarska sila, ampak so jo prehitele ZDA in Kitajska, prišlo je do vojne v Ukrajini, prav tako do vojne na Bližnjem vzhodu, bili smo deležni številnih naravnih nesreč. Kar se tega dela tiče, se strinjam s tem, da velja premisliti, kako, s kakšno dinamiko in s kakšnim načinom iti v zeleni prehod. Prepričan pa sem, da mora ta biti pravičen in ne sme prizadeti ljudi. Onesnaževalci morajo kriti stroške zelenega prehoda, odpraviti je treba energetsko revščino, EU pa mora vlagati v obnovljive vire energije, da bo lahko energetsko samozadostna. Samo v tej perspektivi ima Slovenija na razpolago več kot milijardo evrov za obnovljive vire energije. Ravno tako moramo preiti na trajnostno mobilnost, evropsko zvezo železniških povezav, prav tako pa je nujno prenoviti evropski trg z električno energijo. Paradoksalno je, da mi v EU poceni prodajamo doma proizvedeno elektriko, jo pa nekajkrat dražje kupujemo iz EU. Tukaj nekaj ni v redu. Vedeti je treba, da je najdražja tista energija, ki je nimamo. Energetska odvisnost je velik problem, kar se je izkazalo v energetski krizi, in videti je bilo, kako šibka je Evropa na tem področju. Države so vsaka zase iskale rešitve in menim, da bi na tem področju morala EU delovati povsem enotno.«
Ena od prioritet SD je močna Evropa, močna Slovenija. Vemo, da se je EU znašla v stranski vlogi na svetovnem geopolitičnem in gospodarskem polju, kjer igro vodita ZDA in Kitajska. Kako bi to vlogo spremenili?
»EU bo toliko močna, kolikor močne bodo njene države članice. Močna pa bo lahko tudi učinkovita. Skrajni čas je, da se nagovarja tudi problem, povezan s položajem evropskega enotnega trga napram globalnem trgu ZDA. Kako to narediti? V okviru Evropske komisije in Evropskega parlamenta je že bila obravnavana direktiva STEP, ki omogoča, da bodo podjetja, ki proizvajajo produkte visoke tehnološke vrednosti z inovativno proizvodnjo, lahko pridobila certifikat suverenosti in bodo lahko neposredno deležna evropskih sredstev tudi iz kohezije. Že letos bomo morali pričeti uporabljati za to denar iz kohezije, in tukaj je priložnost za evropsko industrijo, da odgovori na te izzive. V ZDA ne poznajo de minimis načela in prepovedi državnih subvencij, zato je logično, da so njihovi proizvajalci konkurenčnejši na svetovnem trgu.«
EU najpomembnejše odločitve sprejema s soglasjem vseh držav članic, kar se je večkrat izkazalo za veliko oviro. Ravno zato so vse glasnejše ideje, da bi morala odločanje poenostaviti in omogočiti bolj fleksibilno delovanje.
»Občasno se pojavljajo namigi, da bi bilo v Bruslju treba imeti več centralizirane moči. Sam sem proti temu in menim, da je naloga slovenskih poslancev, da se temu ostro uprejo. Slovenija mora biti v Evropskem parlamentu pri odločanju samostojna in popolnoma suverena. To se nanaša tudi na kohezijsko politiko, saj je preveč centraliziranega odločanja iz Bruslja o tem, kaj se bo z evropskim denarjem počelo. Vsaka država ima sui generis probleme in potrebe – treba je narediti kohezijski paket bolj fleksibilen, da bodo lahko države usmerjale denar tudi na druga področja, ne pa da bo EU natančno odločala, kaj bomo s tem denarjem počeli. O tem denarju moramo odločati mi, saj gre za naš denar.«
Vojna v Ukrajini je premešale karte v Evropi, pri čemer se zdi, da v zadnjem obdobju iniciativo na fronti ponovno prevzema Rusija. Postavlja se vprašanje, ali je pošiljanje orožja in druge pomoči Ukrajini dovolj. Bi podprli napotitev vojske iz držav članic v Ukrajino?
»Menim, da je enotno stališče EU, da ne in da je v prvi vrsti treba vojno končati za pogajalsko mizo. Ukrajini je treba pomagati s tehniko in orožjem, da se lahko brani pred ruskim agresorjem. Socialni demokrati in celotna EU obsojamo vse nasilje in vsak genocid. Kot v vsaki vojni pa se pojavlja vojno dobičkarstvo, in temu smo priča tako v Ukrajini kot na Bližnjem vzhodu. Znova se kaže, da pri vprašanju priznanja Palestine EU nima enotnega in trdnega stališča, ima pa ga Slovenija. Mi smo na vladi sprejeli, da se začne postopek priznanja Palestine, kar je z vidika Slovenije dejanje, ki kaže, da smo samostojni, suvereni in znamo na svetovnem parketu povedati, kaj si mislimo o vojnah. To je pomembno tudi zaradi tega, ker smo članica varnostnega sveta OZN.«
Je resnično sedaj pravi čas za priznanje Palestine?
»Pravi čas je za mir. Treba je povedati, da tudi EU Hamas označuje za teroristično organizacijo, zahtevamo pa, da se vzpostavi mir, preneha z genocidom nad civilisti in se začneta obe strani pogajati o predaji talcev ter o tem, kako bodo v miru živeli eden z drugim naprej.«
EU bo, kot kaže, v naslednjem mandatu posvetila več pozornosti širitvenemu procesu. Menite, da bi se ta širitev na Zahodni Balkan morala zgoditi čim prej?
»Imel sem priložnost, da sem dve leti kot strokovnjak deloval v Bosni in Hercegovini in sem zelo dobro spoznal, kje so njihovi problemi. Veseli me, da je EU dala zeleno luč BiH. To dolgotrajno čakanje je že jemalo voljo ljudem, da ne govorim o Severni Makedoniji, kjer sem ravno tako nekaj časa deloval, ki na pridružitev EU čaka še veliko dlje. Med ministri za kohezijo in regionalni razvoj se pogosto izraža strah, kaj bo s kohezijskimi sredstvi, ko se bomo širili, ali bomo imeli denarja manj? V evropskem proračunu je dovolj denarja za vse, Slovenci pa moramo, kar se širitve na Zahodni Balkan tiče, videti veliko priložnost. Zdaj je čas, da stopimo na to območje kot tisti, ki bomo videli gospodarske priložnosti, in na ta način izkoristimo zgodovinska dejstva. Tam smo podjetja že imeli – Muro, Gorenje, Iskro in veliko drugih. Čas je, da se tja vrnemo s svojimi podjetji, in to bo za Slovenijo priložnost, ki jo moramo izkoristiti.«
Pri vseh teh zadevah bo veliko odvisno od tega, kdo bo imel večino v Evropskem parlamentu.
»Zato so te volitve verjetno najpomembnejše v zgodovini EU. V evropskem prostoru se vse bolj pojavljajo skrajno desne sile, ki so proti širitvi, proti drugačnim in proti uveljavitvi nekaterih temeljnih svoboščin. Zato je pomembno, da se krepi ta socialno-demokratski del evropskega parlamenta. Vendarle smo druga najmočnejša politična sila v Evropskem parlamentu in tudi zaradi vojn v naši bližini ne smemo pustiti prostora skrajno desnim političnim idejam.«
Kako ocenjujete delo predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen?
»Menim, da je v nekaterih potezah, predvsem v času kriz, ravnala neenotno in prepočasi. V tem delu mora postati Evropa z Ursulo von der Leyen ali z drugim voditeljem močnejša, bolj energična in bolj složna. Da ne dela vsaka država po svoje zaradi svoje lastne koristi. Moram pa po drugi strani izjemno pohvaliti delo Evropske komisije, ko se je odzivala na naravne katastrofe.«
Torej ste zadovoljni z delom našega komisarja Janeza Lenarčiča.
»Nimam razloga, da ne bi bil. V konkretnih primerih naravnih nesreč je odigral svojo vlogo in mislim, da smo Slovenci lahko ponosni nanj.«
Ampak svojega dela ne bo nadaljeval.
»Poslanska skupina SD je res podprla gospoda Tomaža Vesela za komisarja – z njim se poznava še iz časa, ko sem predsedoval Skupnosti občin Slovenije, on pa je vodil računsko sodišče. O gospodu Veselu imam dobro mnenje.«
V soboški občini županski stolček zaseda vaš izbranec Damjan Anželj. Ste z naslednikom zadovoljni?
»Mestna občina Murska Sobota je dobitnica priznanja razvojno najbolj prodorne občine v Sloveniji in najbolj varne občine v Sloveniji. Je potreben še kak komentar? Prepričan sem, da gre razvoj v pravo smer, ne samo mestne občine, ampak tudi celotnega Pomurja.«
