In potem v drugem nadstropju s fotografom obstojiva pred veselo poslikanimi steklenimi vrati. Je tukaj vrtec, ugibam, na sredini je veliko rumeno sonce, skozi steklo je videti velike lončnice in orjaškega plišastega ptiča, ob straneh so napisi dobrodošlice v najrazličnejših jezikih in pisavah. Fotograf se je že obrnil in išče nova vrata, ampak na sredi tistega sončka vendarle piše županjin urad, zato se pustim prepričati in vstopim. Prav sva prišla, kakšen vrtec neki, na koncu dolgega svetlega hodnika je pisarna graške županje Elke Kahr.
Uslužbenci so oblečeni sproščeno, veliko jih je v kavbojkah, niti ene kravate, do kamor seže oko. Ko se spreletavajo med pisarnami, vsi pozdravljajo ljudi, ki čakajo v recepciji. Tudi županja, ki prileti na hodnik v tisti četrtinki sekunde, preden izgine za drugimi vrati, si vzame trenutek, da naju prijazno pozdravi in se široko nasmeje. Njena velika pisarna je hecna mešanica sejne sobe, pisarne in otroškega kotička. Prav zelo zastraženi pa niste, pravim, se ne počutite ogroženi? “Kje pa!” prhne. “Ni me strah. Nisem taka političarka kot drugi. Običajna ženska sem, prihajam iz delavskega razreda, od leta 1983 sem članica Komunistične partije. Od leta 2012 smo druga najmočnejša stranka. V zadnjih tridesetih letih smo pridobili veliko izkušenj pri družbenem delu. Sem del tega mesta, ljudje me poznajo. Odraščala sem v mestni četrti, ki je še pred tridesetimi leti veljala za slabo, ampak ni taka, ker smo jo izboljšali. In ne, ni me strah. Mi smo drugačni. Ne vozim se s službenim avtomobilom, nobeden od mojih tovarišev ga ne uporablja. Po mestu gremo peš, s tramvajem, s kolesom ali z lastnim avtom, če je res treba.”
V Sloveniji, zlasti v prestolnici, imamo strahovit stanovanjski problem, vse je strašansko drago, vi pa ste bili pri reševanju stanovanjske problematike zelo uspešni. Mi lahko korak za korakom razložite, kako se lotiti reševanja stanovanjske krize?
Obstoj socialne in napredne stanovanjske politike je odvisen od ravnotežja političnih sil. V našem mestu so hoteli konservativci in socialni demokrati privatizirati komunalna stanovanja. Komunisti smo bili sicer v mestni vladi, vendar nismo imeli večine. Spoznali smo, da v mestni hiši nimamo nobene možnosti, da bi jih prepričali, zato smo sklenili zavezništvo z ljudmi zunaj. Hoteli smo, da komunalna stanovanja ostanejo mestna last. Razpisali smo referendum - to še zdaleč ni bil edini referendum, ki smo ga izpeljali - in več kot 90 odstotkov ljudi je reklo, da nočejo privatizacije. Mojo stranko že dolgo povezujejo z reševanjem stanovanjske problematike. Če je imel kdo stanovanjski problem, so ga vedno napotili na Komunistično partijo, češ, oni ti bodo pomagali.
Te stvari se ne zgodijo čez noč. Začeli smo s telefonom za najemnike. Telefonsko številko smo objavili z velikimi črkami - če imate probleme s stanodajalcem ali podobno, pokličite to številko in vam bomo poskusili pomagati. Tako se je pred več kot tridesetimi leti vse skupaj začelo. Zdaj ljudje vedo - če imajo stanovanjski problem, se lahko obrnejo na komunistično stranko. Sprva smo poziv pogosto objavljali v časopisih, zdaj pa je postalo nekaj običajnega: če iščejo stanovanje, če imajo probleme … Na volitvah leta 1998 smo dobili sedež v mestni vladi. Morali so nam dati neki resor, in ker je bila stanovanjska problematika naša glavna tema, jim ni preostalo drugega, kot da to zaupajo nam.
Pri komunalnih stanovanjih imamo pravilo: za najemnino nihče ne sme dati več kot 33 odstotkov svoje plače - v to so vključeni najemnina in stroški. Tudi o tem smo odločali z referendumom. Za najemnike smo veliko dosegli z zunajparlamentarnimi pobudami, pa tudi prek resorja, ki ga vodimo, čeprav imamo v parlamentu manjšino, a smo vršili stalen pritisk. Od leta 2005, odkar sem odgovorna za komunalna stanovanja, smo zgradili tudi več kot 1100 novih stanovanj in še 600 jih gradimo.
Kje vzamete denar za gradnjo novih stanovanj?
Iz mestnega proračuna. Kupimo zemljišče. Če v proračunu ni dovolj denarja, najamemo bančni kredit, a višina je omejena. Naše hiše so zares krasne. To niso socialna stanovanja, to so komunalna stanovanja in med tem dvojim je pomembna razlika. 'Socialno stanovanje' ima slab prizvok. Dobili smo že mnogo mednarodnih nagrad, saj je kakovost bivanja v teh komunalnih stanovanjih včasih veliko višja kot v stanovanjih na prostem trgu. Stanovanja so zgrajena po visokih standardih, imajo velike balkone, skupne prostore, zunaj so velike zelene površine … Zelo smo ponosni nanje.
Kriteriji za dodelitev komunalnega stanovanja so zelo blagi. Edini pogoj je, da v mestu živite ali delate vsaj eno leto. Če na primer živite v Mariboru in ste v službi v Gradcu, ste tukaj upravičeni do komunalnega stanovanja. To ne velja le za Evropejce, temveč tudi za prišleke z drugih celin. Velja za vse. Vsakdo, ki tukaj živi ali dela, lahko dobi komunalno stanovanje. To je pomembno, kajti pri nas ne delamo razlik med ljudmi. V Gradcu so ljudje iz več kot 160 držav. Zelo drugače je kot v Sloveniji. V Sloveniji nimate ljudi iz drugih držav, samo nekaj jih je v Ljubljani. Vem, ker dobro poznam vašo državo. Če greste v mojo četrt, je okrog vas ves svet. In to ni nič groznega, večina jih trdo dela, zelo dobri ljudje so. Mnogo jih je iz bivše Jugoslavije, tu živijo že 30, 40 let. Tudi oni imajo komunalna stanovanja. Mi nismo stranka, ki bi rekla, ti ljudje so dobri, oni pa slabi, ti dobijo stanovanje, oni pa ne. Mesto ponuja stanovanja prostovoljno, to ni naša zakonska obveza. Vsi jih lahko dobijo, in to je pomembno. Ne velja le za naše mesto, to je stališče komunistične stranke.
Ste imeli zaradi toliko različnih ljudi kdaj težave z rasizmom in nacionalizmom? So Avstrijci kdaj rekli, mi jih nočemo?
Seveda.
Kako ste potem to premagali?
Na prijazen način. Seveda so stranke, ki volivce pridobivajo tako, da jim rečejo, ti ljudje so vaši sovražniki. Mi pravimo, da glavne razlike niso kulturne, glavni prepad je med bogatimi in običajnimi ljudmi. Veliko ljudi to razume. Arabci, Afričani ali Nemci niso nujno boljši ljudje, tudi med njimi so cepci, a ti so tudi med nami. Globoko smo prepričani, da lahko socialno ravnovesje v mestu ohranjamo le z vključevanjem in ne z izključevanjem ljudi. Stvari niso črno-bele. Če nekdo reče, to mi ni všeč, ne pomeni avtomatično, da je fašist. Ne. Morda ga je strah, morda ima slabo osebno izkušnjo. Pomembno je, da naši ljudje iz stranke ne le čepijo v pisarni, temveč da so zunaj, med ljudmi. Že od nekdaj imam govorilne ure, vsak teden pride k meni več kot 100 ljudi. Če ima nekdo neki problem in bi rad govoril z mano, ga sprejmem. Ne pošljem ga k nekomu drugemu, sama se pogovorim z njim. To delam že dolgo, zato poznam veliko ljudi. Na leto me obišče več kot 4000 ljudi, s katerimi se osebno pogovorim. Nikogar ne sprašujem, od kod je. Tudi ni pomembno, ali je to profesor ali zapornik, vsak lahko pride. Po volitvah moraš obdržati zaupanje ljudi.
Ljudi po svetu je fasciniral podatek, da del svoje plače podarite.
Večino plače, ja.
Je to vaša lastna odločitev?
Seveda. Stranka ne more odločati o tem, kajti tvoja plača je tvoja, sosed ti ne more ukazati, da denar podariš. S tem je začel moj predhodnik Ernest Kaltenegger (sedež v graški mestni hiši je leta 2005 zamenjal za mesto poslanca v deželnem parlamentu, op. a.), bil je prvi politik naše stranke v Gradcu, ki je dobival plačo kot politik. Jaz to počnem od leta 2005, ko sem postala mestna svetnica. Enako počneta tudi moja strankarska kolega, ki sta mestna svetnika. Imata 6400 evrov neto plače, zase jih obdržita 2300. Od leta 2021 sem županja in dobim 9400 evrov neto plače. To je ogromno, veliko ljudi vse leto ne zasluži toliko. Vsake tri mesece pa dobim 14.000 evrov. Zase obdržim 2000 evrov, razliko pa dam ljudem, ki potrebujejo pomoč (izračunali so, da je tako podarila že več kot milijon evrov, op. a.).
Imate kaj besede pri tem, kako je ta denar porabljen – se morda steka v kakšen sklad ali vi odločate, kako bo porabljen?
Sama razpolagam s tem denarjem. Včeraj sem, na primer, govorila z neko gospo, Bosanko. Z možem sta prišla pred več kot dvajsetimi leti. Veliko stane vizum, ki ga je treba redno obnavljati, zraven sta plačevala še šolnino za starejšega sina. Potem je mož umrl, mama s tremi otroki za najemnino plačuje več kot 800 evrov, plače ima 2400 evrov in sama ne zmore vseh stroškov. Zato sem ji pomagala z denarjem za šolnino, 390 evrov, ki sem jih vplačala na račun šole. Preostalo bo lahko plačala v obrokih. Pri različnih stvareh pomagam, pri zdravstvenih izdatkih, plačevanju najemnine, elektrike, pri nakupu nove postelje … V mestu veliko ljudi nima svoje postelje ali svoje kuhinje. Mnogi niso upravičeni do socialnih dodatkov, ker nimajo urejenih dokumentov. Če papirji niso urejeni, ne dobijo ničesar. Ne pomagam iz preračunljivosti, saj večina teh ljudi tu nima volilne pravice. Nekatere stranke pravijo, da je to populizem - to ni populizem, saj večina ljudi, ki jim pomagamo, ne more voliti. Mnogi imajo tudi duševne probleme. Nekateri se pridejo samo pogovorit. Rad moraš imeti ljudi, to je zares pomembno. Če nimaš rad ljudi, ne moreš biti dober politik.
Kako pri vas poskrbite za starejše? Kako pomagate tistim, ki so prestari ali preveč bolni, da bi lahko samostojno živeli?
Moj tovariš Robert Krotzer z oddelkov za zdravje in socialno oskrbo je ustvaril nov model. Starejši imajo nizke pokojnine, zato jim pomoči na domu ni treba plačevati iz svoje pokojnine, sredstva dobijo od štajerske deželne vlade in mesta. Prej pa so morali za domačo oskrbo plačevati socialni službi iz svoje pokojnine, vse to pa je skupaj z zdravili in najemnino zneslo toliko, da jim za življenje ni ostalo nič. Edino, kar je bilo zastonj, če nisi imel denarja, je bil dom za ostarele. Ljudje z nizko pokojnino niso imeli nobene izbire. Zdaj pa lahko obdržiš svojo pokojnino in se lahko tudi odločiš, da boš ostal doma. Davkoplačevalcev to ne stane nič več, za starejše pa je to veliko boljše. Ta naš graški model je tako dober, da ga bo zdaj vpeljala tudi deželna vlada po vsej Štajerski. Imamo tudi novo brezplačno platformo, zdravstvene točke, kjer vsakdo lahko dobi pomoč pri najrazličnejših problemih. Imamo urad za seniorje, zelo dobri in pametni ljudje so tam, ki imajo zelo obsežne programe. Vsake tri mesece izdamo brošuro z vsemi informacijami za starejše. Prej ni nihče vedel, da to sploh obstaja, zdaj pa jih lahko dobijo na socialnem centru v vsaki četrti.
Kako se lotite reševanja problemov, ali pogledate naokrog, kako to rešujejo v drugih mestih, ali sami iščete rešitve?
Večinoma skušamo poiskati svoje. V Berlinu imajo kartico 'sozialpass'. S to kartico lahko ljudje z nizko plačo ali pokojnino od mesta brezplačno dobijo nekatere stvari in jim ni treba vsak mesec hoditi po novo. To se mi je zdela dobra ideja, izhaja pa še iz časov Vzhodne Nemčije. Mi smo to malce prilagodili in dali predlog v parlamentu, a so ga druge stranke zavrnile, to je bilo leta 1995. Za take stvari je potreben čas. Leta 2009 pa so pristali. Več kot 50.000 ljudi v mestu ima to 'socialno kartico' in povsem vseeno je, ali so še zaposleni ali so upokojeni. Meja je 1500 evrov, če zaslužiš manj, si upravičen do te kartice. Za 50 evrov na leto se lahko voziš po vsem mestu, dobiš brezplačno vstopnico v vseh kulturnih ustanovah, v vseh javnih bazenih.
S to kartico greste lahko v opero?
Da. Če imate otroke, gredo lahko do 18. leta brezplačno na športne prireditve. Ko se začne šola, na svoj račun avtomatično dobite denar za otrokove šolske potrebščine, ni vam treba vlagati prošnje. Prav tako enkrat letno dobite denar za majhnega otroka. Marca in aprila avtomatično dobite denar za energijo. Denar dobite tudi za božič. Pa še veliko takih stvari je.
Kaj pa ženska politika? Imate kvote?
Na veliko oddelkih pri nas so predstojnice ženske. Kadar imamo razpis za novo delovno mesto, ima pri enakih kvalifikacijah ženska prednost pred moškim kandidatom. Ampak to ni najpomembnejše, zame je to čisto normalno, saj imamo v naši stranki že od leta 1988 na volilnih seznamih sistem zadrge, ženska-moški-ženska-moški, tako da je razmerje med spoloma vedno enakovredno. Ampak to je treba tudi zares živeti, lahko je samo nakladati od jutra do večera, to je treba potem tudi udejanjiti. Konservativci imajo drugačno politiko kot mi, a kadar so na oblasti leve stranke, ženskam ne gre slabo.
Nove županske volitve so leta 2026. Se boste potegovali za nov mandat, imate morda še nedokončane projekte?
Ne vem. Zdaj tega še ne morem reči. Veliko delam. Če bom imela dovolj energije, če bodo tovariši to želeli, če bodo ljudje želeli …, mogoče. Ne morem še reči, zdaj ni pravi čas. Za nas so zdaj pomembne volitve štajerske vlade. Najpomembnejše pa je, da ne bom padla v depresijo, ko ne bom več županja.
...........
Neobičajna političarka
Graška županja Elke Kahr (1961) ne kaže svojih let, v njenih gostih laseh je komaj kakšna siva nitka. Pri treh letih je bila posvojena, odraščala je v delavski četrti Gradca. Delala je v banki in študirala ob delu. Leta 1983 je postala članica avstrijske Komunistične partije (KPÖ), desetletje pozneje je bila izvoljena v graški mestni svet, nekaj časa je bila tudi podžupanja. Leta 2021 je bila nepričakovano izvoljena za županjo Gradca, drugega največjega avstrijskega mesta z dobrimi 300.000 prebivalci. Njena stranka vlada mestu v koaliciji z Zelenimi in Socialnimi demokrati. O njeni izvolitvi so pisali celo ameriški časopisi, ne toliko zato, ker je prva ženska na tem položaju, predvsem zato, ker je prva komunistka na tem položaju.
