Pred kratkim je hrvaški državni vrh pričakal slovesni pristanek prvih šestih lovskih letal, ki jih je Hrvaška kupila od Francije. Za dvanajst rabljenih letal bodo Hrvati odšteli 1,1 milijarde evrov, kar vključuje tudi oborožitev in usposabljanje. Medtem ko je v javnosti odmevala novica o prestižnem nakupu južne sosede, se je v Sloveniji na družbenih omrežjih odprla razprava, ali bi tudi Slovenija potrebovala lovska letala, ki jih sicer ni v načrtih za posodabljanje Slovenske vojske. »Kot nekdanji pilot si seveda želim, da bi jih tudi mi imeli, a ne verjamem, da smo sposobni to izpeljati na politični ravni, saj se zatika že pri oklepnih vozilih za veliko manj denarja. Zato bi se bilo v tem trenutku nesmiselno lotiti nabave lovskih letal,« pravi nekdanji vojaški pilot in poveljnik letalske enote Slovenske vojske Jožef Žunkovič, ki spominja, da je bil nakup lovskih letal sicer že pred leti del strateških dokumentov za razvoj vojske. Žunkovič meni, da bo morala tudi Slovenija prej ali slej vzpostaviti ustrezen sistem nadzora zračnega prostora z lovskimi letali, kar bi bilo po njegovem mnenju v trenutnih okoliščinah najbolje storiti v sodelovanju z drugimi državami: »Če smo se že pri zračni obrambi odločili sodelovati z Nemčijo in nekaterimi drugimi državami, bi bilo verjetno lahko podobno z lovskimi letali.«
Zračna obramba je vse učinkovitejša
Poleg tega je po mnenju Žunkoviča treba upoštevati, v katero smer se bo bojevanje v zraku v prihodnosti razvijalo: »Ob primerih iz vojne v Ukrajini vidimo, da v zadnjem času zaradi učinkovite zračne obrambe zelo malo letal pride na ozemlje pod nadzorom druge strani. Bolj se uporabljajo droni, ti so zdaj res dobili pospešek. Zato je treba opraviti strateški razmislek o tem, kaj Slovenija na tem področju v prihodnje potrebuje.«
Zgolj s stroškovnega vidika se seveda nakup letal ne izplača, pravi Žunkovič, a opozarja, da to ni edini vidik pri odločanju glede vojaške opreme. Tudi helikopter za dvojno rabo, ki ga uporablja vojska, stane veliko več, kot bi stal helikopter zgolj za helikoptersko nujno medicinsko pomoč, pravi. »A trenutno je v Sloveniji bolj verjetno, da se bomo začeli pogovarjati o ponovnem služenju vojaškega roka kot o nakupu takšnih letal.« Če bi se Slovenija kljub vsemu odločila za to in nakup lovskih letal v prihodnosti spet uvrstila v strateške načrte, bi jih po mnenju Žunkoviča potrebovali vsaj dvanajst: »Po mojih spoznanjih je z logističnega vidika to najmanjše število letal, s katerimi bi lahko uspešno izvajali te naloge.«
Lahko smo zadovoljni že z bataljonsko skupino
Nekdanji načelnik Generalštaba Slovenske vojske Alojz Šteiner o morebitnem nakupu lovskih letal pravi: »Dilemo o tem smo v Sloveniji končali med letoma 1997 in 1999, ko je bilo v igri, da nabavimo 12 ali 18 ameriških lovskih letal F-16. Ugotovili smo, da vendarle finančno nismo dovolj močni oziroma bi si to lahko privoščili samo na račun nekaterih drugih zmogljivosti, potrebnih za nacionalno varnost.« Takrat se je po besedah Šteinerja začelo razpravljati tudi o tem, da bo varovanje zračnega prostora za Slovenijo po njenem vstopu v Nato izvajalo zavezništvo. »Kasneje ideja o tem, da bi v Sloveniji kupovali bojna letala, praktično ni več obstajala, temveč se je govorilo le še o letalski šoli za šolanje pilotov za druga letala, ki jih imamo. Tudi v kasnejših strateških dokumentih, ki jih potrjuje državni zbor, tega ni bilo, poleg tega pa menim, da za kaj takega niti ni dovolj sredstev. Že če nam bo uspelo nabaviti potrebna oklepna vozila in vzpostaviti bataljonski skupini kot osrednji zmogljivosti vojske, bo to pomemben prispevek v zavezništvu.«
Morebitna investicija v lovska letala bi pomenila popolno strateško in investicijsko preorientacijo, opozarja Šteiner: »V času od petih do sedmih let, ko bi se te zmogljivosti vzpostavljale, bi morali odložiti izgradnjo vseh drugih večnamenskih zmogljivosti. Tu je tudi vprašanje kadrov, saj gre za specifične kadre, mi pa že zdaj iščemo pilote za opremo, ki jo nabavljamo. Za dvanajst nadzvočnih letal bi potrebovali še vsaj 40 pilotov, pa še nismo niti prišli do mehanikov in preostalega osebja, tega torej v tako kratkem času ne bi mogli zagotoviti.« Šteiner še pojasnjuje, da so tovrstni posli navadno sestavljeni iz več delov, kakor je bilo predvideno tudi v času, ko je Slovenija razmišljala o nakupu letal F-16. Sama vrednost letal pomeni zgolj tretjino posla, tretjino predstavlja ureditev potrebne infrastrukture, tretjino pa vzdrževalni stroški, pri čemer je, kot še pove, najzahtevnejši del vzdrževanja generalni remont, vedno vezan na proizvajalca oziroma na državo, ki dobavi letala.
Kot smo že poročali, Slovenija za približno enak znesek (1,2 milijarde evrov) načrtuje posodobitev oboroženih sil na več področjih. Pri tem je vlada Roberta Goloba med drugim kupila še eno transportno vojaško letalo Spartan C-27J, nemški raketni sistem Iris-T in šest novih večnamenskih helikopterjev AW139M. Poteka tudi posodobitev letalske baze Cerklje ob Krki. Največji del predvidenih investicij pa pomeni nakup 106 oklepnih vozil za 695 milijonov evrov, kjer sicer izvajalec še ni izbran, saj vlada še vedno čaka tudi na izstop iz programa Boxer.
Kaj Hrvatom prinaša nakup letal Rafale?
Glede hrvaškega nakupa letal Rafale se pojavljajo ugibanja, ali niso takšna letala preveč zmogljiva za njihove potrebe. »Z letali Rafale pridobivamo odvračalno moč, krepimo strateško partnerstvo s Francijo, pridružili smo se družini Dassault, kar bistveno spreminja našo vlogo v Natu in EU,« je po prihodu letal povedal predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković. Na kaj bi lahko torej pri tem še računali Hrvati? »Na posnetkih so bili vidni dodatni rezervoarji za gorivo pod krili. Za let iz Bordeauxa do Zagreba so ta letala porabila uro in 40 minut, če to primerjamo z dimenzijami hrvaškega ozemlja, je vprašanje, ali to potrebujejo zgolj zase ali imajo pri tem še kakšne druge, dolgoročne ambicije,« pravi Žunkovič in hkrati poudarja, da so tudi madžarske oblasti nakup lovskih letal JAS-39 Gripen pred domačo javnostjo upravičevale s tem, da bodo z njimi Sloveniji pomagali pri zaščiti zračnega prostora.
Hrvaško pri posodobitvi oboroženih sil verjetno vodi tudi to, kar na tem področju počne Srbija, in obratno. Skorajšnji podpis pogodbe o nakupu letal Rafale je aprila napovedal tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić, a je vprašanje, kdaj bi jih Srbi dejansko lahko dobili, tudi če bi sklenili dogovor, saj za omenjena letala vlada veliko zanimanje. Poleg Francije, ki je njihova največja uporabnica in je konec lanskega leta v zadnji tranši naročila dodatnih 42 letal, je bilo v začetku leta naročenih še 261 novih letal za izvoz. Nanje čakajo Egipt, Katar, Indija, Grčija, Združeni arabski emirati in Indonezija. Medtem sta Hrvaška in Grčija kupili rabljena letala, ki jih je prej uporabljala francoska vojska. Naročil je skratka toliko, da francoski proizvajalec le stežka dohaja povpraševanje. Lani so denimo proizvedli zgolj 13 letal Rafale, od tega enajst za Francijo in dve za izvoz.
Kako bi se morala odzvati Slovenija?
Ali bi morala pri svojem posodabljanju vojske tudi Slovenija upoštevati, kar se na obrambnem področju dogaja v regiji? »Vsekakor mora to spremljati in analizirati, ni pa nujno, da se Slovenija loti obrambe zračnega prostora na isti način kot Srbija ali Hrvaška, ki kar precej tekmujeta glede tega,« pravi Žunkovič. Šteiner meni, da je dogajanje v regiji za Slovenijo pomembno, a je vendarle treba presoditi, kaj je nujno in kaj ne: »Hrvaška kupuje sodobna bojna letala kot protiutež temu, kar počne Srbija, hkrati pa računa na to, kar je imela v mislih tudi Madžarska: da bo lahko v sosednjih državah izvajala 'air policing'. Pri tem verjetno ne računa toliko na Slovenijo kot dolgoročno na Bosno in Hercegovino, eventualno morda celo na Črno goro.«
