Za svojega kandidata lahko glasujete s pomočjo kupona v našem časopisu, po elektronski pošti na elektronski naslov redakcija@svet24.si s pripisom "dobrotnik leta 2023" ali prek naše spletne strani.
Akcija Ljudje odprtih rok poteka že tri desetletja. Začela se je v manjšem obsegu, zadnja leta pa je prerasla v vseslovensko akcijo, katere namen je prepoznati delo in napor posameznikov, ki so s svojo energijo, delom, predanostjo in nesebičnostjo pripomogli, da je življenje v Sloveniji lepše in da tisti, ki jim življenje ne prizanaša, dobijo pomoč, ki jo potrebujejo.
Z vašo pomočjo smo izbrali še dve kandidatki in enega kandidata iz Gorenjske oziroma osrednjeslovenske regije, ki se bodo skupaj s kandidati z drugih koncev Slovenije potegovali za naziv dobrotnik leta. To so Špela Miroševič, Jolanda Ravnikar in Toni Smolej.
Neupogljiva Špela Miroševič
Špela Miroševič je psihoterapevtka in biopsihologinja ter predana mamica štiriletnega Urbana, ki mu je zaradi okvare na genu CTNNB1 grozilo, da nikoli ne bo govoril, kaj šele samostojno živel. Družina Miroševičse ni niti za trenutek predala, temveč so se povezali z znanstveniki po vsem svetu ter ustanovili fundacijo CTNNB1 in v raziskave vložili vse, kar so lahko, nato pa v projektu Koraki za Urbana prosili za pomoč še javnost. Prijavljajo se na različne slovenske in evropske projekte za pridobitev sredstev, ozaveščajo o sindromu prek različnih predavanj in podkastov, marca lani so organizirali prvo mednarodno konferenco, ki se je je udeležilo kar 200 staršev iz 16 držav, junija letos pripravljajo že drugo. Z nesebičnim in predanim delom pomagajo ne samo Urbanu, ampak tudi številnim drugim otrokom, ki se soočajo z gensko okvaro, ki jim onemogoča normalno otroštvo.
Angelska Jolanda Ravnikar
Jolanda Ravnikar je prostovoljka iz Ljubljane. Srečate jo lahko na bolnišničnih oddelkih, kjer se zdravijo bolniki z rakom. Opremljena z izjemnim sočutjem, kitaro in angelskim glasom, in tako polni srca bolnih z upanjem. Rak je sicer bolezen, ki je pretresla tudi njeno družino. Boj z rakom sta izgubila tako njena mama kot njen mož, in kot pravi, so prav njena srečanja z boleznijo vzrok, da je postala prostovoljka za bolne in nemočne na onkološkem inštitutu, ki potrebujejo sočutje, topel objem in občutek varnosti. Kot prostovoljka obiskuje tudi DSO Fužine, in sicer se vsak teden odpravi na oddelek stanovalcev z demenco, da bi jim prinesla nekaj trenutkov radosti in povezanosti. S kitaro in pesmijo poskuša pričarati trenutke miru in lepote tudi Hospicu. Svojo dobrodelno dejavnost je pred nekaj leti razširila z organizacijo dobrodelnih koncertov. Lani so na koncertu z naslovom Pesem zate, na katerem so nastopili Modrijani, Čuki, Darja Švajger, Tanja Žagar, Marko Vozelj, Primož Grašič, Mitja Ferenc in virtuoz na harmoniki Marko Hatlak, zbirali denar za Junake 3. nadstropja in pomagali pri nakupu hematološkega analizatorja.
Neprecenljivi Toni Smolej
Sedeminšestdesetletni Tone Smolej je več kot 50 let svojega življenja posvetil gorskemu reševanju, od tega je 40 let načelnik GRS Radovljica. Smolej kot inštruktor reševalec letalec vodi usposabljanja kandidatov za reševanje s pomočjo helikopterja. Zadnjih 17 let vodi komisijo za letalsko reševanje, bil pa je tudi predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije. Sodeloval je v več kot tisoč gorskih reševalnih akcijah, vodil je tudi reševalce pri sanaciji prizorišča letalske nesreče na Korziki. »Odlikuje ga vztrajnost, skromnost, humanitarnost in pripravljenost na nesebično pomoč,« je zapisano v utemeljitvi ob prejemu kipca Civilne zaščite, najvišjega priznanja Civilne zaščite Republike Slovenije, ki ga je iz rok Srečka Šestana, poveljnika Civilne zaščite, prejel lani za delovanje na preventivnem, organizacijskem in reševalnem področju. Leto prej mu je nekdanji predsednik Borut Pahor podelil najvišje državno priznanje za prostovoljstvo. Znanje in izkušnje, ki si jih je nabral skozi leta, imajo neprecenljivo vrednost. Nesebično jih deli s prihajajočimi generacijami gorskih reševalcev, ki jih navdihuje s svojim delom. Pomoči ni odrekel nikoli, nikoli pa tudi ni sprejel plačila, ki so mu ga ponudili hvaležni rešenci. Medtem ko so v Sloveniji vse glasnejši pozivi, da bi morali tisti, ki se jih z gora rešuje zaradi neprevidnosti, slabe opreme ali celo neumnosti, za reševanje plačati, Toni Smolej pravi: »Naj bo merilo za reševanje tisti, ki potrebuje pomoč, in ne mi, ki je ne.«
