Noah Charney, ste Američan, ki že dobro desetletje živi v Kamniku. Po izobrazbi ste umetnostni zgodovinar, doktorirali ste iz arhitekture Jožeta Plečnika, sicer pa tudi pisatelj, predavatelj, TV-voditelj, gostitelj podkastov, kreativec in soprog Slovenke. Nam lahko o sebi poveste še kaj več?
Vse ste prav povedali! (smeh) Poleg naštetega v zadnjem času na različne načine zelo aktivno promoviram Slovenijo, kar je super, saj imam poln kufer umetnostne zgodovine, ki me spremlja že vse življenje. (smeh) Od lani sem uradni ambasador slovenskega turizma pri Slovenski turistični agenciji (STO), Turizmu Ljubljana in Turističnoinformacijskem centru (Tic) Bled. V tem okviru denimo ustvarjam podkast v angleškem jeziku z naslovom Feel Slovenia, ki je namenjen vsem, še zlasti pa tujim gostom, ki bi radi o Sloveniji izvedeli več. Ponosen sem, ker je prejel res lepo priznanje, in sicer na ITB Berlin Golden City Gate 2023 nagrado za najboljši turistični podkast. Gostim tudi The Bled Podcast: Is This the Most Beautiful Place on Earth?, ki se poklanja lepotam tega krasnega gorenjskega kraja z otočkom. V seriji epizod predstavljam kraje, ljudi, jedi, zgodovino in doživetja, značilna za Bled z okolico. Sodeloval sem tudi pri izdelavi promocijskega videa za ta kraj z naslovom Zgodba Pustolovščine življenja, ki sledi trem fantom iz tujine, meni, Melu in Jonu, ki iščejo popoln kraj, kjer bi Mel zasnubil svoje dekle. Zaključujem tudi pisanje knjige Bledologija, ki bo izšla letos in pripoveduje o tem slovenskem biseru, v katerega sem se, od vseh slovenskih krajev, zaljubil najprej.
Josh Rocchio, s čim pa se ukvarjate vi?
Tako kot Noah tudi jaz veliko ustvarjam v turizmu, s to razliko, da morda ne na tako očem izpostavljen način. Delujem bolj iz »ozadja«, v obliki tektopisja, lekture, prevajalstva, skratka, s pisano in govorjeno komunikacijo ter kreiranjem zgodb. Poučujem tudi govorništvo, umetnost izražanja in pripovedovanja. Svoje znanje s tega področja sem prenašal celo nekaterim vašim najvišjim državnikom. Po izobrazbi sem sicer prevajalec. Imam magisterij iz latinščine in starogrščine, poleg tega sem diplomirani tolkalist. Prihajam iz Washingtona oziroma manjšega kraja, ki je od te metropole oddaljen okoli uro vožnje.
Oba zelo dobro govorita slovensko, to moram reči. Prav lepo vaju je poslušati! Josh, zakaj ste prišli v Slovenijo in si tu ustvarili družino?
Josh: Tako kot Noaha me je v vašo deželo pripeljala – ljubezen. Saj načinov, kako »zahakljati« Američana in ga spraviti nekam drugam, ni prav veliko, ljubezen oziroma zaljubljenost pa – preverjeno – deluje. (smeh) Zgodilo se je to, da sem v Washingtonu spoznal slovensko dekle, ki je tam za vašo državo delala v diplomaciji. Če prevrtimo dogodke malo naprej, je postala moja žena, s katero sva se ustalila v Vodicah in si ustvarila družino. Slovenija je tako moj dom že 14 let.
Noah: Kaj lahko sklenemo iz moje in Josheve zgodbe? To, da so moški glavni uvozni »artikel« v Slovenijo. (smeh) Šalo na stran. Meni je tu sanjsko. Sem vsaj po en mesec že živel tudi drugod po svetu; denimo v Angliji, Italiji, Španiji, na Nizozemskem, v Franciji, a je v Sloveniji daleč najboljše (zame). Nikjer drugje nisem doživel tako visoke kvalitete bivanja kot ravno tu in po več kot desetih letih življenja v Sloveniji ti moji občutki ostajajo nespremenjeni. V svoji knjižni uspešnici Slovenologija sem državo, ki je postala moj dom, opredelil kar za najboljšo deželo na svetu in to tudi iskreno mislim.
Noah, ko rečete »sanjska« oziroma »najboljša«, kaj mislite s tem?
Prav to je tema Slovenologije. Tam naštevam in opisujem vse, kar je tu dobro in mi je všeč. Vidite, za celo knjigo takih stvari je! Daleč najbolj pa izstopa to, da država kar dobro skrbi za svoje državljane, čeprav vi nimate takega občutka. Ko pa sisteme, ki urejajo življenje, pogledaš v kontekstu drugih držav, je enostavno skleniti, da ti delujejo in da je za ljudi dobro poskrbljeno. Saj dokler dlje časa ne živiš nekje drugje, je to težje dojeti. Rad se pošalim in rečem, da za Slovenijo velja slogan ene od trgovskih verig na slovenskem tržišču, ki pravi: najboljše razmerje med kakovostjo in ceno. (smeh)
Josh, zakaj pa je vam Slovenija tako pri srcu?
Moj odgovor bo krajši kot Noahov. (smeh) Meni je najbolj všeč, da sem v dvajsetih minutah v Alpah. Gore! To je zame! Sicer pa nikjer ni popolno, ampak v Sloveniji se da temu zelo približati. Amerika, od koder prihajam, sicer od nekdaj velja za obljubljeno deželo, ampak je daleč od tega vsesplošno prisotnega stereotipa ...
Naši bralci vaju bodo na naših straneh videvali pogosteje, saj bosta zanje ustvarjala slovenske in ameriške jedi, tudi njihov miks – preplet. Odkrivala bosta okuse, sestavine, razkrivala recepte in trike. Zakaj sta tako zelo povezana s kulinariko, kaj vaju tako vleče za kuhalnik?
Noah: Jaz sem obseden s hrano! (Josh prhne v smeh, op. p.) Josh, kaj se režiš?!
Josh: Nič, nič! Saj se ni zlagal. Oba sva obsedena s hrano. (smeh)
Noah: Na svojem Instagramu bolj ali manj objavljam samo burgerje, ki bi jih rad požrl! (smeh) Ves čas razmišljam o hrani; že zjutraj, ko se zbudim! No, da odgovorim na vprašanje: kuhanje je zame umetnost. To me preprosto zanima. Zelo rad raziskujem sestavine, njihove okuse, razmišljam, kako jih bom obdelal, kombiniral, da bodo postali celovite in zanimive jedi, ki hkrati niso komplicirane za pripravo.
Josh, kaj pa vi? Zakaj tako radi kuhate?
Moja mama je imela svoj ketering, tako je bilo neizogibno, da me obkroža dobra hrana, saj je izjemna kuharica! Pa tudi sicer sem se kot otrok zelo zanimal, kako se pripravi kakšna jed. Ker lačen sem bil ves čas, in do večerje, ki jo je pripravila ona, je bilo treba poskrbeti za hrano. V mladostniških letih je kazalo, da bo kulinarika moje življenje krojila tudi poklicno, saj me je mikalo študirati nekaj v tej smeri, pa tudi moje prve službe so bile v restavracijah (kitajska, BBQ, italijanska). Potem sem akademsko zavil v popolnoma drugo smer in sem se začel ukvarjati s komunikacijo, jeziki. Ko sem prišel v Slovenijo, sem sicer sanjal o svoji burgerdžinici, a sem idejo kmalu opustil, ker sem v življenju že dobro izkusil, kako težaški posel je v resnici gostinstvo. Zdaj kuham v domačem okolju, za svojo družino. Moja žena sicer zelo dobro kuha, vendar sem za štedilnikom v glavnem jaz, pri čemer seveda zelo uživam.
Noah: Pri nas je podobno: moja žena tudi super skuha, ampak je to ne veseli tako kot mene, tako da sem jaz prevzel družinsko prehrano. Vsak dan (ne)kaj skuham, s ciljem, da otroci spoznajo čim več sestavin, jedi, okusov, pri čemer nisem uokvirjen – poigravam se z ameriškimi, slovenskimi in jedmi drugih dežel. Ker za daljše ustvarjanje v kuhinji pogosto ni toliko priložnosti, sem naštudiral kar nekaj trikov in bližnjic do dobrih in kakovostnih obrokov, kar vse bova vašim bralcem tudi razkrila. Ena od takih bližnjic je crockpot, kar je kuhinjski pripomoček, ki nima dobesednega prevoda v slovenščino, je pa po konceptu še najbližje ekonom loncu. Pri Slovencih ga ne vidim zelo pogosto, a je zelo uporaben. V 40 minutah lahko v njem pripraviš jed, za katero bi sicer, če jo kuhaš klasično na štedilniku, potreboval več ur. To zelo poenostavi življenje!
Kaj torej lahko pričakujemo od vajinih kuharskih strani v Novicah Svet24?
Josh: Da se bova poklonila tako slovenskim kot manj tipičnim ameriškim jedem oziroma sestavinam in okoli njih gradila nove zgodbe. Staviva na koncept navdiha: izbrala bova sestavino po principu, da bova šla med kmete, na tržnico, v trgovino, na vrt in preverila, kaj naju pritegne.
Noah: Moje načelo pri kuhanju je, da vedno pogledam, kaj dobro videti na primer pri mesarju ali zelenjadarju, potem pa že naknadno pogruntam, kako bom razvil celotno jed in kaj moram še kupiti ali pa imam že doma. Pustim se navdihniti. Ker če nakupujem s seznamom, je jasno, da bo nastalo nekaj iz nabora jedi, ki jih že poznam, če pa zgodbo obrnem, lahko pripravim nekaj novega in zanimivega.
Josh: Meni zelo ustrezajo gajbice z zelenjavo lokalnih kmetov. Nikoli ne veš prav natanko, kaj bo v njih, in moraš biti včasih kar spreten, da sestaviš obrok. Ampak meni je to všeč!
Za konec še, katere slovenske in ameriške jedi so vajine najljubše?
Josh: Karkoli, kar vsebuje kislo zelje kot sestavino, kar je recimo jota. To je vrhunsko! Kar se tiče ameriških jedi, pa mi je najbolj všeč značilna jed mojega rojstnega kraja, to so rakci z raznimi začimbami in pivom, pripravljeni na pari. Mmm!
Noah: Od slovenskih jedi sem predvsem navdušen nad enolončnicami. Sploh tistimi, ki jih pripravijo v kočah. Enolončnice so pač nad 1000 metri nadmorske višine (naj)boljše. (smeh) Kar zadeva ameriške jedi, pa imam rad tisti dve, po katerih New Haven, iz katerega prihajam, najbolj slovi. To sta pica iz Sally's Apizza ali Pepe's pizza ter malo drugačen burger na ameriški način, iz toasta, sirnega namaza in pečenega mesa, kar lahko kombiniraš s svežim paradižnikom in/ali čebulo. Uf, sem že (spet) lačen. Pridi, Josh, greva jest'!
