Z voditeljem oddaje in urednikom portala necenzurirano.si Primožem Cirmanom sta iskala odgovore na vprašanje, zakaj delodajalce razburja zakon o evidentiranju. Objavljamo povzetek njunega pogovora.
Gospod Trobiš, predsednik vlade Robert Golob je na nedavnem vrhu gospodarstva napovedal novo davčno reformo. Jo res potrebujemo?
Na davčno reformo čakamo že več let. Moj mandat predsednika združenja delodajalcev traja že deset let in čisto z vsemi vladami medtem smo se pogovarjali, da je treba obnoviti davčni sistem v Sloveniji. Vedno znova ugotavljam, da gre za kompleksno problematiko, ki terja veliko virov. Na eni strani imamo delovnopravno zakonodajo, na drugi strani davčno zakonodajo, zdravstvo, pokojnine, torej vse tisto, kar na koncu vidimo kot postavke oziroma odtegljaje v bruto plači. Vse to bi se moralo prevetriti ali definirati na novo.
Davčne popravke je želela uvesti tudi sedanja vlada, potem pa je sledil odstop državnega sekretarja Tilna Božiča, nekakšno reformo smo videli v času Janševe vlade, pred tem v času Šarčeve in Cerarjeve vlade, hkrati pa vi ves čas opozarjate, da želite predvidljivost.
Predvidljivost, in seveda, če se pogovarjamo o reformah, si želimo temeljitih reform – ne korektur in popravkov, ki smo jih bili deležni do zdaj. Popravke, ki jih je uvedla prejšnja vlada, je vlada g. Goloba v bistvu izničila, med njimi so bile predvidene tudi večje olajšave in večji prejemki na zaposlenega. To smo ukinili in zdaj pričakujemo, da se bo iz tega izcimilo nekaj novega. Če poenostavim, pričakujemo, da se bodo plače razbremenile.
Kaj pomeni obnovitev davčnega sistema? Dejali ste, da potrebujemo celovito obnovo; to zveni, kot da je zdaj davčni sistem porušen.
Davčni sistem sicer stoji, vendar imamo nove dejavnike. Vemo, da za zdravstvo plačujemo in bomo plačali še več, čemur je treba primerno prilagoditi prispevke. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bo terjal svoj prispevek, zdravstvena blagajna bo potrebovala svoj delež ... Vse odtegljaje je treba temeljito pregledati in prilagoditi stanju. Ne pa, da vsak doda »svoje odstotke«, na koncu pa ugotovimo, da od plače ne bo nič več ostalo.
Zakaj je v Sloveniji nesorazmerno visoko – čeprav nekateri pravijo, da je v nekem evropskem povprečju – obdavčeno delo, ne pa premoženje? Je Slovenija res davčno bolj neprijazna do dela kot kapitala?
Tega ne bi rekel. Mislim, da sta močno davčno obremenjena tako delo kot kapital. Kapital se se »rodi« iz davka. Od tega, kar zaslužim, plačam davek. Če nekdo dolgo varčuje, ima en kup denarja, ali mu bomo zdaj naložili dodatno davčno breme? Ali pa nekdo, ki kupuje nepremičnino za investicijo, za svojo investicijo, za starost – ali mu bomo dodatno obremenili ta kapital, z davki, ki jih je že enkrat plačal?
No, imamo pa recimo lastnike stanovanj, ki verjetno niso samo varčevali skozi leta, imajo po več nepremičnin, deset ali več, in praktično za to ne plačujejo nobenih davkov ...
Plačajo nadomestilo stavbnega zemljišča. Kot vsi ostali.
Res je. Ampak nimamo davka na nepremičnine, kot recimo v številnih drugih državah.
Verjetno ne koristijo sami teh nepremičnin, ampak jih dajejo v najem in iz tega naslova plačajo davke. Vsi plačujemo davke, nekateri več, drugi manj.
Sprašujem zato, ker imamo pri nepremičninah samo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, stanovanja pa se bolj izplača kratkoročno oddajati turistom kot družinam ali pa dolgoročnim najemnikom, kar je povzročilo veliko motnjo na nepremičninskem trgu in tudi v »stanovanjski politiki«, če kaj takega v Sloveniji sploh obstaja. V središču Ljubljane prazna stanovanja čakajo na turiste, ki bodo prišli spomladi in poleti. Je davčna politika korektiv, prek katerega bi bilo to mogoče korigirati?
Absolutno. Menim, da morajo ljudje, ki dajejo stanovanja v najem, tudi plačati davek državi. In to bi se moralo nekako urediti. A to ni samo slovenski, temveč na splošno evropski problem. Rekel bi, da je Airbnb v tem trenutku neka oblika sive ekonomije. Seveda je v kratkem času pobrati več denarja brez plačila davka bolj lukrativno kot pa prek celega leta in mesečno plačevati svoje prispevke. Mislim, da morata na tem področju tako Slovenija kot Evropa poiskati primerno rešitev.
Ali je Slovenija po vašem mnenju egalitarna država? V Sloveniji imamo ves čas zavest, da smo v bistvu bolj ali manj vsi enaki. Ginijev koeficient je glede prejemkov praktično med najnižjimi v Evropi, vendar pri premoženju prihaja do razlik. V Sloveniji ima en odstotek prebivalstva v lasti več kot 23 odstotkov premoženja, medtem ko je na Nizozemskem ta delež 16, v Belgiji pa 15 odstotkov. Vaš komentar?
V Švici pa skoraj več kot 30 odstotkov. Torej želimo biti Švica, a ne želimo imeti njihove delitve premoženja? Mi smo egalitarna država, a moramo paziti, da ne bomo izšli iz egalitarnosti v totalitarni režim. Tendence so tukaj, torej želja, da bi bili vsi enaki. A nekateri se znajdejo bolje kot drugi, nekateri potrebujejo pomoč, in tukaj mora seveda država odigrati svojo vlogo. Torej mislim, da smo demokratična egalitarna država.
Govorite o totalitarizmu in tendenci, da bi bili vsi enaki, pa vendar, oglejmo si primer iz prakse: NLB je v zadnjih desetih letih ustvarila skupno 1,2 milijarde evrov dobička, v tem času je plačala skupno le dobre tri odstotke davka na dobiček. Je to po vašem mnenju pravično?
Treba je pogledati v preteklost, koliko je od krize do danes NLB stala davkoplačevalce. In seveda je legitimno, da se zahteva nekaj nazaj. Ob tem se je treba zavedati, da ima država v banki le še 25-odstotni delež in da je večinski delež v rokah tujih investitorjev, ki lahko upravljajo s kapitalom. Ob tem je pomemben podatek, da se je obrestna mera, ki jo določa ECB, rekordno zvišala in da to vpliva na kredite, ki jih plačujemo. Po drugi strani pa temu zvišanju niso sledile obrestne mere za depozite, torej obresti za denar, ki ga Slovenci v bankah varčujemo. Ta problem je Slovenija naslovila prejšnji mesec, Nemčija tri mesece nazaj.
No, pa se vam zdi prav – prej smo govorili o neki pravičnosti v družbi –, da je bila tudi za podjetja, ki imajo denar v depozitih, obrestna mera več mesecev ničelna, praktično najnižja v območju evra, medtem ko se je dobiček bank zaradi višjih obrestnih mer pri posojilih zviševal? Dejansko gospodarstvo subvencionira banke.
Ja, bolj ali manj je tako, da se dandanes denar ne hrani več v depozitih, ampak se vlaga v druge oblike. Vprašanje je, če nekdo vidi, da za svoja sredstva ne dobi dovolj obresti, zakaj ni tega denarja ni vložil drugam, torej ne samo v bančne vire, ampak tudi v obveznice, sklade, delnice ...
Kaj nam o slovenski ekonomiji pove dejstvo, da gre v tem trenutku najbolje bankam?
Glejte, v Evropi, v Frankfurtu, finančni metropoli Evrope, gre bankam vedno najboljše. To pomeni, da če bankam ne bo šlo dobro, tudi nam ne bo šlo dobro.
Ali podpirate dodatno obdavčitev bank v luči popoplavne sanacije?
Res je, da so davkoplačevalci v preteklosti plačali zelo veliko, da smo ohranili NLB, ključno napako pa smo naredili, ko smo jo delno prodali. Če bi bila danes država stoodstotni lastnik, bi se verjetno bolj veselila kot ob dejstvu, da ima v lasti samo 25 odstotkov. Ne vem, kaj se bo se zgodilo v naslednjem letu, dejstvo pa je, da denar, ki ga imamo zdaj v bankah, ne bo več vreden toliko kot pred petimi leti. Vemo tudi, da se bo število kreditov zmanjševalo, ker so obrestne mere trikrat, štirikrat višje. Kakšna bo finančna slika v bankah v naslednjih treh letih, vam jaz ne znam povedati.
Če bo slabo, bo prišla pomoč, to je že predvidljivo.
Pomoč bo sedaj veliko težje dobiti, saj banka ni več v državni lasti.
V predlogih za davčno reformo, ki jih je gospodarska zbornica predstavila skupaj z ostalimi združenji delodajalcev pred dvema mesecema, je navedena tudi podpora uvedbi davka na nepremičnine. Zakaj se vam zdi to nujnost? O tem je pred dnevi govoril tudi predsednik vlade Robert Golob. Vse več političnih strank podpira to rešitev, ki je v tujini običajen vir proračunskih prihodkov, ampak zakaj vedno znova tega davka ni?
Ker ga ne znamo pripraviti. Nemčija se sooča z enakimi težavami. Imajo davek na nepremičnine in ga želijo reformirati, a ga zaradi birokratskih težave ne morejo spraviti skozi.
Če vas lahko prekinem ... Slovenija ima dva milijona ljudi, evidenco nepremičnin imamo že približno več kot deset let po tistem Gursovem zloglasnem popisu. Kje je težava?
Mislim, da bi morali vprašanje nasloviti na strokovnjake, ki se s tem ukvarjajo. Mislim, da bi morali uvesti davek po zgledu evropskih držav, kot sta Nemčija ali Avstrija. To so dodatni viri za državno blagajno, ki so razdeljeni enakovredno na vse prebivalce. Tisti, ki ima več nepremičnin, bo pač tudi več plačal, tisti, ki ima majhno nepremičnino, bo plačal manj.
Zakaj se vedno znova razprava o davku na nepremičnine nekako zreducira na panično svarjenje pred tem, da nam bodo obdavčili kmetijo ali stanovanje, za katero smo delali celo življenje? Gre tukaj po vašem za pritisk lobijev lastnikov?
Gre za napačno komuniciranje navzven. Če predstavim nov projekt in tega ne storim dovolj dobro, si lahko vsak ustvari svojo predstavo in iz muhe na koncu nastane slon.
Podprli ste davčno reformo, ki jo je uvedla vlada Janeza Janše. Še danes govorite o njej ter o tem, da je povečala neto prejemke prebivalstva. Ampak hkrati je odprla ogromno javnofinančno luknjo. Zakaj vas ta luknja manj zanima kot recimo druge stvari? Govorili ste namreč o odgovornosti in obnovi davčnega sistema.
Nisem še doživel vlade, ki ne bi ustvarila davčne luknje. Pri vsaki vladi imamo davčno luknjo, ki jo moramo zapolniti. Mislim, da imamo ravno v Sloveniji, ker smo tako majhni in kompaktni, razne vire in možnosti. Imamo zelo delujoče gospodarstvo, ki polni blagajno do mere ali pa celo preko mere, ampak denarja nikoli ni dovolj. Poglejte, kakšen je bil proračun pred tremi leti, kakšen je bil lani, predlani in kakšnega imamo zdaj ... Država je vreča brez dna in jaz mislim, da moramo v prvi vrsti pospraviti v sami državi, racionalizirati porabo in se osredotočiti na cilje, ki jih želimo izpolniti. Temu primerno je treba prilagoditi davčni sistem. Po moji oceni bi razbremenitev plač daleč najbolj pripomogla k povečanju kupne moči in bi imela veliko bolj pozitiven učinek kot pa dejstvo, da smo kaznovali srednji sloj in mu na koncu znižali izplačila.
Kaj je v Sloveniji srednji sloj?
Srednji sloj so menedžerji, inženirji, srednji menedžerji, kar predstavlja 30–40 odstotkov slovenskega trga dela.
Kolikšen del prebivalstva še spada v srednji sloj? Tudi ljudje, ki imajo visoko stopnjo izobrazbe, delajo v službah bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, ugotavljajo, da se vse težje prebijejo iz meseca v mesec ...
Rekel bi, da je srednji sloj vse tisto, kar je nad povprečno plačo. Ta je v Sloveniji nekje od 2400 do 2500 evrov.
Ste delodajalci zagovorniki interesov srednjega sloja ali lastnikov podjetij, ki pa spadajo v višji ali visoki sloj?
Mi smo zagovorniki vsega gospodarstva in tudi zaposlenih, ker na koncu koncev skrbimo tudi zanje in brez njih ne bi mogli ustvarjati tistega, kar ustvarjamo. Smo zagovorniki interesov tistih, ki dobivajo minimalne prejemke, tistih, ki dobivajo povprečno plačo, kot tudi tistih, ki dobivajo nadpovprečno plačo, tako imenovanega srednjega sloja ali tudi menedžmenta.
Predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Tibor Šimonka je med najbolje plačanimi menedžerji v državi, skupaj z drugimi kolegi iz uprave Slovenske industrije jekla (Sij) so si za poslovno leto 2022 razdelili 21.000.000 evrov, hkrati pa v Siju letos ne bo nagrad za delovno uspešnost zaradi poslabšanja poslovanja. Kako to komentirate?
Težko. To morate vprašati predsednika uprave Sija. Mislim, da jaz nisem pravi naslov. Želim pa reči, da je Sij zasebna družba, kar pomeni, da lastnik upravlja s kapitalom, in temu primerno bi morali vprašanje nasloviti nanj.
Bi dopolnil, da je lastnica Sija s 25 odstotki delnic tudi država.
Če je solastnik tudi država, potem ima vso pravico to vprašanje postaviti vodstvu.
Vam takšna stvar škodi?
Nam osebno ne. Sij namreč ni slovensko gospodarstvo. Slovensko gospodarstvo je več tisoč subjektov, ki poslujejo v Sloveniji. Tako da ne morem reči, da Sij škoduje ugledu gospodarstva.
Je vlada Roberta Goloba delodajalska ali sindikalna vlada?
Dobro vprašanje. Na začetku sem mislil, da bomo dobili liberalno vlado, ko smo pa prihajali prek ekonomsko-socialnega sveta (ESS) v določene pogovore, smo ugotovili, da v bistvu tempo vlade trenutno napoveduje levica.
S čim? Kaj je stvar, ki po vašem mnenju najbolj vleče na levo?
Zakon o delovnih razmerjih, s katerim so se ukvarjali osem mesecev in prepričevali ministrstvo za delo, smo na koncu oklestili v nekaj členih. Na ESS smo sedeli do pol dveh zjutraj in poskušali doseči, da se v zakon vključijo samo evropske direktive, o preostalem pa bi se dogovarjali kasneje. A je vlada v parlament vložila celoten paket. Potem je tu zakon o evidencah, za katerega smo na ESS jasno izrazili nasprotovanje. Na koncu smo pristali, da bomo zakona poslali naprej s popravki, do katerih pa ni nikoli prišlo. Amandmajev ni bilo. V javnosti je bilo to predstavljeno popolnoma drugače. Moram reči, da dejstvo, da predsednik vlade, ki je na vrhu vseh ministrov, to dovoljuje, daje kar precej velik manevrski prostor Levici.
Ampak ta zakon je bil sprejet marca, ko ste še bili v ESS, potem ste junija oziroma julija izstopili. Veljati je začel pol leta kasneje, šel je skozi državni svet in takrat ni bilo nobenega hrupa okoli tega zakona, zdaj pa je nenadoma vse narobe?
Hrup je bil. Ker v takšni obliki, kot je prišel na koncu v parlament, ni bil dogovorjen z gospodarstvom. Določene zadeve smo želeli izboljšati z amandmaji. Iz izkušnje lahko povem, da je nehuman, in še dandanes se v podjetjih ukvarjamo z norostmi iz tega zakona.
Kaj recimo vas najbolj moti?
Evidentiranje na splošno. Če gledamo solidarno, potem bi se morali vsi štempljati, ne pa delati izjem, kot so profesorji, poslanci, funkcionarji ... Če je ta zakon tako dober, bi se morali štempljati tudi vsi uradniki. Iz enega samega primera, ki smo ga imeli, to je bil primer Blue Marin iz Izole, kjer se niso držali predpisov, so naredili zakon, kar je idiotija. Zaposleni v našem podjetju se štempljajo od samega začetka in nimamo težav s tem, a nehumano je, ko si natakar ali pa gozdar in moraš evidentirati svoj delovni čas, prej pa si zadevo uredil z zaupanjem.
Ali je težava v tem, da so bili morda delodajalci tudi malo navajeni, da zaposleni kakšno uro ali dve dela brezplačno in se delovni čas malce raztegne?
Navajeni smo bili tudi, da se je malica razširila s 30 minut na 40 minut, navajeni smo bili, da je kdo skočil hitro v trgovino, navajeni smo bili, da smo komu zaradi nepredvidenih dogodkov odpustili uro ali dve ... Vedno je treba gledati z dveh strani, ne samo poudarjati, kako nekdo izkorišča. S tem zakonom se v veliki meri ruši zaupanje med zaposlenimi in delodajalci.
Ali je ta zakon dejansko posledica tega, da inšpektorat za delo vrsto let ni deloval, kot bi moral, in ni sankcioniral kršiteljev?
Tudi to. Ampak če pogledamo, kakšne kršitve so se dogajale, lahko vidimo, da so bile vsako leto nekje na enaki ravni in večinoma storjene z iste strani. In če inšpektorat ni reagiral, kot bi moral, se seveda ravno pri teh slabih primerih to nadaljuje. Mislim pa, da se večina slovenskega gospodarstva drži predpisov.
Vam je žal, da ste zapustili socialni dialog?
Ne, in sicer zaradi tega, ker ko smo bili zraven, smo sodelovali v monologu. Sicer smo bili vidni, ampak neslišani, in vsi argumenti, ki smo jih izpeljali, so bili pravzaprav neupoštevani. To smo povedali tudi predsedniku vlade, ki smo ga prosili, naj pride na ekonomsko-socialni svet. Pričakovali smo, da se bomo dogovorili o pravilih, ki so zapisana že od vekomaj. A se to ni zgodilo, kajti predsednik sam je dejal, da zaradi hitrosti in množičnosti sprememb ne more zagotoviti, da bo vse potekalo prek ESS.
Mesec, minister za delo, je dejal, da je šlo za taktično potezo, za blokado sprememb.
Vso pravico ima do tega mišljenja, ampak g. Mesec je bil obveščen o tem, kaj nas moti, in lepo bi bilo, da bi mogoče upošteval pripombe in opozorila. Kajti mi smo najavili izstop iz ESS. Povedali smo, da pod takšnimi pogoji ne želimo več sodelovati. Ampak šlo je naprej in pikica na i je bil zakon o delovnih razmerjih, kjer smo se soočali s tem, da so bile v samem zakonu dodane točke, ki jih je ministrstvo za delo pripravilo brez vednosti ekonomskih partnerjev, tudi brez vednosti sindikatov.
Vtis je, da so bili morda v preteklih letih sindikati v socialnem dialogu glasnejši, bom rekel agresivnejši, delodajalci pa tisti, ki so nekako umirjali žogico, se zavedali, da je Slovenija vendarle nastala kot plod družbenega dogovora med skupinami, v zadnjih letih pa se zdi obratno, se pravi, da so glasnejši delodajalci, tudi stališča delujejo nekako bolj radikalno, pozivajo malodane na ulice. Zakaj je prišlo do tega?
Delodajalci nismo tisti, ki bi hodili na ulice, nismo tisti, ki bi grozili s stavko. Smo pa zelo glasno opozarjali, ampak nismo bili slišani.
Spomniva se dviga minimalne plače v času Šarčeve vlade, ko je gospodarstvo trdilo, da bo zaradi tega prišlo do množičnega odpuščanja, pa od tega ni bilo nič. Celo obratno, delovne sile danes primanjkuje.
Ne, odpuščanj ni bilo, vendar smo imeli druge predpostavke. Ko smo takrat dvigovali plače, smo imeli deflacijo, zdaj imamo visoko inflacijo, slika je čisto drugačna. Mislim, da se je treba danes o tem pogovarjati drugače kot v časih, ki so bili zelo zahtevni. A naj se vrnem k temu, zakaj smo tako glasni. Zato, ker se je gospodarstvo zelo glasno obrnilo na vlado. Želeli smo povedati, kaj se v Sloveniji in Evropi dogaja. Glejte, do sredine leta nismo niti dobili informacije, da gospodarska rast, ki jo je država napovedovala, sploh ni bila 5,4 odstotka, kot so govorili še spomladi. Ampak je kar naenkrat vse utihnilo, ker je bila gospodarska rast samo še 2,4 odstotka, le še polovica napovedane. Na to smo opozarjali in opozarjali smo tudi, da Evropa prihaja v recesijo. Imamo občutek, da smo premalo slišani, in zato se je 15 delodajalskih organizacij, ki predstavljajo 90 odstotkov gospodarstva, uprlo – ker želimo zbuditi našo državo in vlado, da bo razumela, da se ne moremo več igrati igrice povečanja davkov in zmanjšanja konkurenčnosti, ker nismo edini v svetu.
Ali je morda za večjo glasnost gospodarstva krivo dejstvo, da ste se enako kot na sindikalni strani te organizacije zelo razdrobile in med sabo tudi nekoliko tekmujete za člane?
Ne, vsaka organizacija ima svoje poslanstvo, združenje delodajalcev v mednarodnem sektorju, gospodarska zbornica z določenimi dogodki ... Vsi imamo svoje poslanstvo in si ne skačemo v zelje. Zelo me veseli, da je 15 organizacij našlo skupni imenovalec in da glasno opozarjamo na to, kaj nas čaka. In jaz mislim, da je potrebno, da to vsi slišijo.
Ali je v Sloveniji težko biti podjetnik? Ali gre podjetnikom v Sloveniji slabo?
Odvisno, nekaterim gre dobro, nekaterim gre slabše.
Je država mačeha do podjetništva?
Trenutno ja.
Ampak največje subvencije, ki prihajajo z vlade, so na ministrstvih, ki subvencionirajo investicijske projekte podjetij, na primer raznorazne turistične projekte.
To ne drži. Največjih »investicij«, ki jih je država na začetku tega mandata naredila, so bile deležne nevladne organizacije. Tja se prelilo največ denarja. Pustimo subvencije za električno energijo.
Dobro, to so gasilci in druge organizacije. Ampak govorimo o tem, da lahko na primer podjetnik, ki praktično nima lastnega denarja, dobi skoraj 2.000.000 evrov državne subvencije za neki glamping. Je potem država še mačeha?
Tega primera ne poznam. Poznam pa druge primere »mačehovstva«. Na primer, ko se dogovarjamo o subvenciji električne energije, kar se je delalo po vsej Evropi. Ne spomnim se na primer, da bi država samostojno rekla, da bomo subvencionirali čakanje na delo, ko smo imeli oziroma ko imamo določene težave. Tega ni. Nemčija in Grčija, kjer so imeli poplave, razmišljata, da bodo čakanje na delo subvencionirali, ker vidijo, da Evropa leti proti recesiji, pri nas pa se o tem sploh ne pogovarjamo.
Zakaj ni več slišati nekaterih direktorjev največjih slovenskih podjetij o zadevah, o katerih recimo vi govorite? So obupali ali se jim stanje ne zdi tako slabo?
Ali so obupali ali pa se ne želijo izpostaviti. Za zaprtimi vrati se veliko pogovarjamo, saj konec koncev zastopamo in zastopam tudi direktorje velikih podjetij, in res je tako, da se ne želijo izpostaviti.
Gospoda Colariča, ki vodi poslovni sistem Krka, o teh temah ne slišimo govoriti. Je on nezadovoljen z davčno reformo?
To morate vprašati njega. Vem pa, da večina gospodarstvenikov ne odobrava dviga davka na dobiček pravnih oseb, ker ni potreben. Imamo namreč druge vire, od koder lahko črpamo sredstva za popoplavno obnovo.
Dejali ste, da je Slovenija po vašem mnenju egalitarna država, preden pa sva začela intervju, ste izrazili mnenje, da v Sloveniji še vedno obstaja nekakšna »fovšija« do ljudi, ki jim poslovno uspe. To še vedno mislite?
Ja. Do določenih oseb zagotovo. Nekatere pa se tolerira. Dober zgled je lahko Ivo Boscarol, ki je v svoj kraj vložil ogromno denarja in mu s tem nekaj vrnil. Zavedati se moramo, da tudi drugi gospodarstveniki vlagajo v svoje kraje. Kaj bi se zgodilo, če bi slovensko gospodarstvo nehalo subvencionirati šport, določene aktivnosti, določene pokrajine in tako naprej?
Ampak gospodarstvo nastopa v javnosti s pozicije nekakšne užaljenosti, češ »ne cenite nas dovolj, mi delamo, sociala je odvisna od nas«. Pred leti je Gospodarska zbornica Slovenije v javnosti kazala sliko vagonov, kjer gospodarstvo vleče preostale vagone oziroma državo. Ali se gospodarstvo zaveda, da ga brez močnega javnega sektorja ni?
Seveda se zavedamo tega, samo javni sektor ne sme biti prevelik oziroma prenapihnjen. Mora biti učinkovit in to pogrešamo. Poglejte postopke zaposlovanja tujcev. Ali pa primer, ki ga je izpostavil g. Brodnjak, predsednik uprave NLB, ko je potreboval delovno vizo za enega od nadzornikov, pa po treh mesecih še ni bila narejena. To je zame neučinkovita uprava.
No, g. Brodnjak je pred dvema letoma dejal, da bi iz javnega sektorja takoj odpustil 20 tisoč uslužbencev, za kolikor se je takrat povečalo število zaposlenih. Potem pa smo naredili statistiko zaposlitev in ugotovili, da je bilo med njimi precej vzgojiteljic in učiteljev. Ali zaradi tovrstnih pavšalnih ocen predstavniki gospodarstva izgubljajo kredibilnost v očeh javnosti?
Jaz samo vem, da je v javni upravi zaposlenih preveč, kajti ne more biti drugače. Zakoni se v javni upravi niso spremenili, število zaposlenih pa je šlo strmo gor. Če vsaka vlada pripelje svoje ljudi in jih naslednja ne more odpustiti, potem veste, kaj ostane na koncu repa. In to imamo trenutno.
Koliko je za padanje na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti, kot je IMD, krivo gospodarstvo? Koliko odgovornosti nosijo menedžerji, ki se niso prilagodili razvojnim modelom, ki so v tujini že dobro uveljavljeni?
Govorim lahko iz svojih izkušenj. Naša konkurenčnost je padla tako na produktivnem kot na cenovnem delu. Mi se moramo meriti z državami, ki so nam konkurenčne, in moram reči, da smo precej izgubili v primerjavi z velikimi proizvajalci. Vzrok je v previsokih cenah električne energije, v prepogosti odsotnosti od dela in premajhni produktivnosti. Ko vse to seštejete, enostavno padete. In to nam danes kaže lestvica konkurenčnosti. Mi tonemo in mislim, da to ni samo stvar menedžmenta. Menedžment je pri nas poskrbel za to, da imamo kljub padcu še vedno sorazmerno zavidljivo rast. Mislim, da je v tem primeru država tista, ki bi nam morala skočiti v bran, če pa že ne pomaga, naj nas vsaj pusti pri miru, namesto da si vsak drugi teden izmišljujemo druge davke.
Če odmislimo električno energijo in se posvetimo odsotnosti z dela: prebivalstvo se vendarle stara, bolniških je v poznejših letih več ...
Mi želite povedati, da smo Slovenci bolj bolni kot preostali del Evrope?
Morda delamo preveč?
Mi imamo 15 odstotkov večjo odsotnost z dela od povprečja v Evropi, ampak ne zato, ker bi bili toliko več bolni, temveč v prvi vrsti zaradi nedostopnosti zdravstva, čeprav smo plačali milijonske zneske, da bi se čakalne vrste skrajšale. To je rak rana naše družbe. Nekdo, ki si je zlomil nogo in bi se moral čez tri štiri tedne vrniti v službo, se zdaj vrne čez pol leta. In to je tista odsotnost, ki pri pomanjkanju kadra dodatno boli.
-----------------
Studio Necenzurirano
Nova pogovorna oddaja Studio Necenzurirano je pogovorna oddaja, ki je na sporedu vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20. uri na Aktual TV. Voditelj oddaje je novinar in urednik spletnega portala necenzurirano.si Primož Cirman. V pogovorih s sogovorniki iz politike, gospodarstva, zdravstva in drugih podsistemov družbe odpira aktualne teme in išče odgovore na vprašanja o dogajanju v Sloveniji in svetu. Cirman je v prvi oddaji novembra lani s kirurgom in predsednikom vladnega strateškega sveta za zdravstvo Erikom Brecljem spregovoril o vzrokih za razpad zdravstva, v decembrski oddaji pa je gostil direktorja urada vlade za informacijsko varnost dr. Uroša Sveteta in etičnega hekerja Boštjana Špehonjo, s katerim se je pogovarjal o ozadju enega največjih kibernetskih napadov v zgodovini Slovenije, napada na HSE.
