Jeretič nam je povedal, da se je zdaj iz političnega marketinga umaknil in trenutno ne sodeluje z nobeno od političnih strank. Najdemo ga lahko kot predavatelja na fakulteti za uporabne družbene študije, ki jo vodi Borut Rončević. Z gospodom Jeretičem smo se pogovarjali o trenutnem političnem stanju v Sloveniji, padcu podpore aktualni vladi, projektu Anžeta Logarja in volitvah EU.
Ali bomo imeli predčasne volitve?
Trenutno nič ne kaže na to. Do konca mandata je še zelo daleč, in tudi če bi se zgodil morebiten padec Roberta Goloba, a trenutno na to še ne kaže, je večja verjetnost, da bi se v obstoječi koaliciji našla neka drugačna kombinacija, ki bi mandat verjetno podaljšala do konca. Torej, težko verjamem, da bi lahko imeli predčasne volitve, ker je struktura parlamenta tako močno ideološko enotna, da se bo lahko našla tudi kakšna alternativa Robertu Golobu, če bi prišlo do njegovega umika.
Ankete javnega mnenja mu niso ravno naklonjene. Kakšen vpliv imajo lahko na trdnost koalicije in trajanje mandata?
Ankete javnega mnenja kažejo ciklični vzorec, ki se ponavlja že približno 15 let: vznikne nov politični projekt, ki javnosti proda ogromno upanja, nato pa se v dokaj kratkem času izkaže, da upanju ne more slediti dovolj kakovostna politika, ki bi uresničila obljube, ki so bile dane, in pričakovanja, ki so bila zgrajena. Posledično zaupanje pade. In to se je zdaj že nekajkrat zgodilo. Ankete seveda še ne pomenijo, da se bo v realnem političnem prostoru kaj resnega zgodilo. Če pogledamo konec prejšnjega mandata, smo imeli dejansko manjšinsko vlado, ki kot taka ni mogla sprejeti določenih zakonskih rešitev, zaradi česar je imela tudi zelo velike težave v času epidemije covida, ker je ustavno sodišče zahtevalo, da vsak teden na novo sprejema odloke. Težko je bilo razložiti javnosti, zakaj se vsak teden spreminjajo pravila. Ključni razlog je bil v tem, da ni bilo parlamentarne večine, ki bi denimo zaprla vse te dvome o takratnih aktih, ki so bili sprejeti – pa je kljub temu zdržala nekako do konca. V tem trenutku pa imamo zelo veliko večino, tudi če bi se zgodilo še več primerov, kot je bila Mojca Šetinc Pašek, torej tudi če bi še kakšen od poslancev zapustil stranko, bi koalicija imela dovolj glasov za ohranjanje te vlade. Vprašanje je, ali bi koalicija imela dovolj glasov za določene spremembe, reforme ali kaj podobnega, ampak za samo statusno ohranjanje vlade pa.
Za dejanski padec vlade je nujna konstruktivna nezaupnica, torej da se vzpostavi alternativna večina, kar je seveda zelo težko. Predvsem je precej težje, kot da bi se izglasoval padec vlade. To je torej eden od ustavnih razlogov, da lahko vlada ne glede na javno podporo, ne glede na vso krizo dolgo vztraja.
Glavni razlog za padec priljubljenosti je seveda ta, da dane obljube in pričakovanja niso mogli biti izpolnjeni. Iz volitev v volitve vidimo naslednji vzorec: zmaga nekdo, ki ni Janša, in njegova edina točka je rušenje Janeza Janše – in očitno ljudje že samo zaradi tega izvolijo nekega kandidata. Potem pa se klima ali ljudje obrnejo, saj pričakujejo tudi neko pozitivno aktivnost, ne samo rušenje Janše. Ljudje zahtevajo neko vsebinsko alternativo, in ko ugotovijo, da je ni, se zbudi razočaranje. Nato sledijo še posamezni primeri, ki se kažejo kot del neke stare prakse ali del tistega, za kar se je obljubljalo, da se ne bo ponavljalo, in tudi to vpliva na rezultat. Hkrati se iz mandata v mandat ugotavlja, da so na oblast prišli ljudje, ki so politični amaterji. Politika je obrt, je poklic in ljudje, ki čez noč pridejo na vrhunske položaje brez izkušenj, brez znanja, brez poznanstev, preprosto niso sposobni opravljati te funkcije dovolj kakovostno. In to se vidi na vsakem koraku, pri upravljanju državnih sistemov, pri sprejemanju zakonodaje in v končni fazi tudi pri komuniciranju.
So bile osnovna napaka te vlade prevelike obljube? Bi imeli ljudje drugačen vtis o delu te vlade, če ne bi bilo pompoznih obljub na začetku?
Mogoče malenkostno. Mogoče bi se za nekaj mesecev odložil ta hud padec podpore, ampak mislim, da bi bila na koncu neizbežna enaka ugotovitev, da to ni to, kar bi ljudje radi imeli. V slovenski politiki sicer večina ljudi, vsaj tista zadnja dva meseca pred volitvami, ko se začne najostrejša kampanja, ve, da nočejo Janše, ker je to pač glavna mantra celotne politične komunikacije v državi. Pozneje sicer ugotovijo, da tudi takega amaterstva in nesposobnosti, kot se pri novih vladah običajno pokažejo, nočejo. V primeru aktualne vlade je bil dodatni pospešek upadanju podpore najprej v pretiranih napovedih in potem, v nekem vmesnem momentu, v pretirani aroganci, ki se odraža v uporabi fraz, kot so: »prvič v zgodovini«, »to je prva vlada, ki je nekaj naredila« ... Uporaba teh fraz kaže predvsem na nepoznavanje dogajanja zadnjih 30 let in dela preteklih vlad, ki so tudi kaj naredile.
Sporočilo, ki ga volivci iz volitev v volitve namenjajo Janezu Janši, je skozi leta bolj ali manj jasno, ni pa videti, da bi on poskušal spremeniti svoj odnosu do ljudi in političnih nasprotnikov. Tudi številni poskusi z novimi obrazi so dali dovolj jasen rezultat. Je Anže Logar rešitev za trenutno stanje? Je on nov obraz?
Ali ga bo javnost vzela za naslednji up Slovenije, bo pokazal čas. Do zdaj je bilo zelo težko oceniti njegov realen domet. Dejstvo je, da je eden najbolj popularnih in sprejemljivih politikov ta trenutek. To so analize jasno pokazale. Kakšen volilni rezultat lahko doseže Anže Logar, se bo pokazalo šele v trenutku, ko bo na volitvah nastopil s svojo politično opcijo. Dokler je bil oziroma je znotraj SDS, velik del podpore, ki jo uživa, prihaja od volivcev SDS, ki pa se bodo morali odločiti, ali bodo ostali zvesti SDS ali bodo šli na novo. Na drugi strani lahko cilja tudi na simpatije drugih volivcev, ki pa so mogoče trenutno še zadržani, saj je še član SDS. Do volitev sta še dve leti. Dejstvo je, da je Anže Logar politik slovenske sedanjosti in prihodnosti, v kakršnikoli obliki in kombinaciji. V svoji generaciji je gotovo politična »špica«, že zaradi izkušenj in kilometrine, ki jih je pridobil. Kaj bo to pomenilo na naslednjih parlamentarnih volitvah, bomo lahko ocenili šele čez pol leta ali leto oziroma v času bližje volitvam.
Če kupimo zgodbo, da se Anže Logar ločuje od stranke SDS, se pri njem pojavi enaka dilema, kot jo imajo vsi novi obrazi na levem političnem polu: relativno prazen bazen kadrov in njihovega znanja, ki bi omogočil uspešno vodenje vlade.
Zagotovo. Mislim, da se je v zadnjih 15 letih jasno pokazalo, da je le peščica izkušenih politikov uspešno vodila svoja ministrstva bodisi v vladah Janeza Janše bodisi v levih vladah. Tudi v vsaki novi vladi, če mesto ministra zasede vrhunski strokovnjak za neko področje, še vedno ne pomeni, da bo dober minister. Biti minister je politična funkcija in zahteva popolnoma drugačne veščine ter izkušnje. Jaz delovanje Anžeta Logarja ne vidim kot distanciranje od SDS. Tudi morebitna ločitev in samostojna kandidatura še ne pomenita distanciranja, ampak pomenita neko samostojno zgodbo, ki bi ji ljudje lahko zaupali svoje glasove. Če bo razmerje političnih sil po naslednjih volitev pokazalo, da je mogoča vlada, denimo Logarja, SDS in še kakšnega akterja, je to popolnoma realna opcija. To pomeni, da morebiten volilni uspeh Logarja ne pomeni, da bo zavračal kakršnokoli sodelovanje z SDS. To bi se mi zdelo neumno in v političnem prostoru ne bi prineslo nobene dodane vrednosti. Bo pa lahko pomenilo neko večje zaupanje, mogoče večje ravnotežje ob morebitnem sodelovanju v vladi SDS, ker bodo ljudje v Logarju morda prepoznali nekoga, ki ne bo v tako podrejenem položaju, kot so bili kakšni manjši partnerji v prejšnjih Janševih vladah. Morda bodo volivci pričakovali, da bodo v taki vladi izkušnje uravnotežene z nekim drugačnim nazorom, pogledom, energijo neke nove politične generacije. Govorimo seveda o tem, kakšen vtis bi lahko imeli ljudje pred naslednjimi volitvami.
Dilema, ki jo izpostavljajo mediji in ki jo ta trenutek čuti slovenski volivec je: ali gre za projekt Anžeta Logarja ali projekt SDS?
Še enkrat, jaz mislim, da je to popolnoma irelevantno, zaradi tega, ker tudi samostojen nastop ne pomeni, da bo zavračal pogovore in sodelovanje z SDS. Seveda gre za produkcijo potencialnega partnerja stranke SDS. Ampak ljudje bodo vedeli, da je to opcija, ki bo skrbela za svojo identiteto, za svoj pogled in za svojo kredibilnost v političnem prostoru. Predvsem pa bo skrbela za svojo prihodnost, saj gre za predstavnike neke nove generacije. In ne verjamem, da se je z vsem tem izjemnim potencialom, ki ga Logar ima v slovenskem političnem prostoru, odločil, da bo šel odigrat »eno partijo« samo zato, da bo podrejen in bo izgubil vso kredibilnost, ki jo ima, že v prvem mandatu. Verjamem, da bo znal, tudi če bo šel na svoje in bo morda sodeloval v vladi z SDS, voditi svojo politiko, usmerjeno v prihodnost in delovanje neke nove generacije. Zato se mi zdi, da je dejansko popolnoma vseeno, kdo je bil akter, kako usklajeni so ti koraki ter ali dejansko prihaja do neke napetosti med Janezom Janšo in Anžetom Logarjem. Ko je treba sodelovati v vladi, se te stvari popolnoma spremenijo.
Kaj bi moral storiti Robert Golob, da bi obrnil svojo srečo oziroma javno mnenje v svojo korist?
V tem trenutku težko rečem. Največji problem je konkretno delovanje državnih sistemov. Le ti in ukrepi, ki jih vlada sprejema, ne delujejo, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je, da v vladi prevladujejo politični amaterji, ki nimajo izkušenj z vodenjem teh sistemov, drugi pa je ideološki. To je nedvomno najbolj skrajno leva vlada, kar jih je Slovenija imela v času samostojnosti, tako po ideologiji kot po korakih, ki jih počnejo. Ideološko je Gibanje Svoboda na popolnoma enaki točki, kot denimo Levica, SD pa je prav tako blizu. Zato se pojavljajo problemi tako pri ukrepih kot pri delovanju realnih sistemov. Dodaten problem sta komuniciranje in ustvarjanje dobrega vtisa, ki bi pomagal pridobiti pozitivno mnenje javnosti. Vlada bi morala doseči spremembo v dejanskem vodenju državnih sistemov, kar je že samo po sebi velik izziv, šele potem s čisto drugačnim komuniciranjem in marketingom to prodati javnosti. Tako da nisem prepričan, da je preobrat sploh mogoč.
Robert Golob, kot kaže, želi biti všečen. Tako v predvolilni kampanji kot med mandatom je večkrat dal vedeti, da bo upošteval mnenje in želje ljudi. Tako vidimo, da se odločitve vlade pogosto spreminjajo ob negativnih odzivih javnosti. Ampak učinek je, kot kaže, nasproten od želenega?
Res je. Učinek je nasproten. Najprej zaradi rezultatov sprejetih ukrepov, ki niso, kot bi morali biti, nato sledijo še spremembe že sprejetih odločitev, ki se zgodijo »čez noč«. Res je, da sledijo volji nekega javnega mnenja ali ulice, ampak vlada to dela na zelo nespreten način, ki ne vzbuja zaupanja. Torej javnosti verjetno ni dovolj, da se nekdo, ki naredi napako, premisli zaradi pritiska javnosti, ampak pričakuje neko jasno linijo in seveda rezultate. Drugače bi bilo, če bi se to dogajalo občasno, ampak žal se dogaja redno. Za ugled stranke je to resen problem, ko se namreč enkrat ustvari vtis in je koncept blagovne znamke »zabetoniran« v možganih ljudi, se ta ne premakne več. V nadaljevanju ljudje namreč opazijo samo še tiste primere, ki utrjujejo ta negativni vidik. Tudi če bo vladna ekipa zdaj dosegla kakšen uspeh, obstaja tveganje, da bo popolnoma spregledan, medtem ko bo čisto vsaka napaka v percepciji javnosti spet dodatno potencirana. Gre za normalen učinek politične psihologije in mislim, da je večji del javnosti preprosto že odpisal vsakršno upanje v to ekipo. In tudi če bi se zgodil popoln preobrat na ravni realne politike, torej vodenja sistemov in doseganja rezultatov, bi bilo še vedno težko ljudi prepričati o obratu. Da pa bi si nekdo kot rešitev izbral samo poskus marketinškega preobrata, bi bilo to obsojeno na popoln neuspeh.
Kakšen lakmusov papir za stanje politike bodo prihajajoče evropske volitve?
Ne vem, ali bodo ključen lakmusov papir za slovenski politični prostor glede na volilno leto 2026, bodo pa gotovo neki kazalec. To bodo sicer absolutno najpomembnejše evropske volitve za prihodnost Evropske unije do zdaj. Ob spremljanju dogajanja na evropski ravni ugotavljam, da je ideološka kampanja že izjemno močna. Kar nekaj točk bo, na katerih se bo poskusilo narediti popoln preobrat na evropski ravni: ena je odnos do migracij, druga odnos do zelenega prehoda. Oboje bo vplivalo tudi na razmerje moči, na podlagi katerega se je oblikoval odnos do tistih držav, na katere določene jedrne države trenutno gledajo z veliko stopnjo arogance in jih označujejo, kot da so na pol avtokratske. Pričakujem resnejšo polarizacijo in zasuk ter rast tako skrajno leve kot skrajno desne opcije v Evropskem parlamentu. Nakazuje se dilema, ali bo sploh mogoče sestaviti neko resno večino v prihodnjem mandatu Evropskega parlamenta. Lahko se zgodi, da bo razdrobljenost političnih sil preprosto prevelik izziv za trenutne evropske voditelje. Evropa ima namreč, tako kot številne evropske države, krizo vodenja, saj se je z odhodom Angele Merkel umaknil še zadnji, veliki vodja neke jedrne države.
Ali je mogoče aktivacijo Lojzeta Peterleta z SKD in napoved nastopa SLS s Petrom Gregorčičem interpretirati zgolj kot priprave na evropske volitve ali je to tipanje terena za širši nastop desne opcije na državnih volitvah?
Prepričan sem, da bo to gotovo neka trening tekma za naslednje parlamentarne volitve in da se bodo določena imena, določene opcije, tako na desni kot na levi, pa tudi popolnoma brezbarvne, poskušale »stehtati«. Verjetno bo tudi nekaj populističnih kandidatov. Ne samo v Evropi, ampak v celotnem svetu prihaja do pomembnega vzpona populizma, tako levega kot desnega, in mislim, da se utegne tudi pri nas kar nekaj projektov preizkusiti na teh volitvah. Udeležba je namreč običajno precej nižja kot na državnih volitvah, kar pomeni, da bodo kandidati, ki imajo neko osnovno mrežo podpore, prej dobili višji odstotek kot potem na parlamentarnih volitvah. Rezultat seveda še ne bo pokazal, kaj se bo dogajalo pri nas čez dve leti na parlamentarnih volitvah.
Pri načrtovanju nastopa na naslednjih volitvah bodo morale stranke upoštevati predvsem dejstvo, da na vsake volitve prihaja vse več pripadnikov nove generacije. Ta se volitev udeležuje v dosti večjem številu, kot denimo neka srednja generacija. Raziskave so celo pokazale, da se je zadnjih dveh volitev nova generacija udeležila skoraj v enaki meri kot upokojenci. Torej prihaja generacija, ki voli, ki hoče voliti, in to je generacija, ki jo je treba navdušiti ter pridobiti na popolnoma nov način. Na zadnjih volitvah so k temu veliko prispevale tiste nevladne organizacije, ki so se angažirale na digitalnih platformah in se hkrati podale na teren ter tako pridobile svoje volivce. Volja po udeležbi je pri novi generaciji velika, ker še ni tistega obupa, ki se je mogoče pri nekih srednjih generacijah kazal iz volitev v volitve.
Določene analize kažejo, da se sicer vrednostno slovenska mladina usmerja na desno, kar pomeni, da je veliko vprašanje, kdo in na kakšen način jih bo uspel zagrabiti za prihodnje parlamentarne volitve, potencial pa je velik. Ob tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bila izjemno visoka udeležba na zadnjih volitvah na neki način posledica frustracij iz časa epidemije, ki so izbruhnile tudi s kakšnim protestnim glasom. Vprašanje je, ali se bo ta sentiment obdržal vsa štiri leta ali bo spet prišlo do nekega rahlega zasuka navzdol, denimo pri drugih generacijah. Tekma za leto 2026 je torej povsem odprta in šele prihodnje leto se bo začelo ugotavljati morebiten potencial, predvsem pa koncentracija energije, interesov, mogoče tudi sredstev za prihodnji dve leti pri tistih, ki se bodo uspeli najboljše prebiti ali v javnem mnenju, torej skozi kakšna soočenja, ali tudi na terenu in v končni fazi z dejanskimi rezultati, ki jih bodo dosegli.
Je Asta Vrečko oseba, ki lahko nadomesti karizmo Luke Mesca?
Ne bi rekel, da ima potreben potencial, kar pomeni, da bodo morali v stranki Levica strateško staviti na kaj drugega. Recimo, če je že zmagala tista struja, ki je stavila na aktivizem, se bodo verjetno morali bolj posvetiti delu na terenu kot računati, da jim bo pomagal dober televizijski nastop. Je pa pred stranko še en velik izziv, s katerim se srečujejo v čisto vseh tovrstnih skrajno levih strankah, ki so v vladi. Tudi drugod po Evropi se je videlo, da je nastopilo veliko razočaranje, ker se je najprej videla bodisi nesposobnost v upravljanju določenih sistemov ali celo škodljivi učinki izvajanja nekih ideoloških pogledov, ki jih zagovarjajo in zaradi katerih so dobili glasove. Kot sem omenil, se s tem soočajo tudi druge evropske stranke, kot so španski Podemos, italijanska Cinquestele in grška Siriza. Zaradi omenjenega si težko obetajo kakršnokoli resno rast, mislim, da se jim lahko zgodi celo neka, bom rekel balkanizacija skrajne levice. To pomeni delitev na manjše iniciative in vprašanje je, ali se ne bodo morali celo boriti za doseg parlamentarnega praga, še posebej če bi se okrepila kakšna alternativna tekmica, bodisi Pirati bodisi kakšna druga stranka, ki bi lahko nagovorila ta del javnosti.
Bo NSi dosegla parlamentarni prag?
Zagotovo, ker ima stabilno bazo. NSi je stranka, ki ima bazo, ki sicer ne širi svoje podpore naprej, je pa izjemno zvesta, tudi če je nekako razklana na pol, denimo v odnosu do Janše ali proti Janši ali pa ob kateri drugi temi. Kljub vsemu je to še vedno mreža, ki zagotavlja stranki neko stabilnost. Poleg tega se je stranka v prejšnji vladi s svojimi kadri izkazala. Nima pa stranka še tiste kredibilnosti za nek razvojni preboj, torej za preskok nad 10 odstotkov dobljenih glasov volivcev, kar si seveda želijo. Preprosto v tem trenutku še niso tam in bodo morali res poiskati kakšen drug način za preboj ali čakati na kakšen drug primeren trenutek.
Je bila afera na Darsu afera stranke NSi?
Ne, jaz mislim, da ne. Pokušali so jo naprtiti NSi. Mislim, da v tem primeru niti ni šlo toliko za korupcijo, kot je šlo za klasičen »nateg«. Torej nekdo je nekoga »nategnil«, da mu je plačal za nekaj, česar potem seveda ni mogel narediti. Medijski spin, predvsem Pop TV, pa je šel v drugo smer. Je pa nedvomno afera škodila stranki toliko, kot škodi čisto vsaka negativna zgodba, v kateri se pojavljajo politične stranke, ampak ne toliko, da bi njihove zveste volivce odvrnila od njih, ampak je mogoče otežila nagovarjanje kakšnih drugih, novih volivcev.
V tej aferi se pojavlja Rok Snežič, oseba, ki se nenehno vrti okoli desne politične scene in sam sebe propagira kot operativca največje opozicijske stranke. Kako vi vidite to njegovo vlogo in koliko lahko škodi ali koristi SDS?
Mislim, da niti slučajno nima take vloge, kot se mu jo pripisuje v delovanju SDS, in da je dejansko njegova največja moč ravno v tem, da so mu mediji zgradili neko domnevno pozicijo. Škodi lahko toliko, kot škodi vsaka negativna zgodba, če ne drugega, je dober kot izgovor za očrnitev SDS na vsakem koraku. Mislim pa, da te zgodbe na naslednjih volitvah ne bodo imele neke dominantne vloge. Ključno vprašanje bo, ali bo SDS uspelo tudi v obdobju tik pred volitvami ohraniti občutenje ljudi, ki se običajno pojavi na polovici mandata – in to je padec nasprotovanja Janši. Trenutno namreč ankete kažejo, da je nasprotovanje Janši spet na nizki ravni; tako se izkaže na polovici vsakega mandata, ko se pojavi razočaranje nad novimi obrazi. Potem pa se tik pred volitvami spet začne kampanja proti Janši in se okrepi ta moment »samo da ni Janša«.
Je pa res, da se Janša, kadar na volitvah izgubi, nato praktično umakne s političnega parketa.
Ker je to najpametneje, kar lahko stori. Prepustiti novim obrazom, da na začetku sami delujejo in pokažejo, kaj znajo. Predvsem amaterji se v prvi polovici mandata sami spotaknejo, tako da je na samem začetku mandata dejansko najbolje ne iritirati. Po porazu na volitvah je treba počakati leto ali dve in potem v drugi polovici mandata začeti neko kritiko obstoječe vlade. Ampak še enkrat: ključno se mi zdi samo vprašanje, kaj se bo dogajalo zadnje tri mesece pred volitvami. Ali se bo ponovno dvignil val antijanšizma ali pa se bo enkrat zgodilo, da jim tega ne bo uspelo narediti in bo lahko SDS dosegla večji rezultat, kot ga običajno dosega, kar bi pomenilo čisto drugačen pritisk na potencialne koalicijske partnerje. Ampak ob tem ne moremo vedeti, ali se bo morda spet pojavila neka nova zgodba, ki bo dosegla velik uspeh, ali pa se bo ponovila verzija iz leta 2018, ko je bila celotna alternativa popolnoma razbita in je denimo Marjan Šarec z manj kot 14 odstotki glasov vodil vlado. Prvo vprašanje je torej, ali se bo zgradila ena velika alternativa Janezu Janši ali pa bo politični prostor nekako razbit na manjše stranke.
Kako komentirate delo najizkušenejše stranke na slovenskem političnem prostoru, stranke SD?
Najprej moram izpostaviti, da sem bil 20 let član te stranke, pozneje pa tudi v sporu z nekaterimi ljudmi iz te stranke, tako da to seveda vpliva na moj pogled. Ampak realno gledano, je SD stranka 10 odstotkov. To je stranka, ki si sicer ves čas domišlja, da ima dosti večji potencial in da bi morala imeti dosti večjo moč, kot jo potem na koncu ima. Enkrat samkrat je stranka uspela doseči 30 odstotkov, ampak to ni bilo zato, ker je to dosegla stranka, ampak ker je takrat Borut Pahor funkcioniral kot prvi novi obraz po Janezu Drnovšku. To pomeni, da je stranka takrat dosegla tisto, kar so pozneje dosegli Zoran Janković, Miro Cerar in Robert Golob, torej pridobili tiste glasove, ki niso bili glasovi za stranko, ampak za neko antijanša idejo oziroma za alternativo Janši. Tako da če gledamo s tega vidika, je to stranka, ki se nikakor ne more sprijazniti s stransko vlogo. To je sicer razumljivo glede na to, da ima ljudi z izkušnjami, ki morajo sodelovati in predvsem iz mandata v mandat poslušati popolne politične amaterje. Trenutno pa v stranki ne vidim potenciala za to, da bi se izkopala iz tega položaja, ki ji je nekako usojen.
Vemo, kako priljubljen je bil Borut Pahor ne glede na vse, kar je naredil ali ni naredil ali pa rekel ali ni rekel. Nataša Pirc Musar je zato stopila v velike čevlje. Kako ji gre?
Začetek mandata Nataše Pirc Musar mogoče ni bil ravno najbolj bleščeč, vsaj po vtisu v političnem prostoru. Kljub temu pa ohranja neko podporo splošne javnosti. Politično neizkušenost lahko zelo dobro kompenzira z medijsko izkušenostjo, izkušenostjo v nastopu, kar je seveda za to funkcijo izjemno pomembno. Kakšno vlogo na notranjepolitičnem parketu bo imela, bomo še videli. Bi pa opozoril na sistemski problem, ki ga imamo. V sistemu, kot ga imamo, bi predsednica države morala imeti avtoriteto v političnem prostoru. To pomeni, da je popolnoma irelevantno, kaj si o taki osebi misli neka širša javnost, ker to ni politična figura, ki bi dejansko vodila državo. Bi pa nosilka predsedniške funkcije morala imeti večjo vlogo v samem ozadju političnega prostora, kot je denimo primer Italije, kjer predsednika izvoli parlament, torej izvolijo ga politični predstavniki in zato uživa neko avtoriteto v političnem prostoru, pri nas pa predsednika izvoli javnost in potem nima tiste funkcije, ki bi jo moral imeti. In recimo, kaj je bil problem pri Pahorju? Imel je seveda fenomenalno podporo javnosti, in če bi na naslednjih volitvah kandidiral, bi spet lahko zmagal, v samem političnem prostoru pa ni užival avtoritete, torej niso ga videli kot nekoga, ki ga bodo poslušali in upoštevali. Menim, da se trenutno enako razvija v odnosu do trenutne predsednice, kar je težava.
Za konec mogoče kakšen nasvet aktualnim političnim akterjem.
Vzemite si lepe praznike, uživajte s svojimi in se pripravite na težko nadaljevanje mandatov v prihodnjem letu.
