V Sloveniji imamo z največjimi državnimi investicijami vedno težave. Pri nekaterih, denimo pri drugem tiru Divača–Koper, je trajalo desetletje ali celo več, da so umeščene v prostor. Druge se že pred začetkom gradnje močno podražijo. Vzorčni primer takšne prakse je projekt TEŠ6. Tretje se po podpisu osnovne pogodbe spreminjajo in nadgrajujejo, zaradi česar naročniku uidejo izpod nadzor. To se je zgodilo pri gradnji avtocestnega predora Šentvid.
Toda zdaj smo našli investicijo, ki utegne podreti domači rekord po številu aneksov. Gre za gradnjo akumulacijskega bazena hidroelektrarne Brežice, ki bi morala po prvotni pogodbi, podpisani leta 2015, stati 80 milijonov evrov (skupaj z DDV), po prvotno potrjeni časovnici pa končana v manj kot dveh letih. A investicijo, ki jo gradi Riko v lasti Janeza Škrabca, so spremljali številni zapleti. Rezultat: vrednost projekta je že presegla 120 milijonov evrov, osnovna pogodba pa ima že 30 aneksov. Kaj vse se je torej dogajalo pri Brežicah?
POGODBENA CENA: 80 MIO, KONČNA: 120 MIO
Akumulacijski bazen pri HE Brežice je največji vodnogospodarski objekt pri nas v zadnjem desetletju. Ima 317 hektarjev površine, na najširšem delu pa je širok več kot 700 metrov. Pomemben je tudi za poplavno varnost območja ob Savi. Naročnik projekta je državno podjetje Infra, ki ga je skoraj dve desetletji vodil Vojko Sotošek. Zdaj se je upokojil, pred nekaj tedni pa je vlada na njegov položaj imenovala Janeza Pustatičnika, do zdaj širši javnosti najbolj znanega kot stečajnega upravitelja Adrie Airways.
Prvotna ocenjena vrednost projekta, ki zajema tudi gradnjo nasipov in poglabljanje struge, je znašala 118 milijonov evrov. Toda v ostri bitki za posel so gradbinci ponujali velikanske popuste. Po številnih zapletih, pritožbah in podaljšanjih rokov za oddajo ponudb sta na koncu ostala le dva: Škrabčev Riko in konzorcij podjetij CGP, Kostak in RGP Velenje. Na koncu je zmagal Riko, ki je bil pripravljen dela izvesti za 80 milijonov evrov, milijon evrov manj od konkurenta.
Po pogodbi bi morala biti dela končana v 600 dneh, torej v slabih dveh letih. A medtem ko so v Brežicah novo hidroelektrarno svečano zagnali že septembra 2017, so gradnjo bazena in ostale pripadajoče infrastrukture spremljali številni zapleti. Po šestih letih gradbena dela, določena v pogodbi, še vedno niso zaključena.
KAJ VSE SO DODATNO PLAČALI RIKU?
Zgolj od začetka obratovanja nove HE, ko bi moral Riko končati gradbena dela, je bilo sklenjenih 15 aneksov k pogodbi, skupaj pa že kar 30. Naročenih je bilo za skoraj 40 milijonov evrov dodatnih del. Trenutni končni znesek je za najmanj polovico višji od dogovorjenega. Zadnji aneks sta Infra in Riko sklenila pred nekaj tedni, z njim pa sta rok za izvedbo del podaljšala še za šest mesecev – do maja prihodnje leto.
Prvi aneksi so se začeli podpisovati že takoj po sklenitvi pogodbe z Rokom leta 2015. Večina teh zato, ker se je zatikalo pri financiranju projekta. Takratna vlada Mira Cerarja je namreč le postopoma zagotavljala manjkajoča sredstva za izvedbo projekta, zaradi česar so v Riku večkrat tudi zagrozili, da bodo gradnjo zaustavili. Riku so tako jeseni 2016 v Infri priznali za skoraj osem milijonov evrov dodatnih del. Šlo je za izgradnjo visokovodnih nasipov Šentlenart, Brege, Mrtvice, zavarovanje opornika železnega mostu v Brežicah ...
Marca 2017 je Riko dobil dodatnih sedem milijonov evrov za »več dela (nasipi)«. Že oktobra istega leta je vrednost investicije znašala 95 milijonov evrov, torej dobrih 15 milijonov evrov več od osnovne pogodbe. Ko je Riko zgradil bazen, se je zapletlo z ostalo infrastrukturo: z gradnjo objektov za normalno delovanje HE, sanacijo odlagališč odpadkov in zagotavljanjem poplavne varnosti naselij, kjer je bila težava z odkupi razlivnih območij.
NOV ANEKS NA VSAKE ŠTIRI MESECE
V naslednjih šestih letih je sledilo še 15 aneksov, torej v povprečju eden na štiri mesece. Do leta 2019 je Infra plačala:
– dodatnih 3,7 milijona evrov za izvedbo ureditve dveh habitatov, skalometne obloge drenažnih kanalov ob nasipih in nadvišanje depresij in terena za umik divjadi v primeru visokih vod;
– 5,8 milijona evrov za »nadvišanje sadovnjakov Evrosad in protipoplavno zaščito Krške vasi«;
– pet milijonov evrov za poglabljanje dna struge Save pri Krškem mostu, ureditev dela že narejenega habitata, več dela pri izvedbi kamnitih oblog in črpališče pri Evrosadu. Samo izvedba posekov in odstranitev panjev je stala 729 tisoč evrov;
– še tri milijone evrov za ureditev dveh potokov.
Konec prejšnjega leta pa je Riko zaradi »povišanih stroškov izgradnje kot posledica razmer na trgih« dobil še 1,5 milijona evrov za dela, ki bi sicer morala biti končana vsaj eno leto prej. Z zadnjim aneksom, ki ga je z Infro podpisal pred nekaj tedni, se je rok za izvedbo del, ki so se podražila, zamaknili v prihodnje leto. Razlog? Infra še ni imela okoljevarstvenega dovoljenja in pravnomočnega gradbenega dovoljenja za dela. Z vsemi temi aneksi je končna vrednost projekta, ki bi moral biti zaključen že leta 2017, presegla 120 milijonov evrov (z DDV).
