Kakšne nevarnosti pretijo na človeka v zvezi s prehrano z varnostnega vidika?
V kateremkoli delu agroživilske verige – od pridelave in prireje živil do njihove predelave, obdelave, pakiranja, skladiščenja, transporta in priprave – lahko pride do onesnaženja. S tega vidika je tveganj, da se to zgodi in hrana potencialno postane nevarna človekovemu zdravju, zelo veliko. V živila lahko kjerkoli na tej poti »zaidejo« bakterije, virusi, ostanki insekticidov, čistil, stekla, plastike … Problem so tudi težke kovine, pesticidi, aditivi, antibiotiki, ali prehajanje dodatkov ali sestavin embalaže v živilski izdelek, če naštejem samo nekaj kontaminantov. V povezavi z varno hrano je sicer treba nujno pojasniti, kaj sploh pomeni nevarnost in kaj tveganje za to, da hrana ni varna. Lep primer je riba napihovalka. Ta vsebuje strupen toksin (tetrodoksin, ki lahko povzroči smrt) in pomeni za potrošnika veliko nevarnost. A ker riba napihovalka ni značilna za naše morje, je tveganje za potrošnika izjemno majhno. V enakem smislu je treba obravnavati vse nevarnosti, ki so povezane s hrano.
Kako varna je torej hrana v Sloveniji? Sploh tista, ki jo pridelajo slovenski kmeti in proizvajalci živilskih idelkov. Lahko zaupamo domačemu?
Hrana je v principu varna. Največje zaupanje lahko upravičeno gojimo predvsem do domačega od lokalnih pridelovalcev oziroma proizvajalcev. Ne nazadnje temu v prid govori tudi podatek, katera živila so bila odpoklicana: večinoma so bila tista, ki niso bila slovenskega porekla, zato tudi svetujem, naj potrošnik kupuje lokalno pridelano hrano. Tako bo najbolj varno. Poleg tega naj ljudi pomirim in izpostavim, da je pri nas za varnost hrane poskrbljeno tako s strani agroživilske verige od pridelovalcev in predelovalcev hrane – sama prihajam z biotehniške fakultete, kjer izobražujemo precej strokovnjakov, ki skrbijo za to, da so živila varna, na primer študij živilstva in prehrane, študij živilstva, študij prehrane, študij agronomije, študij zootehnike – kot tudi rednega in izrednega nadzora in kontrole s strani Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), Zdravstvenega inšpektorata RS (ZIRS) in tudi prek sistema hitrega obveščanja za hrano in krmo (RASFF), v katerega je vključena naša država, ter pooblaščenih laboratorijev (NLZOH).
Prej ste omenili, da nas spodbujate, da kupujemo lokalno. Imate morda za nas potrošnike še kakšen nasvet? Na kaj naj bomo pozorni, ko kupujemo hrano?
Če se le da, kupimo to, kar potrebujemo, in le toliko, kolikor potrebujemo, da ne bo preveč kvara, zaradi česar je treba živilo zavreči. Moje priporočilo gre tudi v smeri nakupa sezonskih živil, kar denimo pomeni, da novembra ne iščemo češenj, ampak jabolka. Že prej sem omenila tudi naklonjenost lokalno pridelanim živilom, ker imajo krajšo agroživilsko verigo, bolj svežo in ne nazadnje tudi bolj kakovostno in manj predelano hrano z manj možnosti, da bi prišlo do kontaminacije. Na ta način skrbimo tudi za okolje, saj je manj transporta in manj embalaže. Poleg tega bi rada dodala še poziv k nakupu raznovrstnih živil, ne pa da pestrost nadomeščamo s prehranskimi dopolnili ali dodatki, saj kot ime pove, so to le dopolnila, ki naj ne bodo zamenjava za živila!
Kaj je vzrok v zadnjem času povečanega števila odpoklicev?
Več jih je, eden ključnih pa, da se je v zadnjih mesecih spremenil sistem obveščanja potrošnikov. Po novem se poroča tudi o živilih, ki so že pri potrošniku doma, prej je bilo to samo za živila v proizvodnji in prometu; hkrati se je nadzor nad živili povečal, kar pomeni, da se vzorči in pregleduje več. Posledično je več obvestil.
