Družbenih omrežij je sit. Enako kakor avtorica teh vrstic: twiter, ki se zdaj imenuje X, je že tako nasilen, da z zaslona sovraštvo šprica kot kri iz sveže vrezane žile! Sediva v lokalu na Novem trgu v centru prestolnice, zavedajoč se, kako sva lahko srečna. Da živiva tu, zdaj, v svobodi. Jaz srkam aperol, on pivo, uživava v samoti, a nikakor ne čutiva osamljenosti.
Kako zaznamo osamljenost in v čem se ta razlikuje od samote? Kateri znaki so izključno tipični za osamljenost? Saj me razumete, kajne?
Razumem, seveda. Še več: to se mi zdi dobro in smiselno vprašanje.
O, hvala, to bom dala v intervju. Urednik bo rekel, no, hvala nebesom, končno je vprašala tudi nekaj pametnega!
Obvezno dajte to v intervju. Še klicaj napravite! Ta vaša novinarka je zastavila smiselno vprašanje – to se pa res ne zgodi pogosto! Vidim, da ste se tej temi resno posvetili. Tudi mene namreč zadnje čase zanima izolacija kot pojav, ki se ga po eni strani bojimo, po drugi si ga pa želimo. Izolacija ima vsaj dva obraza, če ne še več, ampak dva sta izrazita. Enemu pravimo osamljenost, to je tisti bolj žalostni obraz. Drugemu pa rečemo samota, in ta je tisti obraz, ki je bolj ustvarjalen, vesel in v njem včasih najdemo tudi sebe. Osamljenost je nekaj, kar nas vse bolj bremeni. Tudi v mestu in v množici je vse več starejših osamljenih. Osamljenost je ta hip velik problem na svetovni ravni, in to tudi zdravstveni problem, na kar vse pogosteje opozarja Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Osamljenost postaja tako hud problem kot kajenje, debelost in telesna nedejavnost. Tudi v gneči se lahko počutiš sam, zdi se ti, da ni v bližini nikogar, ki bi ti priskočil na pomoč, ali nikogar, ki bi ga poklical! Ta paradoks se dogaja, trenutno zlasti pri starejših.
Jaz to izoliranost opažam tudi pri otrocih.
Ja, tudi! Lahko si v razredu, zdaj ko se je začela šola, pa se zgodi, da si drugačen in nekako ne sodiš v tisti razred in si sam. Posebej žalostna je oblika osamljenosti med mladimi, ki nekoga izločijo, ker ni tak kot oni. To se od nekdaj dogaja. Tudi v moji mladosti se je to na žalost dogajalo. Na primer v razredu smo imeli sošolko, ki smo jo res grdo izločili, ker je bila iz Srbije, tako da so bila ta šolska leta zanjo gotovo zelo žalostna, za kar mi je še danes žal. Prav imate, ne samo med starejšimi, tudi med mladimi je veliko izoliranih, osamljenih.
Nekateri otroci pridejo z vasi in se s tistimi malomeščani nikakor ne morejo ujeti.
Otroci ne pridejo na svet kot dobrodelni in strpni altruisti, ampak jih je treba tega naučiti, a za mnoge otroke so šolska leta zelo težka, saj jih drugi izločijo. Premalo se zavedamo, kako resen problem je za mlade osamljenost. Gre za problem, ki lahko človeka spremlja od rojstva do smrti. Vsakdo se kdaj sreča z njim in ga mora premagati. Lahko pa se prenaša celo iz generacije v generacijo.
Epigenetika danes že opozarja, da se dedujejo tudi vplivi iz okolja, na primer travme, ki so bile doživete že davno. Jaz ali vi lahko trpiva tudi zaradi bolečin, ki so jih najini predniki doživeli že davno, med svetovnima vojnama ali celo prej.
Podobno ugotavljajo tudi raziskovalci družbenih omrežij, namreč to, da se bodisi sreča bodisi žalost v družbi širita v valovih. Vi ste lahko srečni ali osamljeni, ker so tri korake po razmerjih od vas ljudje, ki so nesrečni. In ta nesrečnost se prenaša. V valovih po skupnosti potuje tudi groza, kakršno smo zdaj doživeli v Sloveniji zaradi poplav in drugih nesreč. V bistvu ni nujno, da te neposredno zadenejo, ni nujno, da ravno vašo hišo razsuje in da vaše življenje odplakne ujma, vse to se lahko zgodi komu drugemu, a vpliva na vaše življenje. Od človeka do človeka se namreč prenašajo informacije, hkrati z njimi pa, kot sem že omenil, občutki sreče in žalosti. Podobno je z osamljenostjo.
Ne smemo pa pozabiti, da ima izolacija še en obraz! To je obraz, ki ga iščemo in po njem pogosto hrepenimo: samota! Fascinantno se mi zdi, da so ljudje pripravljeni tudi plačati za samoto. V raziskovalnem projektu o izolaciji, ki ga izvajamo, smo si izbrali nekaj destinacij, recimo Robidišče, ki je najzahodnejša slovenska vas. Namenoma smo izbrali take kraje, kjer se ljudje počutijo odročno in odmaknjeno. Robidišče je bilo zaradi potresa razrušeno, če se prav spomnim, je pred tremi desetletji tam živelo samo še sedem ali osem ljudi, zdaj pa je to kar nenadoma ena najbolj priljubljenih vasi v Sloveniji. Ja, še celo Miha Šalehar se je tja preselil. Seveda sem ga poklical in mu rekel, da raziskujemo izolacijo, pa me je samo začudeno poslušal in rekel, kaj, izolacijo raziskujete, čakaj no, Dan, to je zdaj najmanj izolirana vas na svetu!
Enkrat sem ga srečala v Mercatorju in me je z drhtečim glasom vprašal, če sem pripravljena priti v oddajo na Val 202, kjer razpravlja o pisurah, in sem rekla ja, lahko, no, potem pa je odšel z radia.
Zdaj se je mogoče že vrnil, kajti zapletel se je v spore z lokalnim prebivalstvom. Tam je nameraval napraviti center za gorsko kolesarjenje, saj je okolica gričevnata in lepo hribovita.
O tamkajšnjih prebivalcih moramo nekaj vedeti, preden gremo mednje: oni so vampirji. Kri vam izsesajo.
Aja?
Ja. Prihajam iz enako majhne vasi in vem, da so tam vampirji. Že več ljudi mi je reklo, da sem jim spila kri. Hec. Res pa je, da živijo v vakuumu, iz njega ne vidijo in nič jih ne zanima.
Tudi to ima svoj čar. Kdor rad živi v izolaciji, prenese tudi to.
Vse se takoj izve, gledajo vas postrani. Po drugi plati znajo biti tudi neizmerno gostoljubni.
Vseeno pa je človek najbolj anonimen v velikem mestu, a tam je tudi najbolj osamljen, drži?
Nekaj časa sem bivala v Londonu, nekaj mesecev v Parizu, Beogradu in krajši čas v New Yorku. Nikoli več ne bi živela tam, razen na Notting Hillu ali v centru Pariza.
Jaz pa ne bi živel v nobenem od teh mest, ki ste jih sedaj našteli. Meni so čedalje bolj všeč mesta, kakršno je Ljubljana. In zelo mi je všeč tudi Celje, ki je moje rodno mesto. To se mi je v preteklosti mogoče zazdelo malo premajhno, zdaj se mi pa zdi že pravo mesto, v katerem je lepo bivati. Tudi v Celju najdeš tisto, kar najdeš v Ljubljani. Tako samoto kot osamljenost.
Noro, kako sva usklajena! Nekaj časa sem tuhtala, da se preselim v Celje, ker je nekoliko cenejše, ker je lepo mesto, in ker imam v Celju prijateljico, ki je čudovita.
Pomislite, tudi zaradi ene osebe bi se preselili v Celje. A veste koliko prijateljev imam jaz v Celju? Oh! In to je tudi zanimivo pri tem omrežju, ki ga ljudje iščemo. Saj ljudje ne iščemo lepega kraja, ko nekam gremo, ampak v bistvu iščemo ljudi in prijetno družbo. Celje že dolgo išče identiteto v celjskih grofih, jaz pa mislim, da bi jo morali iskati predvsem v sedanjosti in prihodnosti.
Celje bi moralo biti glavno mesto Slovenije.
Se popolnoma strinjam. Podpišem in podčrtam! Celje je bilo v preteklosti izjemno pomembno mesto, bilo je malodane glavno mesto Evrope, namreč v 14. in 15. stoletju.
Do celjske srednjeveške zgodovine imam pa precej zadržkov, zlasti do grofice Barbare Celjske. Iz več virov sem izbrskala, da je res bila ona tista, ki je moža Sigismunda Luksemburškega hujskala, da naj češkega reformatorja Jana Husa da sežgati na grmadi. Presneto, kako bo to dober intervju …
Upam, da bo. Pa sem vam sploh že dokončno odgovoril na prvo vprašanje? Za Večer sem pred časom rekel, da imamo čedalje več gurujev sreče, ki trdijo, da bomo srečo našli v sebi. S tem se ne morem strinjati. Ne, ne, nikakor je ne bomo našli samo v sebi, našli jo bomo v drugih. Sreče ne najdeš v sebi, temveč jo najdeš ob sebi. Sam začenjam to čedalje bolj razumeti in v skladu s tem tudi živeti. Sreča so drugi ljudje. In pekel seveda tudi, kot je rekel Sartre.
Drži, Jean-Paul Sartre je dejal, da so pekel ljudje okoli nas.
Zato bodi do ljudi dober. Če si dober, si okoli sebe ustvariš nebesa, če pa si do drugih slab, boš živel v peklu.
Pekel ti lahko drugi ustvarijo.
Lahko. Če te ne sprejmejo, si izoliran in osamljen. Mislim, da ima vsak od nas kakšno izkušnjo izoliranosti, in zanimivo je, da tako dolgo vztrajamo v teh situacijah, čeprav se v njih ne počutimo dobro.
Lahko imaš fantastično visoko plačo in zato vztrajaš. Ali pa slabo zaslužiš, a moraš vztrajati, ker moraš preživeti družino.
Tudi s tem se moram strinjati. Včasih situacije človeka prisilijo, da jih ne more zapustiti, četudi v njih trpi.
Osamljenost je mučenje, zato v zaporih tiste, ki jih hočejo še posebej kaznovati, vtaknejo v samico. Človeški možgani niso sposobni dolgo delovati brez reda, ki je odvisen od časa. Človek je od nekdaj opazoval Sonce, Luno in druge nebesne obstoje in gozdne pojave, kje raste mah, katera prst je rodovitna, pri ženskah je spremljal menstrualni ciklus in mesece do poroda ter tako ustvaril delujoče civilizacije. Če pa človeka zapremo v samico, bo dan, dva še zmogel, nato se mu bo začelo mešati, ker bodo možgani izgubili red, po katerem bi se ravnali.
To je spet zanimiva tema. V času covida sem objavil poziv na družbenih omrežjih in potem začel zbirati zgodbe o izoliranosti, ki so jo ljudje takrat čutili na najrazličnejše načine. Želel sem dobiti tiste ljudi, ki se v izolaciji počutijo osamljeni, dobil sem zelo zanimive sogovornike in zelo zanimive odgovore. Med drugimi se mi je oglasil moški iz Srbije, ki je bil tam pacient 0, torej prvi pacient, ki je v njihovi deželi zbolel za covidom, in to že nekje januarja 2020. Ker takrat sploh še ni bilo na voljo testov, mu bolezni niso mogli diagnosticirati in so ga poslali domov z napotkom, naj vzame aspirin, da bo gotovo bolje. On je plesalec, koreograf, ima pa problem, da ima zaradi prirojene napake izjemno šibek imunski sistem, zato ga je bilo bolezni res strah. Še posebno zato, ker je bil kar naprej bolan. Čeprav je doma miroval, se stanje ni izboljšalo.
No, potem so pa bili na voljo testi in so mu končno diagnosticirali covid. Dali so ga v izolacijo. Najprej je bil doma, v svojem stanovanju, potem so ga namestili v bolnišnico, v sobo za šest ljudi, v kateri je bil sam, kjer je počival približno dva meseca. Ko se mu je stanje popravilo, so mislili, da je z njim bolje in so ga poslali domov, a so se očitno zmotili, kajti doma se mu je stanje spet poslabšalo in je spet zbolel. Takrat so ga namestili v res posebno izolacijo, namreč v stekleno kocko v infekcijski bolnišnici. Ta kocka je bila velika približno 2 x 2 metra, v njej je bila samo postelja, pa še stol in on. In v tej kocki je preživel kar dva meseca, si mislite?
Si mislim … spominja me na performans Marine Abramović, ki je 12 dni bivala na odprtih platformah, pila izključno vodo, pred občinstvom opravljala straniščno potrebo. Če si zaprt v kocki iz stekla, zasebnosti ni.
Ko se je temu mlademu moškemu stanje poslabšalo, je moral še enkrat v to kocko, namreč za mesec dni. Noro! Ko sva se pogovarjala o tem, mi je zelo doživeto pripovedoval, kako je on, plesalec, ki ljubi gibanje, v glavi in telesu doživljal neverjetne občutke. Saj je v glavnem ležal, ker je bil slaboten, izmučen, z zunanjim svetom pa je komuniciral po telefonu in skozi steklo govoril z medicinskimi sestrami, ki so brezstično skrbele zanj. Največja groza pa je bila, da je skozi steklo gledal druge ljudi, ki so bili v isti sobi, v enakih steklenih kockah, in so blizu njega umirali. Zanj je bila to tako grozljiva izkušnja, da mi je rekel, Dan, ja sam sada next level čovek, torej človek na naslednji stopnji, in to v dobrem in slabem smislu. Po približno letu dni se je končno vrnil iz vseh teh izolacij, saj si je telesno opomogel, v glavi pa ne povsem. Povedal mi je, da samega sebe ne vidi več skozi lastne oči, ampak se mu zdi, da vodi samega sebe kot v računalniški igri, torej s pogledom od zunaj in na daljavo. Pomika svoje telo, ga obrača in se med hojo izogiba ljudem, ker se izogiba virusom.
Pa saj ne ve, če ima kdo od njih virus?
Misli si. Boji se. Zato se obnaša, kot da je v računalniški igri, in to na naslednji stopnji. Podobnih zgodb je še veliko, ne samo v povezavi s covidom. V tistem času sem govoril tudi s Tunizijcem, po rodu iz Izraela, ki so ga poslali na fotografsko ekspedicijo v Libijo, da bi tam napravil posnetke judovskih grobov. Leta 2010, torej še pod Gadafijevim režimom, je skušal zabeležiti, kako skrbijo za te grobove. Potem so ga ujeli in obtožili vohunstva, saj so ugotovili, da ima tudi izraelski potni list. Kot je povedal, so ga najprej mučili z elektriko, ga grozno tepli po podplatih in nogah, tako da sploh ni mogel hoditi, nato pa so ga zaprli v samico, tudi veliko približno 2 x 2 metra.
Zato sem prej rekla, da je vsak zapor v samico hudo mučenje.
Ampak pazite: on je v tisti miniaturni samici preživel pol leta, kjer ni imel ničesar, niti svetlobe. Samo po zvoku iz mošeje, ko je slišal, da poje mujezin, je vedel, koliko je na ta dan ura. Iz papirčkov si je napravil koledar, da je vedel, kateri dan je. Iz plastičnih zamaškov si je izdelal šahovske figure in igral šah sam s sabo, da se mu ni zmešalo. Najbolj nenavadno pa se mi je zdelo, ko je omenil, da še nikoli ni toliko potoval kot tedaj – v samici. V glavi, se razume. On si je vsak dan v glavi strukturiral tako, da je imel dopoldne za sprehode in je obhodil Pariz, Milano, London, svoje domače kraje, Tel Aviv, Jeruzalem, potoval je povsod, kjer je v preteklosti tudi v resnici bil, a tokrat je skozi mesta potoval v mislih. Potem so mu prinesli kosilo, karkoli je dobil, je v tem poskušal uživati. Vsak košček je dolgo žvečil in skušal okusiti vsako nianso – kot bi bil v prestižni restavraciji.
Mar niso bile pomije?
Seveda so bile pomije! A kljub temu si je poskušal pričarati slastni okus in v njem uživati. Popoldne si je zapolnil s spolnimi fantazijami in si je vzel za to čas, ker je vedel, da tudi to potrebuje kot vsak drug človek. Ljubezen, čustva, nekoga drugega, pravzaprav veliko njih in je užival v seksu – v mislih. Ljudje v samici najdejo način, da se zamotijo.
Ne, naši možgani najdejo način, saj so skozi evolucijo prišli do kopice rešitev, da preživijo v najrazličnejših nevarnostih.
Možgani se na nevarnosti, ki na človeka preže v samici – in to je nedvomno tudi groza, da se mu do konca zmeša – odzovejo tako, da ohranijo zdrav razum. Človek lahko iz samice pride tudi normalen in nenavadno optimističen, namesto da bi bil povsem zlomljen. Seveda je dolgotrajna izoliranost transformativna izkušnja, zato človek iz nje lahko izstopi tudi na naslednji stopnji, kot je izstopil tisti bolnik iz Srbije. Tudi v tem ni nič nenavadnega. Ta zapornik iz Libije, ki bo o svoji izkušnji izdal tudi knjigo v angleščini, ima za sabo izjemno izkušnjo, a si jo v bistvu deli z mnogimi. Ogromno ljudi je že doživelo popolno izolacijo in hkrati s tem transformacijo lastne identitete v nekaj, kar sami razumejo kot višjo raven življenja.
Kaj pa, če se človek ne more vrniti v normalnost, ampak ostane izobčenec?
Nekdo, ki je bil menedžer v enem od velikih podjetij v javni lasti, mi je nekoč pravil, kakšne grozljive izkušnje izolacije doletijo ljudi, ko se v državi oblast zamenja in hkrati s tem zamenjajo tudi funkcionarje v državnih podjetjih ter na političnih položajih; kot mi je omenil, jim pravijo kar gobavci.
Aktivistka Nika Kovač, ki jo zelo cenim, je za Reporter povedala, da ne bo šla nikoli v politiko, saj je videla kaj store z ljudmi, ko politična opcija izgubi volitve in kako nizko padejo poraženci. Izobčenci postanejo.
Postanejo daliti. Ti, ki so jim nekoč pravili nedotakljivi, so v Indiji najnižja kasta. Pravzaprav niti kasta niso, saj obstajajo izven kastnega sistema oziroma čisto na njegovem dnu. Ni jih. To so ljudje, ki veljajo za nečiste, zato se jih nihče niti ne dotakne.
Lahko se izselijo ali se ubijejo.
To se zgodi tistim, ki izgubijo na volitvah. Mar ni bizarno, da v neko idejo verjameš in hočeš narediti nekaj dobrega, nato pa zadeva na volitvah propade, in ti, ki si ljudem hotel samo dobro, postaneš izobčenec. Tisti, ki pridejo s figo v žepu, pa se povzpnejo do vrha.
Do vrha se povzpnejo tisti, ki imajo bolje izostrene psihopatske lastnosti kot vsi drugi. Nekateri so visokofunkcionalni psihopati in lahko delajo dobro, če imajo pridane še temnejše osebnostne plati, pa nasrka vsa država.
Nekaj resnice je gotovo v tem. Statistike kažejo, da je tako med menedžerji kot med politiki nesorazmerno velik delež psihopatov oziroma sociopatov.
V novinarstvu je enako.
Morda res. Precej jasno pa je, zakaj je v vodilnih sferah toliko psihopatov. Saj drugače tja sploh ne moreš priti. Da prideš do vrha, moraš biti brezobziren in vzpostaviti temno triado, da si sposoben voziti čez druge. To ni zdrava ambicioznost, je zlo. Po eni strani uničuješ nasprotnike, po drugi zmoreš prenašati težke in nizke udarce, tiste pod pasom, ki pa te samo še utrdijo, predvidevam. Narcisizem, psihopatija in makiavelizem so sestavni deli temne triade. Z njo si zagotoviš pohod na vrh. Tisti, ki te lastnosti poseduje, najhitreje zavlada. Zlaže se, ne da bi zardel. Vseeno mu je za druge. Ne občuti njihovih čustev. Nima empatije. Lahko reče karkoli, in drugi mu pogosto verjamejo.
V naši politiki je to trenutno Tina Gaber. Vse vrti okoli prsta, še predsednika vlade Roberta Goloba. Pri njej temna triada ni razvita do konca, še vedno je čutiti človečnost, a blišč, moč, vpliv jo lahko hitro zavedejo. Mediji jo blatijo kot žensko, nedopustno, pravo nevarnost, ki tli v njej, pa spregledajo.
Mislite? Pred kratkim sem jo srečal na dobrodelnem dogodku, a se mi ni zdela takšna.
Vseeno je, koliko tipov je imela, kaj je počela, a v politiko se je začela vpletati na infantilni način, ki je eden tipičnih trikov prikrivanja temne triade. Vsi vidimo, kako manipulira z Golobom, le on tega ne vidi.
Gospod je morda zaljubljen.
Morda je zato dokaj neprišteven.
Vsi smo neprištevni, ko smo zaljubljeni. Ampak ta faza, zaljubljenost, mine.
Nekaj mesecev traja, in dokaj neprištevni premier lahko v tem času iz države naredi pustinjo, krater in množično grobišče.
A veste da je tudi zaljubljenost tip izolacije? Ko ste zaljubljeni, za vas obstaja samo en človek in vso pozornost posvetite njemu.
Potem se pa nutrijam ne piše dobro, če Tina vidi le Goloba! Kaj bi se zgodilo, če bi ukinili čas?
Tega ne moremo narediti, čas je dimenzija, ki obstaja.
Ne, čas so starodavna ljudstva sproti ustvarjala skupaj s prostorom, kolikor jim je pri načinu življenja koristil.
Ne, to pa ni tako, v fiziki dejansko obstajata prostor in čas.
Ne, fiziki pravijo, da ta trenutek, ta čas ne obstaja.
Albert Einstein je pravil, da obstaja »prostorčas«, torej prostor in čas kot nedeljiva celota.
Verjetno je res to rekel, toda rekel je tudi, da sta prostor in čas spremenljiva, razlike med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo pa sploh ni, razen v obliki iluzije, kar je spet stvar, ki poteka v naših možganih, in prav zato lahko zaporniki iz samice pridejo ven normalni, ker so naši možgani sposobni živeti iluzije med časom in prostorom, pravzaprav med neštetim številom njih.
Energija je masa krat svetlobna hitrost na kvadrat, ki se meri v metrih na sekundo. V tej enačbi je torej jasno vključena komponenta časa.
Ampak lahko se širi!
Lahko, ampak meni se zdi krivično, kako ljudje čas sploh definirajo, na primer nikoli nimam časa ali pa, joj, odkar sem samski, imam toliko prostega časa, da ne vem, kaj bi … Pazite, edino, kar imamo vsi, in edino, kar je pravično razporejeno na tem svetu, je ravno čas!
In smrt!
To je pa tudi res. Vsi bomo nekega dne umrli.
Meni se zdi, da sem večna. Nekemu znanstveniku sem to povedala, pa me je gledal, kot da sem z Venere priletela. Zelo smešno se mu je zdelo.
Lahko se sliši smešno, ampak o tem se vse več govori. Zlasti tehnološki bogataši se trudijo ustvariti večno življenje in tuhtajo, kako prenesti zavest na digitalne platforme in kako hkrati podaljšati svoje fizično življenje, torej telo. Obstaja kup gurujev, ki učijo o tem in o dolgoživosti pišejo knjige. Prva komponenta njihove formule je gibanje. Več telovadiš, dlje boš živel. Druga komponenta je prehrana. Če ješ zdravo in ne preveč, boš dlje živel. Tretja komponenta je spanje. Če premalo spiš, boš prej umrl. Zadnja komponenta, ki mi je najbolj všeč in jo precej redno izpolnjujem, je pa druženje. Tudi to je pomembno za kakovostno življenje. Druženje, prijetni stiki z drugimi ljudmi.
Jaz sem se skozi leta izobčenja navadila, da sem rada sama.
Kako ste radi sami, če sva sedaj v družbi?
Če moram narediti intervju z vami.
No, saj ga ni treba, kajne?
Jaz sem vas izbrala, urednik je rekel, ja, dobro!
Jaz sem pa šel na intervju z vami zato, da bi se malo družil!
Res!?
Včasih grem na intervju, ker me samo muči radovednost, kdo je ta oseba, ki me je poklicala ali mi pisala. Še nekaj bi rad povedal, pa ste me prekinili, in to je, da je zadnje zatočišče izolacije morda v naši glavi. Živimo v svetu, ki je vse bolj nadzorovan s tehnologijami, raznimi pametnimi napravami, kot so telefoni, celo ceste so polne pametnih kamer, ki spremljajo vsak naš korak. Na družbenih omrežjih mislimo, da smo sami in komuniciramo s svojimi prijatelji, ki so prijatelji bolj v narekovajih, a v resnici smo ob tem nadzorovani, vsi naši podatki se zbirajo in uporabljajo v marketinške in druge namene. Iskreno mislim, da je zadnje zatočišče pozitivne izolacije, torej samote, v naših možganih.
Možgani so še tako zelo neraziskani, da lahko človeku poči anevrizma s tako hitrostjo, da se nesrečnik tega nikoli ne zave. V takem primeru nobena digitalna platforma ne more pomagati možganom do preživetja. Kaj pa starost? Si vi želite starost preživeti v domu upokojencev?
Ja, mnogi se imajo tam dobro. Tja bi šel z veseljem. In iskreno upam, seveda, da bodo z mano lepo ravnali, tudi če bom negibljiv. Upam pa tudi, da se v teh domovih za starejše ne bo dogajalo več kaj takega kot pred nedavnim v Trebnjem.
Jaz bom aktivna do konca, in če Matilda še ne bo prišla, bom od ljubljanske mestne občine zahtevala, da mi pokloni stanovanje za zaslužne občane in državljane.
Veliko sreče!
Je sebičnost bolj lastnost samote ali osamljenosti?
Ne vem, če je to tesno povezano s samoto ali osamljenostjo … No, ali pač. Morda se lahko vrnem k poplavam, ki smo jih doživeli v Sloveniji. Hitro so ljudje stopili skupaj, skoraj nikogar niso pustili samega, pomoč je prihajala z vseh strani. To je pomembno. Sočutje. Sploh ni pomembno, če ljudje pomagajo iz altruizma ali egoizma, kajti to se tudi dogaja, številni ljudje pomagajo samo zato, da v sebi začutijo tisti veličastni ego, ki pravi, oh, jaz sem pomagal, oni, ki pomagajo iz altruizma, pa resnično občutijo empatijo in tudi bolečino, ki jo čutijo nesrečni ljudje.
Menim, da nihče ne bi smel ostati tako sam, da dvigne roko nad lastno življenje. To je strahotno.
Verjamem, ampak včasih človeku ne preostane nič drugega. Osamljenost je eden od glavnih razlogov, da si ljudje vzamejo življenje.
Bi vi naredili samomor?
Samo malo, da razmislim, hm … Ja, bi ga storil.
Ah, dajte no, zafrkavati me ni treba.
Če bi ga pa res! No, seveda ne zdaj, bi ga pa morda v sili, če mi drugega ne bi preostalo. Če bi se res znašel v slepi ulici, iz katere ne bi bilo izhoda.
Kako bi najraje storili samomor?
Morda bi se vrgel z višine?
Ne vem, če je to dobra ideja. So primeri, ko so ljudje preživeli tudi met iz enajstega nadstropja, potem so jih lepo skupaj zložili v vegetirance, ki so morali živeti negibno. Jaz ne bi zmogla. In izrecno prosim vas in bralce intervjuja, da ne upoštevajo mojih morbidnih hobijev, ki se tičejo raziskovanja načinov smrti.
Žil si ne bi rezal. To se mi zdi preveč boleče in grozno.
Če se prijetno omamite z morfinom ali drugim opiatom, ne boli. A rezanje žil na zapestju je za pussyje. Sto let traja, da človek izkrvavi. Prerežeš si izbočeno žilo na vratu in si v treh minutah v drugi dimenziji. Idealna pa so zdravila, ki so jih nekoč dajali depresivnim. To so barbiturati. Danes jih redko predpisujejo v bolnišnicah, uporabljajo pa jih v primerih evtanazije. V tujini in tudi v Sloveniji jih najbrž bodo uporabljali. Povem vam, tako lepo vas uspavajo, da se nočete nikoli več zbuditi. Oprostite, moj humor je črn kot islandske noči.
Ampak to se midva samo pogovarjava in vem, da naju bodo bralci razumeli. Vi in jaz res ne bova naredila samomora. O tem sem prepričan. Upam, da tudi noben od bralcev tega teksta ne bo naredil samomora. Vsekakor pa je prav, da se teh tem ne pometa pod preprogo.
O smrti in načinih umiranja moramo govoriti; vse to je del življenja, več tabujev bomo razbili, manj strahu bo v ljudeh pred slovesom. In midva bova pred odhodom zagotovo srknila še en aperol.
Jaz bom pivo. Ali pa deci malvazije. Čez nekaj desetletij pa se morda že naloživa na digitalno platformo in živiva večno. Aja, preden greva, naj bo jasno, da to rundo častim jaz!
Dobro, jaz bom pa častila ono v večnosti, na digitalni platformi, kot v Futurami. Hvala za izjemno poučen in zabaven dialog!
