Novice Svet24

Avtorji Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki so ga pripravili v združenju Srebrna nit, so konec aprila začeli zbirati podpise Slovencev za njegovo podporo. Če mu jo bo do konca junija izkazalo najmanj pet tisoč oseb, bo naša država korak bližje temu, da vsem, ki so hudo bolni in ne morejo ozdraveti ter se pri tem neznosno mučijo, olajša trpljenje, saj bodo lahko uveljavljali pravico do prostovoljnega končanja svojega življenja. Do prejšnjega petka, ko je minilo skoraj tri tedne od začetka akcije, so zbrali malo več kot 3200 podpisov. Če bo podpore dovolj, bodo zakon predali v redni zakonodajni postopek.

To ni uboj ali umor

STA

Preverili smo, kako se do ZPPKŽ opredeljujejo v poslanskih skupinah. Levica ga podpira, in sicer se njeno stališče opira na razloge, ki jih je predstavil dr. Luka Omladič, filozof z dolgoletno prakso ukvarjanja z različnimi vidiki etične filozofije, ki je od januarja 2023 kot državni sekretar na ministrstvu za solidarno prihodnost pristojen za področje dolgotrajne oskrbe. Pravi, da ne samo, da pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ni uboj ali celo umor, temveč »prav nasprotno – je najbolj etična potrditev avtonomije, svobode in pravice do dobrobiti trpečega posameznika. Gre za pomoč osebi, ki zaradi bolezni izredno trpi; nima na razpolago drugih načinov, da bi ustrezno ublažila trpljenje, in se za končanje življenja odloči z vidika svoje dobrobiti, ki je prenehanje neznosnega trpljenja. S tem omogočamo osebi, da se odloči za končanje življenja, kar je njena legitimna odločitev, potrditev svobode glede odločanja za lastno dobrobit v pogojih neznosnega in nerešljivega trpljenja.«

Lahko se opremo na izkušnje iz tujine in varovalke

Izpostavi dva najpogosteje uporabljena argumenta proti ZPPKŽ, in sicer, da bo zakonska ureditev pravice do prostovoljnega končanja življenja razvrednotila nedotakljivost človeškega življenja, in drugič, strah pred zlorabami. Na prvi argument se odziva z razmišljanjem, da »bistvo človeškega življenja ni v njegovi nedotakljivosti, ampak natančno v afirmaciji avtonomije, svobode in dobrobiti tega življenja. Natanko to je etični smisel omogočanja prostovoljnega končanja življenja.« V zvezi z zlorabami pa Omladič osvetljuje, da je največja pozornost namenjena prav temu, da se ugotovi volja in upravičenost osebe, ki želi uveljavljati pravico: »Varovalke so številne in umeščene na različne ravni presoje. Prav tako so utemeljene na preučitvi praks držav, ki imajo podobne zakone že dlje časa. Naključno ali ne, so to prav države, ki imajo zgodovinsko največjo tradicijo človekovih pravic ter vrednost svobode in avtonomije.«

V SDS so se do ZPPKŽ odklonilno opredelili že v preteklosti. »Vedno smo in vedno bomo zagovarjali svetost življenja, čemur sledi tudi slovenska ustava, ki govori o nedotakljivosti človekovega življenja,« so izrazili. Poleg tega predlog zakona po njihovih besedah nima niti podpore oziroma soglasja zdravniških organizacij, so utemeljili svoje stališče.

Soglašajo, a previdno

Socialni demokrati so sporočili, da podpirajo pravico posameznika do izbire pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, a vprašanje dostojnega prenehanja življenja »zahteva nujno široko družbeno soglasje. Naša prioriteta je kakovostno življenje vseh, zato smo kot socialna država dolžni razviti kakovostne socialne in zdravstvene storitve, ki bodo onemoglim in hudo bolnim zagotovile lajšanje stisk, bolečine in osamljenosti. Razviti je treba dolgotrajno in paliativno oskrbo, negovalne bolnišnice in hospic programe tako na domu kot v posebnih ustanovah.« 

Preostale poslanske skupine se do zaključka včerajšnje redakcije našega medija niso odzvale na novinarsko vprašanje. Vendar Andrej Pleterski, univerzitetni profesor, znanstveni svetnik in trikratni doktor znanosti, eden od soavtorjev zakona, meni, da bodo predlog zakona koalicijske stranke podprle. »Sicer pa je njihova pripravljenost, da zakon podprejo, zelo odvisna od tega, koliko glasov podpore mu bodo namenili državljani. Zato naš cilj ni zbrati le minimalno potrebnih 5000 glasov, temveč veliko več, saj bo tako sporočilo odločevalcem jasnejše in bodo zakon lažje sprejeli,« je izpostavil.

Marko Vavpotič / M24

Zdravniška etika

Zakon odklanjajo tudi vodstva zdravniških organizacij, ker da skruni njihovo samopodobo. Pleterski pri tem omeni Hipokratovo prisego. V tej je navedeno, »da če bom kot zdravnik ravnal po vseh načelih prisege, bom dosegel izjemno družbeno priznanje. To pomeni, da bom od ljudi spoštovan in občudovan. Ne gre torej za skrunjenje samopodobe, temveč bolj za podobo zdravnikov v očeh javnosti. Drugačna je pri mlajših zdravnikih in tistih, ki delajo z umirajočimi, saj so ZPPKŽ precej bolj naklonjeni. Tudi medicinske sestre,« je povedal v nedavnem intervjuju za Novice Svet24, ko je omenil še, da že kar dolgo čakajo na odziv Komisije RS za medicinsko etiko.

Ta se je konec minulega tedna le opredelila in povedala, da ZPPKŽ dojema kot »dobronamernega«, a ga ne podpira in mu nasprotuje, med drugim tudi zato, ker zakon ne uživa podpore slovenskih zdravniških organizacij, so zapisali v svojem pisno izraženem stališču. Srebrna nit to razume na način, da bi zakon zdravnike obremenjeval s storitvijo, ki ji kodeks zdravniške etike izrecno nasprotuje. »Zdravniškim organizacijam že v osnovi zavezuje roke, saj jim domala prepoveduje, da bi lahko imele drugačno mnenje. Vendar je tako v slovenskem kodeksu. V Avstriji denimo tako ne bi ravnali v nasprotju z etiko svojega poklica, kajti tamkajšnji kodeks etike ne obsoja pomoči zdravnika pri prostovoljnem končanju življenja. Naj na kratko spomnimo, da današnji kodeksi etike v medicini postavljajo Hipokratova izhodišča v kontekst pravic pacientov, tega pa v središče zdravstvene obravnave, in ne več zdravnika, kot je bilo razumeti v preteklosti,« so poudarili in izpostavili, da danes ni več govora o dolžnosti zdravnika, da ohranja življenje, »temveč kodeksi medicinske etike opredelijo zdravnikovo dolžnost po največjem možnem spoštovanju človeškega življenja. Človekove pravice in svoboščine ter iz njih izpeljane pacientove pravice pa v ospredje postavljajo spoštovanje vsakogar kot človeka in spoštovanje njegovih moralnih, kulturnih, verskih, filozofskih ter drugih osebnih prepričanj, med drugim tudi spoštovanje samostojnosti pri odločanju o zdravljenju in pravici do preprečevanja in lajšanja trpljenja.«