Za smeh Slovencev zadnje mesece skrbite s predstavo Nikoli ni prepozno. Se vam res zdi, da nikoli ni prepozno?
Če bi se pri 44 letih odločila, da bi tekmovala na olimpijskih igrah, bi bilo verjetno malo prepozno. (nasmešek) Ni pa nikoli prepozno zaživeti svojo resnico, svoj žar. Poti do sem pa je nešteto.
Vaša junakinja spremeni svojo kariero, življenje. V Ameriki zamenjava kariere ni nič posebnega, pri nas pa pomislimo, da se nekomu meša, če bi recimo igralec rad bil še glasbenik …
To je hecno. Če si umetnik, imaš predispozicijo za različne zvrsti umetnosti. Poznam veliko igralcev in igralk, ki zelo dobro pojejo, se dobro gibljejo, fenomenalno pišejo, ampak se res pojavljajo predsodki, če se nekdo preizkusi še v drugi zvrsti. Po drugi strani je lahko na družbenih omrežjih vsakdo pevec, igralec, lahko je vse. Sem v upravnem odboru Društva slovenskih vizualnih igralcev, kjer imamo zelo natančno določene pogoje za članstvo. Ravno smo dobili prošnjo nekega dekleta, ki je napisala, da je igralka, pa je bila le statistka v seriji … Smešno se mi zdi, da ljudje niso samokritični. Sicer pa pri ljudeh zelo podpiram kreativnost.
Vaša monodrama govori o iskanju smisla in ravnovesja. Ste ju vi že našli?
Upam, da nisem še čisto dokončno našla smisla in ravnovesja v življenju, sem pa stopila v to strugo. (smeh) Potrebujem premik, saj se hitro začnem dolgočasiti. Našla pa sem globok, globok mir. Včasih sem, kot moj lik iz predstave, ves čas imela občutek, da nekaj zamujam. Mogoče zaradi bolezni in let vidim, da v resnici stvari potrebujejo svoj čas. Danes si znam vzeti čas in sem se prenehala frustrirati, ker nisem najbolj učinkovita.
Lepo, da vam je to uspelo, sploh glede na to, da je vse več izgorelih, saj imamo na družbenih medijih ves čas primere superuspešnih ljudi. In obsojamo lenobe ...
Postalo je zanimivo, da imamo za delo samo to, kar se vidi. To so nam privzgojili. Klemen je zaradi nove predstave proučeval Teslo in ga je najbolj fasciniralo, kako si je vse izume do zadnje podrobnosti zamislil in stestiral v glavi. Včasih sem imela slabo vest, ker sem ležala na kavču in tuhtala o stvareh. Imela sem občutek, da nič ne delam. Potem pa mi je pri zdravljenju energetska terapevtka rekla, da se moram zavedati, da takrat veliko naredim. Ugotovila sem, da mi več porabljenega časa na miselnem nivoju vzame manj časa na fizičnem, in obrnjeno.
Vaš prvi film V leru je postal že kulten. Tak uspeh je težko ponoviti. Je to frustrirajoče, ko vidiš, da si tako rekoč še pred pravo kariero že imel največji uspeh?
Odvisno od posameznika. Jaz se tolažim, da itak vedno kaj pride. Ko smo snemali ta film, nisem bila še niti na faksu. V tem filmu sem pristala v bistvu za kazen, ker me je učiteljica zaradi klepetanja poslala poleti v gledališko šolo. Tam sem bila v skupini Nataške Burger. Ker je bil njen sin še zelo majhen, ga je vmes prišel popazit Miki (Janez Burger, režiser filma V leru, op. a.), ki se je nato spomnil name, ko je iskal igralce.
Vaš partner Klemen Slakonja je vsekakor eden najbolj priljubljenih Slovencev. Priljubil se nam je tudi zaradi izjemnih imitacij. Ali je Klemen tudi doma tak kot v javnosti in na odru, torej vedno ljubezniv, prijeten, skratka, tako popoln?
V nasprotju z mano je bolj miren. Če ga želiš spraviti iz tira, potrebuješ veliko več energije. (smeh) Če mu kdo stopi na prste, to rešuje z mirom in dostojanstvom, da ga lahko samo občudujem. Pri njem to velja tako za posel kot za otroke.
Se zaveda, da mora prispevati k skupnemu gospodinjstvu, ali pušča nogavice vsepovsod?
(smeh) Ne, ne, zaveda se, da ima tudi on svoje obveznosti. Med boleznijo sem sicer sama bolj poprijela za gospodinjska opravila, ker je bil on drugje bolj obremenjen. In tako se človek kar hitro malo razvadi, saj moram zdaj, ko se tudi sama vračam v posel, kar malo udariti po mizi, da se stvari v gospodinjstvu vrnejo v roke obeh. (smeh) A če mu naročim, naj kaj naredi, vse postori. To se mi zdi malo moška značilnost … Sicer je malo lebdeč karakter, ker ves čas snuje in je kreativen, tako da so mu zemeljske stvari manj pomembne. Včasih tlači smeti v koš, ko jih že nima več kam zatlačiti, in potem se razjezim in vprašam, ali mu moram čisto vse reči. Ali bi tlačil smeti še takrat, ko bi vse okoli letelo, če mu ne bi rekla, naj vendar nese vrečko v smetnjak ...
Mojca, se kdaj obremenjujete s tem, kaj je letom primerno?
Ne. Ni mi pa všeč, če se ljudje bebavo vedejo glede na svoja leta. Nikoli se nisem preveč posvečala fizičnemu telesu, saj to ni vse, kar me definira. Saj me vidite, kakšna hodim naokoli (Mojca je prišla na pogovor povsem brez ličil, op. a.). Sem v poklicu, kjer se kolegice oziroma nekatere ženske že kar pretirano posvečajo svojemu videzu, čeprav menda samo z »naravnimi metodami«. Včasih moram dvakrat pogledati, ker jih skoraj ne prepoznam – žal. Imajo bolj polne obraze kot moja najstniška hči. Pa se potem vprašam, ali bi se morala tudi jaz bolj urediti. V intervjuju s Sarah Jessico Parker sem prebrala lepo izjavo, da se lahko dela, da se ne stara, in se povsem operira, ampak – takšna pač je, ker življenje teče. Razmišljam, sploh glede kolegic, ki imajo približno toliko stare hčerke, kot je moja 17-letna hči Mila, ali se ne sprašujejo, kako to vpliva na njihove hčere ... Namreč to, da je ob poplavi profilov in lažnih fotografij še tvoja mama videti bolje kot ti, ki se v pubertetništvu ukvarjaš s svojo spreminjajočo se podobo in hormoni, ni ravno spodbudno zate. Kot mami se mi zdi prav, da daš hčeri prostor, da zasije v svoji lepoti, svoji sočnosti, in si ji ti drugačno vodilo, vodilo neke zrelosti.
Všeč mi je bila vaša izjava, da ne jeste »junka«, zato ga tudi brali ne boste. Da je torej tudi napisano lahko slabo za nas, kot slaba hrana!
Ja. »Junk« je v različnih oblikah. Lahko so to televizijske oddaje, nadaljevanke, odnosi, teater … Ko me je Ana Kajzer (iz SiTi Teatra, op. a.) povabila k sodelovanju, sem bila zelo vesela, saj sem si zelo želela spet na oder in sem potrebovala odmik. Nisem pa želela delati samo zato, da bom kaj zaslužila. Nisem niti želela komedije samo zato, da bi se ljudje smejali. Ampak zato, da nekaj iz nje tudi dobijo!
Pred dvema letoma je umrla vaša mama. Torej niste več njena hči, nimate več mame. Kakšen občutek je to?
Ker jo še vedno čutim ob sebi, imam predvsem občutek osvoboditve, kot da mi je sporočila, da me spušča iz svojih rok. V otroštvu sva imeli zelo lep odnos, potem pa se je začel krhati, ko sem začela bolj samostojno živeti. Kot da bi mama želela še vedno igrati pomembno vlogo pri mojih odločitvah … Ko sem ji postavila mejo, se je malo pokazala njena tekmovalnost.
Od mamine diagnoze do smrti je trajalo samo 12 dni. Je bila njena smrt za vas šok?
Zadnje dni sem ji govorila, da jo imam zelo rada in sem hvaležna za vse, kar mi je dala, in naj odide, če tako čuti. Naj se ne ozira na nas … Večina se na vse kriplje bori, da bi njihovi bližnji ostali živi, pa čeprav je jasno, da trpijo. Mogoče je moja lastna izkušnja z boleznijo aplastične anemije pri štirih letih tako vplivala name.
Na kakšen način?
Že takrat sem bila obkrožena s smrtjo. Pogosto tudi vidim duše, ki odhajajo. Najbolj smešno je, da imava z mami po smrti lepši odnos kot prej. Po operaciji mi je nekaj želela podariti, za primer, če bi takrat odšla, pa je nisem jemala resno. Po smrti pa sem jo slišala, ko mi je govorila, da bi mi to res rada dala in naj vendar vzamem. To stvar sem iskala po njeni hiši po njeni smrti, a je nisem našla. Ko smo odhajali, pa mi je prav na silo glavo obrnilo h knjižni polici, h knjigi Alamut. Vprašala sem Klemena, ali imamo to knjigo v Ljubljani, pa mi je odgovoril, da ja, ker jo je imel za maturo. Ampak glavo mi je še enkrat obrnilo prav k Alamutu. Prijela sem knjigo in notri našla točno to, kar mi je mami želela podariti! Ulile so se mi solze, ker sem dobila potrdilo, da je to, kar čutim, res in je mami še zmeraj prisotna. Prve mesece, ko smo prihajali v hišo, so vse luči gorele. Kot da bi nas pozdravljala … To sem imela prirojeno od malega, med boleznijo pa so se mi čuti izostrili. Ko sem bila ob mamini postelji, sem videla, kako se duša trudi, da bi odšla, pa ni znala. Mami je bila že v jetrni komi in ni več komunicirala, ko je nenadoma odprla oči in rekla, naj ji pomagam, ker ne zna umreti. Tam so bile zelo odbite in močne scene. Takrat sem razmišljala, kako se ljudje slepimo, ko pa je edina zanesljiva stvar v življenju, da bomo vsi umrli, in to vemo vsi. Ničesar drugega ne vemo, le to! Vsi pa se delamo, kot da se nas smrt ne tiče. Včasih so poznali umetnost umiranja in so znali duši pomagati, da je odplavala iz telesa. To, kar jaz čutim, so stvari, ki so del mene in so mi povsem normalne. Ko sem zbolela, sem na različnih delavnicah videla, kako ljudje igrajo vloge, da so recimo poduhovljeni – vsi v kristalih, bolj poduhovljeno govorijo … Duhovnost pomeni, da sem sposobna objeti sebe celo, takšno, kot sem, tudi s sranjem, torej nelepimi stvarmi, ki so v vsakem, tudi v meni. Moja ozdravitev se je dogajala ravno s tem, ko sem pri sebi pregledala odtenke, ki niso ravno pozitivni. Vsi deli nas so okej, jih pa sami označujemo kot slabe ali dobre.
