Pred dvema letoma so štirje domači telekomunikacijski operaterji pridobili frekvence za tehnologijo mobilnih omrežij pete generacije, bolj znano kot 5G. Vsi so takrat napovedali gradnjo omrežij, ki bodo uporabnikom omogočile hitrejši prenos podatkov. Pobudo sta prevzela A1 in Telemach. Od lani pa dobavitelja strojne in programske opreme, baznih postaj in druge infrastrukture za jedrno omrežje 5G išče tudi Telekom Slovenije, ki je v večinski lasti države.
Gre za posel, vreden okrog sto milijonov evrov, pri katerem trenutno najbolje kaže Kitajcem. Po naših informacijah je namreč najugodnejšo ponudbo na Telekomovem razpisu oddal tehnološki velikan Huawei. Ta naj bi bila precej cenejša od ponudb obeh preostalih konkurentov: finske Nokie in švedskega Ericssona. "Postopka ne moremo komentirati," so na novinarska vprašanja odgovorili s Telekoma, ki ga od oktobra lani vodi Boštjan Košak. Tako uradno ni mogoče izvedeti, ali in kdaj bodo sprejeli odločitev o izbiri.
Toda v ozadju je precej širša zgodba. Z delovanjem Huaweija so v Evropi in ZDA že vrsto let povezani številni varnostni pomisleki. Gre namreč za korporacijo, ki tesno sodeluje s kitajsko državo, njeno vojsko in obveščevalnimi službami. Po poročanju več medijev jim pomaga z dostopom do tehnologije za množični nadzor ljudi in vohunjenje. Zaradi varnostnih tveganj je več članic EU (Švedska, Češka, Poljska, Romunija, Estonija) Huaweiju prepovedalo ali močno omejilo sodelovanje pri vzpostavljanju nacionalnih omrežij 5G. Vse bolj na glas o tem razmišljajo v Nemčiji.
Medtem se v Sloveniji, kjer Kitajcem vrata že več let odpira najbolj znani domači lobist Franci Zavrl, dogaja ravno nasprotno. Naša država trenutno v rokah praktično nima vzvodov, da bi lahko prihod Huaweija resneje omejila ali celo zaustavila, četudi bi ocenila, da za to obstajajo varnostni razlogi. Kako je to mogoče? In kdo je za to odgovoren?
Maratonsko sprejemanje luknjastega zakona
Še pred epidemijo covid-19 se je v Evropi začelo omejevanje hitro rastočega gospodarskega vpliva Kitajske, ki je dobival tudi politične obrise. Nemčija in nekatere druge države so blokirale kitajske prevzeme podjetij v panogah, ki so jih ocenile za strateške. Smernice EU so državam dovoljevale, da z razpisov za cestne, železniške in druge infrastrukturne projekte izločijo kitajske gradbince, ki so konkurirali s (pre)poceni delovno silo.
Na področju telekomunikacij je bilo drugače. Pri uvajanju tehnologije 5G je Evropska komisija popustila lobističnim pritiskom Huaweija. Odločitev o tem, ali bo pri gradnji mobilnega omrežja nove generacije dovolila sodelovatipodjetjem iz tretjih držav, torej tudi Kitajske, je prepustila državam članicam.
Temu je v Sloveniji sledil maraton s sprejemanjem zakona o elektronskih komunikacijah, ki ureja področje 5G. Zadnja vlada Janeza Janše ga je dala v javno obravnavo jeseni 2020. Leto dni pozneje je sprejela predlog novega zakona, a so februarja lani poslanci končali njegovo sprejemanje, saj da ni bil primeren za nadaljnjo obravnavo. Sledil je nov predlog. Podpisal ga je tedanji minister za digitalizacijo Mark Boris Andrijanič, a ga parlament tik pred aprilskimi volitvami znova ni podprl.
Še pred začetkom mandata vlade Roberta Goloba so poslanci SDS in NSi pod pritiskom Evropske komisije, ki je zaradi zamude že tožila Slovenija, vložila nov predlog. Koalicija in opozicija sta ga v parlamentu dopolnili - s 73 amandmaji. Sprejet je bil septembra, že v času nove ministrice za digitalizacijo Emilije Stojmenove Duh, začel pa veljati novembra. Vmes je zdaj že nekdanja uprava Telekoma, ki jo je vodil Cvetko Sršen, objavila razpis za izbiro dobavitelja tehnologije 5G, a odločitev o izbiri prepustila naslednikom.
Zakaj gre Kitajcem vse po načrtih
Glavni zmagovalec tega navideznega kaosa je Huawei. V končnem besedilu zakona je namreč več določil, ki gredo Kitajcem močno na roko.
Poglejmo podrobneje. Po prvotnem predlogu zakona je lahko država odločila, kdo je "dobavitelj z visokim tveganjem" zaradi njegove tesne povezanosti z oblastjo določene tretje države, slabe zakonodaje na področju varnosti podatkov in drugih tveganih dejavnikov. To se je spremenilo zaradi amandmajev koalicijskih strank. Po končni različici zakona lahko pristojni urad za informacijsko varnost odloča zgolj o izločitvi "tvegane opreme" in ne več o izločitvi ponudnika.
To državi praktično onemogoča vsak morebitni poizkus izločanja ponudnikov zaradi varnostnih tveganj. Za nameček daje zakon telekomunikacijskim operaterjem za zamenjavo opreme, ki bi se izkazala za sporno, na voljo kar sedem let časa. Če bi torej država leta 2024 ugotovila, da imajo Huaweijeve bazne postaje resne varnostne luknje, jih Telekomu ne bi bilo treba zamenjati pred letom 2031.
Po sedaj veljavnem zakonu je tako edini možen vzvod za potencialno prepoved Huaweija arbitrarna odločitev vlade. Sprejme jo lahko na podlagi gradiv urada in mnenja sveta za nacionalno varnost. Toda pozor: podrobnosti tega postopka bi moral določati eden od podzakonskih aktov, ki ga pol leta po začetku veljavnosti zakona še vedno ni. Po naših podatkih ga namreč agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) še ni dala v javno obravnavo.
Za Huawei dela najbolj znani slovenski lobist
Huawei pri svojem delovanju v Sloveniji do zdaj ničesar ni prepuščal naključju. Leta 2019, kmalu po sprejetju evropske direktive za povečanje naložb v 5G, so iz podjetja Stratkom sporočili, da jih je Huawei najel za stike z javnostjo. Največji lastnik Stratkoma je Franci Zavrl, sicer nekdanji ustanovitelj agencije Pristop, danes pa solastnik in direktor podjetja Herman & partnerji. Pred leti je imel Zavrl pomembno vlogo pri Agrokorjevemu naskoku na Mercator, za katerega še danes dela.
Zavrl slovi tudi po dolgoletnih odličnih zvezah, ki jih ima na Telekomu Slovenije. Že v njegovem času je Pristop za to državno podjetje opravljal storitve medijskega zakupa. Po poročanju revije Reporter je Zavrl lani med poslanci lobiral proti zakonskim določbam, ki niso bile šle v prid Huaweiju. Stal naj bi tudi v ozadju poziva Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), ki je avgusta lani poslance pozvala k vnovičnemu razmisleku pri sprejemanju zakona.
Med letoma 2020 in 2022, ko je nastajal zakon o elektronskih komunikacijah, so imeli Zavrl in drugi predstavniki Huaweija v Sloveniji samo po uradnih podatkih 14 lobističnih stikov. Spomladi 2020 so ministrom Janševe vlade in funkcionarjem strank pošiljali dopise, v katerih so jih opozarjali, da posamezne države financirajo lobistične kampanje proti Kitajski in Huaweiju. Konec leta 2021 se je kitajska delegacija sestala z Andrijaničem. Septembra lani, tik pred drugo obravnavo zakona, pa je bila na ministrstvu za gospodarstvo, ki ga vodi Matjaž Han. V istem času so iz družbe Huawei Technologies Slovenija sporočili, da "nobena evropska direktiva ne opozarja na tveganost poslovanja s katerokoli konkretno družbo oziroma podjetjem". Prav tako so poudarili, da "na Kitajskem ne obstaja zakon, ki bi dobavitelja telekomunikacijske opreme prislil v posredovanje podatkov varnostnim organom".
