Zadnja leta so vlogo varuhov vijoličnih cvetov prevzeli člani Planinskega društva Poljčane, ki v sezoni cvetenja bdijo nad obiskovalci. »Ljudje še vedno nočejo razumeti, kako občutljivo je rastišče na Boču. Lomastijo sem ter tja, se za boljšo fotografijo celo uležejo med cvetove,« je zgrožen predsednik PD Poljčane Janko Kovačič.
Območje Boča je v naravovarstvenih krogih in tudi v širši slovenski javnosti zagotovo najbolj znano po nekdaj največjem, danes pa le še najbolj znanem rastišču velikonočnice. Rastišče na Boču je bilo odkrito med obema vojnama, širše znano in posledično obiskovano pa je postalo po objavi tega odkritja v šestdesetih letih. Sledilo je opustošenje velikonočnice, saj se je populacija velikonočnice s tisoči cvetočih primerkov zmanjšala na nekaj deset cvetočih. »V celoti je bil uničen del populacije na pobočjih pod vrhom Boča, kjer so velikonočnico v glavnem izkopali, do neke mere pa sta imela negativen vpliv tudi gradnja ceste in opustitev košnje,« je navedel izredni profesor Jernej Jogan s Katedre za botaniko in fiziologijo rastlin ljubljanske Biotehniške fakultete, ki je obravnaval problematiko odkrivanja, vzdrževanja in varovanja populacije velikonočnice na Boču.
Velikonočnica je biološko mrtva
Delno je preživelo rastišče velikonočnice na Bočki ravni, kjer pa so posamezne rastline stare desetletja in izkop že ene od njih (kar se, žal, še vedno dogaja) pomeni trajno škodo, opozarja Jogan. Številčnost velikonočnice ja namreč premajhna in z naravovarstvenega stališča je tako trud za ohranjanje te populacije nesmiseln, priznava Jogan. Sonja Škornik, biologinja z mariborske fakultete, pa je zapisala, da je populacija premajhna, da bi lahko sama preživela in je tako rekoč biološko mrtva.
Velikonočnica je na seznamu zavarovanih vrst pristala že daljnega leta 1949, na rdečem seznamu 40 let kasneje, ob tem pa velja za najbolj ogroženo rastlinsko vrsto na Slovenskem. Mnogi so se lotili raziskav, kako ohraniti velikonočnico na Boču, a uspeha ni bilo. Preživetje nasajenih velikonočnic je bilo zanemarljivo, od samoniklih pa se je v dveh desetletjih populacija zmanjšala za vsaj dve tretjini, ugotavlja Jogan.
Za velikonočnico usodna tudi opustitev košnje
Ključno vlogo pri iztrebljanju te vijolične posebnosti, ki v manjšem obsegu uspeva še pri Ponikvi, so imeli kakopak ljudje, ki so cvetove nabirali za prodajo ali za spomin, svoje pa so dodali tudi strokovnjaki. »Prav nekaj let opustitve košnje, ki jo je v devetdesetih zahtevalo naravovarstvo, je gotovo povzročilo, da je število cvetočih rastlin konec devetdesetih padlo pod 50 in je bila že tedaj populacija odpisana. Po iniciativi in aktivnostih Leona Senčiča z mariborske univerze, ki je s sodelavci odstranjeval druge rastline okoli vsake velikonočnice, mu je nadaljnja leta populacijo uspelo nekoliko okrepiti,« je prst krivde uperil tudi v strokovne kroge ljubljanski biolog. Jogan po izkušnjah iz drugih držav tako predlaga, da bi največ za ohranjanje populacije lahko storili z uvedbo ekstenzivne paše ovc na širšem območju Bočke ravni, vendar bi bilo treba natančno ugotoviti, kako je bilo na območju Boča s pašo v preteklosti. »Opustiti pa je treba prakso prepozne košnje, prenizke košnje, košnje z nitkarico, intenzivnega grabljanja, morebitnega mulčenja,« opozarja Jogan.
Kam so poniknili evropski tisočaki?!
Ljubljanski profesor je ob tem izpostavil še evropske projekte, ki naj bi obravnavali problematiko rastišč velikonočnice. »Leta 2006 je bil zaključen 223.000 evrov vreden projekt Krajinski park Boč. Od javno dostopnih rezultatov nam je uspelo priti le do spletne strani, ki pa ne vsebuje relevantnih podatkov. Istega leta se je končal tudi projekt Centra za kartografijo favne in flore. Rezultati obeh omenjenih projektov bi bili za varovanje velikonočnice na Boču lahko pomembni, a niso javno dostopni,« je ugotovil Jogan. Rezultati več desettisočakov vrednih projektov so tako ostali nekje v predalih ali spletnih strežnikih, ogroženo rastišče velikonočnice pa od velesilnih projektov, glede na videno, nima nič.
Ključni akter varovanja velikonočnice na Boču so bili in ostajajo prostovoljci – poljčanski planinci, ki jim velikonočnica pomeni simbol ohranjene narave Boča. Stotine prostovoljnih ur članov PD Poljčane je bilo že porabljenih za vzdrževanje infrastrukture na Bočki ravni, za skrb za ohranjanje rastišč, nadzor nad rastišči v času cvetenja. »Pomagajo nam tudi člani drugih društev, saj se trudimo biti prisotni v največji meri. Opozarjamo ljudi na neprimerno vedenje, dajemo informacije o naši posebnosti – velikonočnici, po dogovoru z Zavodom RS za varstvo narave pa tudi skrbimo za rastišče,« je še dodal predsednik PD Poljčane Janko Kovačič. Ljubljanski biolog Jernej Jogan meni, da sta predanost in požrtvovalnost poljčanskih planincev občudovanja vredna. »Gotovo je prav skrb za velikonočnico na Boču eden najboljših zgledov, kaj se da z ustreznim izobraževanjem in motivacijo širše skupnosti doseči.« Žal pa ima popularizacija velikonočnice na Boču tudi drugo plat medalje, saj množičnost obiska v času cvetenja gotovo ne more biti brez vsaj nehotenih posledic tudi za naravo in samo velikonočnico. Edinstveni cvet pa privablja tudi brezvestne skrajneže, ki vsako leto skrivaj izkopljejo vsaj po nekaj rastlin, ugotavlja Jogan.
