Na katero populacijo je država pozabila, kaj storiti, da bodo vsi Slovenci živeli človeka vredno življenje, imamo dovolj vzvodov za pomoč ranljivim, ali aktualna vlada Slovenijo dela bolj socialno ali ne? O tem smo se pogovarjali z upokojeno ustavno sodnico in urednico monografije Socialna država in revščina, dr. Etelko Korpič Horvat.
Kako uspešna je Slovenija v boju z revščino, ki ste jo s kolegicami in kolegi poglobljeno obravnavali v nedavno izdani knjigi Socialna država in revščina, za katero pravite, da je dragocena tudi, ker ponuja številne predloge za razreševanje problemov tega pomembnega področja?
Če imamo v obziru celotno Evropsko unijo, se Slovenija uvršča med države z nižjo stopnjo tveganja revščine, kar pomeni, da ima manj revnega prebivalstva kot večina drugih držav članic EU. Iz statističnih podatkov iz leta 2020 lahko ugotovimo, da je v Sloveniji stopnja tveganja revščine takrat znašala 12,4 odstotka, revnih je bilo 254.000 prebivalcev, v EU pa 16,5 odstotka oziroma 85 milijonov ljudi. Na Češkem je bil delež revnih 10,1-odstoten, v Romuniji pa najvišji, 23,8-odstoten. Na tej podlagi, v primerjavi z drugimi članicami, lahko sklenem, da Slovenija vodi uspešno socialno politiko, dobro izpolnjuje svoje obveznosti na tem področju, vendar do revščine ne smemo biti tolerantni. Menim, da pri blagostanju, v katerem živimo, ne bi smelo biti revnih in socialno izključenih, saj to tudi povečuje razslojevanje ljudi, kar prav tako postaja problem današnjega časa. Pozitivna obveznost države vključuje odgovornost (zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti) in skrb za to, da državljani in prebivalci dostojno živijo, da ne živijo v revščini in socialni izključenosti; torej da varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Ne smemo pozabiti, da je bila eden od temeljev osamosvojitve zaveza, zapisana v Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, da bo nova država Republika Slovenija zagotavljala varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V ustavi je določeno načelo največjega varstva človekovih pravic, po katerem se priznavajo tudi vse človekove pravice, določene v mednarodnih aktih, ki jih je ratificirala Republika Slovenija, in akti EU, ki so po ustavi sestavni del slovenskega pravnega reda. Tako v Sloveniji kot v EU so sprejete številne pravne in politične podlage za zagotavljanje uresničevanja pravice do varstva pred revščino in socialno izključenostjo, vendar obstaja razkorak med njihovo pravno ureditvijo in dejanskim uresničevanjem. Kljub obsežni normativni ureditvi problem revščine in socialne izključenosti v Sloveniji nedvomno obstaja. To so osrednje misli, ki sem jih o revščini in socialni izključenosti prispevala za knjigo, ki jo omenjate. Gre za monografijo Socialna država in revščina, v kateri avtorice in avtorji s pravnega, ekonomskega in socialnega področja opozarjamo na problem revščine in socialne izključenosti. Vrednost knjige je tudi v tem, da v njej iščemo poti, kako odpraviti revščino in socialno izključenost, ter predvsem opozarjamo, da gre za odgovornost države, da s sistemskimi ukrepi odpravlja revščino, torej se ta problem ne sme prepuščati v reševanje humanitarnim organizacijam. Seveda je v odpravljanje revščine treba vključevati tudi druge deležnike: občine, humanitarne organizacije, društva, civilne družbe in ne nazadnje posameznika, ki je zdrav in sposoben skrbeti zase, vendar glavno odgovornost pri tem nosi država, ker je dolžna zagotoviti sistemske rešitve, da revščine ne bi bilo, da ljudje živijo človeku dostojno življenje.
Revščina in socialna izključenost sta tesno povezani z uresničevanjem ustavnih določb, ki se nanašajo na človkove pravice in temeljne svoboščine.
Tako je. Revščina in socialna izključenost sta tesno povezani s kršenjem človekovih pravic, predvsem človekove pravice do dostojanstva, ki je temelj ostalim pravicam, pravici do socialne varnosti, pravici do dela, pravici do stanovanja, zdravja, zdravega okolja in drugih. In več ko je kršitev, tem večja so tveganja za nastajanje revščine in socialne izključenosti. Zato je pomembna pozitivna obveznost države, da ustvarja pogoje za uresničevanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spremlja in nadzira učinkovitost izvajanja sprejetih politik in ukrepov.
Devet let ste bili ustavna sodnica. Kako ste doživljali to funkcijo? Prosim vas, da jo malo podrobneje predstavite, prav tako delo ustavnega sodišča.
Ustavno sodišče s svojimi odločitvami bogati zapisane ustavne določbe, kar velja tudi za človekove pravice in temeljne svoboščine, saj v puste člene nalaga vsebine iz življenja ljudi. Ustavno sodišče skrbi in varuje, da se v ustavi zapisane človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo in da se sprejemajo predpisi, ki so v skladu z ustavo, mednarodnimi akti in akti EU, zato skrbi tudi za pravni red v državi. S tako imenovanim načinom izvršitve ima slovensko ustavno sodišče pomembno pristojnost, saj lahko do sprejema ustavnoskladnega zakona v državnem zboru določi njegovo ustavnoskladno vsebino in s tem poseže v neustavne predpise, še preden zakonodajalec spremeni zakon. Pravimo, da vstopi v polje zakonodajalca in tako varuje pravni red v državi. Vse to pa pomeni veliko odgovornost sodnic in sodnikov, da sprejemajo prave in pravične odločitve, kar jih spremlja noč in dan. Opravljati funkcijo ustavnega sodnika ni le zahtevno strokovno delo, je nekaj več, česar se ne da naučiti, ker ni dovolj, da sodi le po ustavi in zakonu, soditi mora tudi po svoji vesti, kot je to lepo zapisano v prisegi, ki jo da pred opravljanjem funkcije. Sodnik mora čutiti, kaj je prav in pravično, ko dvigne roko za sprejem odločitve. To funkcijo sem doživljala kot lepo in odgovorno hkrati.
Je torej Slovenija uspešna pri zagotavljanju socialne države za vse?
Slovenija je socialna država, saj si vseskozi prizadeva za blaginjo prebivalcev, s številnimi in stalnimi ukrepi in reformami, in mnoge od njih tudi uspešno uresničuje, kljub kritikam, ki so dostikrat neupravičene. Menim, da ne cenimo dovolj, da živimo v urejeni državi, v svobodi, blagostanju, kjer javne službe tako na gospodarskem kot negospodarskem področju praviloma delujejo. Res je, da poslovanje države dostikrat ni uspešno, kot bi si želeli, zato ga je treba stalno izboljševati. To velja tudi za odpravljanje revščine in socialne izključenosti. Dokler ne bomo odpravili revščine, menim, da je socialna država okrnjena, vendar to okrnjenost lahko zakrpamo, odpravimo. Monografija Socialna država in revščina je namenjena temu, da pomaga pri odpravljanja revščine in socialne izključenosti.
Ozriva se v koronačas, v leta 2020, 2021 in 2022, ko smo bili v primežu covida-19, ki je močno posegel v naša življenja. So tri vlade, ki so se na čelu države zvrstile v tem času, z ukrepi preveč poseg(a)le v pravice in svoboščine državljanov? Imeli smo – če jih naštejemo le nekaj – omejitev gibanja po drugih občinah, policijsko uro, prepoved protestnih shodov oziroma njihovo omejitev, v zvezi s katerimi je odločalo tudi ustavno sodišče in ugotovilo, da je bila konkretna prepoved v neskladju z ustavo.
Iz tega časa bi rada izpostavila proteste prebivalcev, ki so se začeli oglašati in sporočati, kaj jim ni prav, s katerimi odločitvami oziroma ukrepi oblastnih organov, predvsem vlade, se ne strinjajo. Nezadovoljstvo s sprejetimi ukrepi, ki so pomembno posegali v človekove pravice, se je odrazilo v številnih pravnih sredstvih, ki so jih posamezniki ali pravne osebe vložili na ustavno sodišče, da bi presodilo, ali je posamezen ukrep skladen z ustavo. Zaupanje v ustavno sodišče kot tudi v preostalo sodstvo se je povečalo, kar tudi kaže na to, da Slovenija deluje kot pravna država.
Je torej katera od vlad z ukrepi šla predaleč?
Če se je to zgodilo, je sreča ravno v tem, da je Slovenija pravna država, da njeni organi delujejo in so vzpostavljene vse pravne poti, s katerimi se odločitve vlade in drugih oblastnih organov preverijo. Ustavno sodišče se je takrat dušilo s covidnimi zadevami, kar je tudi pomenilo, da prebivalstvo zaupa ustavnemu sodišču, da presodi, ali zakonodajna in izvršilna oblast morda ne kršita pravnega reda v državi in človekovih pravic.
Kaj pa aktualna vlada premierja Roberta Goloba, kako jo ocenjujete z vidika revščine in socialne izključenosti? Naredi dovolj, da bi bilo tega manj?
Če ocenjujem delo te vlade v segmentu, ki ga omenjate, bi rada izpostavila, da sem zadovoljna z dvigom minimalne plače za sto evrov, kar nedvomno vpliva na gmotni položaj aktivnih prebivalcev. Tudi v monografiji avtorji poudarjajo pošteno plačilo za pošteno delo, da bi se tako preprečila revščina za zaposlene delavce in javne uslužbence. Razveseljuje tudi to, da vlada nakazuje, da je dovzetna za razvoj socialne države, predvsem s spreminjanjem stanovanjske politike z izboljšanjem dostopa do stanovanj, reformiranjem zdravstva in pokojninskega sistema, s skrbjo za starejše prebivalstvo, sprejetjem konsistentnega plačnega sistema v javnem sektorju. Ali bo vlada s tem res uspešna, bo pokazal čas. Upam pa, da bo sprejela tudi sistemske rešitve za zmanjševanje revščine in socialne izključenosti, s ciljem, da ju odpravi. To pomeni, da mora materialno najbolj ranljive prebivalce vključiti v sistem socialnega varstva.
Sta pa korona in vojna v Ukrajini nedvomno močno prispevali k oblikovanju razmer pri nas, ko vse več ljudi težje preživi.
Epidemija covida in vojna v Ukrajni sta okoliščini, ki sta nedvomno objektivno vplivali na življenjsko raven ljudi pri nas in v EU, saj smo priča energetski krizi, draginji, inflaciji ... Posledice že močno občutimo. Menim pa, da kljub kriznim razmeram to ne bi smelo biti opravičilo za povečevanje revščine materialno najranljivejših, saj bi jih država s socialnimi transferji morala zavarovati.
Zakaj pa po vašem mnenju številni Slovenci v stiski ne zaprosijo za različne pomoči, ki so na voljo – denarna socialna pomoč, varstveni dodatek in drugo?
Menim, da so razlogi različni. Eden od njih je, da ne vedo, da imajo pravico do pomoči oziroma da ta sploh obstaja. Torej niso seznanjeni s svojimi pravicami. Še vedno prej pomislijo na humanitarce in njih prosijo, naj jim plačajo kakšno položnico, jim zagotovijo hrano ali drugo pomoč, namesto da bi se naslonili na državo. Za nekatere je problem tudi birokracija, obrazci, vloge, s katerimi se preprosto ne znajdejo. Eden od razlogov pa je tudi nezaupanje do države, ki se kaže predvsem pri starejših, ki se bojijo zaprositi za socialno pomoč ali varstveni dodatek, zaradi hipoteke na nepremičnino. Veljalo je, da če je umrli imel premoženje, je lahko država ali občina, ki mu je plačevala varstvo v domu za ostarele, socialno pomoč oziroma varstveni dodatek, zahtevala zmanjšanje dediščine za višino te pomoči. Tega zdaj več ni, a ljudje so si to zapomnili in jih je strah. Nujno bi bilo treba ljudem pojasniti, kaj jim pripada, in jim pomagati, da pridobijo socialnovarstvene prejemke, do katerih so upravičeni. Predvsem pa bi država morala vzpostaviti sistemske poti, kako priti do vsakega, ki je pomoči potreben.
Govorite o pojasnilni dolžnosti, nalogi centrov za socialno delo (CSD)?
Tudi – in vseh ostalih državnih ustanov, ki pokrivajo socialno področje. Poleg tega bi bilo zelo koristno, če bi se CSD-ji več pojavljali na terenu in v živo preverjali, kako ljudje živijo, ali je poskrbljeno za njihove osnovne pogoje bivanja, imajo za hrano, sredstva za plačilo položnic in tako naprej. Javni uslužbenci na CSD pa komaj obvladujejo obseg dela s pisanjem odločb, kar je pomembno in potrebno delo, vendar menim, da bi država morala z zadostnim številom zaposlenih poskrbeti, da ne bi bil pozabljen noben pomoči potreben prebivalec.
Ko sva že pri starejši populaciji, ki je še posebej ranljiva, naj omenim projekt Vida društva Humanitarček, ki nam je posredovalo srhljive zgodbe o stiskah slovenskih upokojencev, ki jedo plesniv kruh in pijejo sladko vodo, da bi preživeli.
To so bile res pretresljive pripovedi. Prav seniorji, s poudarkom na samskih ženskah nad 65 let, so kritično ranljivi v Sloveniji. Kot pišem v monografiji, je bilo v letu 2020 med 254.000 osebami, ki so živele pod pragom tveganja revščine, kar 97.000 upokojencev, kar predstavlja skoraj 20 odstotkov revnih. Ne smemo pa pozabiti, da so med najranljivejšimi tudi enostarševske družine. Pa še ena struktura prebivalstva je v monografiji izpostavljena zaradi tveganja revščine in socialne izključenosti. Gre za tako imenovane prekarne delavce, ki so sicer zaposleni, vendar brez ustreznega delovnopravnega varstva. To še posebej velja za navidezne samozaposlene in druge prikrite delavce, agencijske delavce ter tiste, ki delajo s krajšim delovnim časom in za določen čas.
V monografiji se omenjata nacionalni program korporativne družbene odgovornosti in univerzalni temeljni dohodek. Nam o tem lahko poveste kaj več?
Avtorji v monografiji predlagajo, naj Slovenija sprejme nacionalni program korporativne družbene odgovornosti in uravnoteži rast dobičkov in stroškov dela ter uveljavi programe lastništva zaposlenih, udeležbo zaposlenih pri dobičku, delavske odkupe podjetij, socialno podjetništvo in zadružništvo. Tudi na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu smo slišali o absurdno visokih dobičkih, ki se ustvarjajo na onesnaženem okolju in oškodovanju narave, pa tudi na povečevanju števila revnih. Države bi morale zajeziti tak razvoj, ki nam ne bo prinesel blagostanja. Tako kot je zapisal eden od avtorjev v monografiji, bi subjekti javnega interesa, kamor spada tudi država, v svojih avtonomnih aktih morali zapisati, da je uprava družbe dolžna zagotoviti njeno poslovanje na tak način, da bodo zaposleni dobili primerno plačilo za svoje delo, ki bo vsaj na primer deset odstotkov višje za osnovne plače za enostavna dela od zakonsko zajamčene minimalne plače. Nadalje drugi avtor meni, da bi k odpravljanju revščine pomembno prispevala uvedba univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ki ima velik vpliv na socialno politiko.
Za zaključek še k eni najbolj perečih aktualnih problematik – pravici do zdravstvenega varstva, ki se trenutno v državi uresničuje precej pomanjkljivo. Kako kot ustavna sodnica gledate na nedosegljivost zdravstvene oskrbe v naši državi?
Če na problem pogledam s formalnega vidika, lahko hitro odgovorim, da je pravica do zdravstvenega varstva pomembna človekova pravica, zapisana v ustavi. Uresničuje se na podlagi obveznega zdravstvenega socialnega zavarovanja, torej je pravica do zdravstvenega varstva zaradi dolge čakalne dobe in drugih pomanjkljivosti zdravstvene dejavnosti kršena. Dejansko pa gre za večplasten dejanski problem, kako izboljšati zdravstvo, ki zahteva celovit pristop, od kadrovskih in finančnih do drugih resursov. Vlada je začela pripravljati zdravstveno reformo in upajmo, da bo našla prave ukrepe, s katerimi se bo stanje izboljševalo.
