Sedeminšestdesetletni Andrij Taran, ki trenutno zaseda položaj ukrajinskega veleposlanika v Sloveniji, na katerega je bil imenovan maja lani, je človek s pestrim pedigrejem. Nekdanji generalpodpolkovnik ukrajinskih oboroženih sil je bil marca 2020 na željo ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega imenovan na mesto obrambnega ministra, kjer je ostal do novembra 2021, ko je domnevno iz zdravstvenih razlogov odstopil. Že pred tem je od leta 1999 služil tudi kot vojaški ataše v ZDA, leta 2008 pa se je iz Washingtona vrnil v Ukrajino in zasedel položaj namestnika vodje obrambne obveščevalne službe.
Taran je na današnjem neformalnem dogodku na ukrajinskem veleposlaništvu v Ljubljani odkrito spregovoril o vojni v Ukrajini, pri čemer se je dotaknil tudi nekaterih z vojno povezanih tem, ki so v zadnjih dnevih polnile tudi strani slovenskih časopisov. Govor je seveda o javnem pismu, s katerim je nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan s sopodpisniki vlade EU, zvezo Nato in Rusijo pozval, naj sedejo za pogajalsko mizo in »ustavijo to vojno«, ter pozivu stranke SDS, naj Slovenija po vzoru Evropskega parlamenta in parlamentov številnih drugih držav sprejme resolucijo, s katero bi Rusijo označila kot državo, ki podpira terorizem.
Slovenija je demokratična država
Taran z besedami ni skoparil. Na javno pismo se je odzval brez dlake na jeziku. Različna mnenja, tudi v Sloveniji, glede vojne v Ukrajini je označil za nekaj običajnega, nekaj, kar pomeni znak delujoče demokracije, a je v njegovih očeh najpomembnejše, da so ljudje enotni glede podpore ukrajinski strani in tega, da Rusiji sporočajo, da »vam ne dovolimo nadaljevanja vaše agresije, okupacije ukrajinskega ozemlja in ubijanja Ukrajincev. To je najpomembnejše, ljudje smo različni, a na splošno velja takšno mnenje, kar je dober znak.« »Verjamem, da mora vsak civiliziran narod to, kar počne Rusija, obsoditi in podpreti naš, iskreno povedano, zelo stresen boj za neodvisnost.«
Taran je pojasnil, da se je glede javnega pisma že pogovarjal z nekaterimi slovenskimi uradniki in dostojanstveniki. Po njegovem mnenju podpisniki, ki veljajo za slovenske intelektualce, to niso oziroma so to le v lastnih očeh, saj »pametni ljudje takega pisma ne bi nikoli podpisali«. Gre za osebe iz »komunistične preteklosti«, zato še vedno razmišljajo na takšen način. Je pa Slovenija demokratična država, zato lahko izrazijo svoje mnenje in »javno povedo, karkoli želijo«. A je po besedah Tarana pomembno, da je to predstavljeno kot njihovo osebno mnenje, in ne mnenje države, ki je članica EU in Nata. Uradno stališče EU in zveze Nato glede pomoči Ukrajini, tudi vojaške, je po njegovih navedbah znano.
Razlika je samo v maskah
Glede drugega poziva je Taran izrazil precej večje odobravanje. Kot je pojasnil, je že več držav, tudi evropskih, sprejelo podobne resolucije. »Všeč mi je, kar je včeraj dejal naš predsednik Zelenski. Edina razlika med ruskimi teroristi, ruskimi uradniki, ruskim vodstvom v Kremlju ter navadnimi teroristi, denimo iz kakšne islamistične teroristične organizacije, je ta, da slednji nosijo maske, Rusi pa ne.« Dejal je, da organizirajo teroristična dejanja z razkritimi obrazi. »To je edina razlika. Ugrabljajo otroke, talce, ubijajo in celo grozijo z jedrskim orožjem.« Te njihove grožnje in dejanja po njegovem mnenju ne bodo nikoli delovali. »Vsi razumejo, da karkoli se je zgodilo, Ukrajina še vedno stoji in se Rusiji pokončno upira,« je poudaril in dodal, da Ukrajino pri tem podpira večji del družbe.
»Tega ne bomo nikoli sprejeli«
Taran je glede ruske invazije dejal, da so se za neodvisnost borili »dolgo dolgo časa,« ko smo jo končno dosegli, pa se rusko vodstvo s to idejo ne strinja. »To je po mojem mnenju tudi resničen razlog, da so začeli vojno. Ne želijo si, da bi nekdo živel drugačno življenje. Še vedno mislijo, da bi moralo biti ozemlje nekdanje Sovjetske zveze zgolj del ruskega imperija. S tem se ne strinjamo, tega ne bomo nikoli sprejeli. Dolgo smo sanjali o neodvisnosti, končno smo jo dosegli in nihče nas ne bo prisilil, da se ji odpovemo ali da ozemlje predamo agresorju.« Zato ne sprejemamo ideje: »Mir za vsako ceno.« To je po njegovem mnenju nesprejemljivo. »S tako idejo že glede na ogromno število žrtev vojne ne moremo soglašati.« »Ne moremo pozabiti naših ljudi v Mariupolju, Buči, Irpinu. Ne moremo pozabiti na naših že več kot 6000 otrok, ki so jih na silo odpeljali iz Ukrajine v Rusijo, zdaj pa jih poskušajo pripraviti do tega, da pozabijo na svojo narodnost.«
Med begunci so tudi zdravniki
Kar zadeva ukrajinske begunce v Sloveniji, se je Taran za pomoč naše države tem ljudem zahvalil in dejal, da je zanje dobro poskrbljeno, a je izpostavil eno perečo težavo, ki bi, če bi jo uspeli rešiti, koristila tudi Sloveniji. Med ukrajinskimi begunci je po njegovih besedah več zdravnikov, medicinskih sester in zdravstvenega osebja, torej kadra, ki ga v Sloveniji in drugih evropskih državah močno primanjkuje. A ti begunci v Sloveniji ne morejo delati, čeprav si to želijo. Največje težave ne predstavlja nepoznavanje slovenskega jezika, temveč to, da njihove ukrajinske diplome pri nas niso priznane. »Če je tako, dobro, a lahko delajo kot svetovalci, medicinske sestre, lahko pomagajo ljudem. To je torej ena težava, ki menim, da bi jo bilo koristno rešiti,« je dejal in dodal, da je problem že pojasnil ministru za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luki Mescu.
S svečami po Ljubljani
Veleposlanik je še spomnil, da bo v petek ob obletnici začetka ruske invazije na Ukrajino v Ljubljani potekal shod v podporo Ukrajini. Tako imenovanega »shoda in mirne hoje v podporo Ukrajini«, ki se bo začel ob 16. uri na Kongresnem trgu, od koder se bodo s svečami v rokah sprehodili do Moderne galerije, se bodo po njegovih navedbah udeležili tudi člani ukrajinske diaspore v Sloveniji, ukrajinski begunci in nekateri slovenski politiki, vključno z ministrom za obrambo Marjanom Šarcem, ki bo imel predvidoma tudi govor. Taran je odnose s slovenskim obrambnim ministrstvom na splošno opisal kot zelo dobre, pozdravil je tudi uradno stališče slovenske vlade, da bo Slovenija Ukrajini še naprej nudila pomoč, glede na svoje zmožnosti in dokler bo to potrebno. Dejal je, da je vsaka pomoč dobrodošla, vsaka pomoč šteje, ne glede na to, kaj je kdo sposoben dati.
