Leto 2022 je zagotovo najbolj zaznamovala vojna v Ukrajini. Smo se na izzive, ki jih je prinesla, v EU in v Sloveniji pravilno odzvali?
Dogodki v Ukrajini so le še okrepili trende, ki smo jim bili priča po začetku odpiranja gospodarstev marca lani. Takrat je zaradi povečanega trošenja potrošnikov na eni ter zaprtja delov gospodarstev in odpuščanj v času epidemije na drugi strani prišlo do presežnega povpraševanja po končnih izdelkih, energentih in sestavnih delih. Cene energentov so eksplodirale in ponudbene verige so kolapsirale, kar je privedlo do naglega povišanja inflacije v drugi polovici lanskega leta. V takšnih razmerah se je nato zgodila vojna v Ukrajini, ki je privedla do zmanjšanja ponudbe energentov in porasta njihovih cen. Vse to pa je po verigi vplivalo na drastično povišanje stroškov podjetij, podražitev kmetijske proizvodnje in rast cen hrane. Inflacija je še bolj ponorela in dobili smo ponudbeni tip inflacije, kot smo ga bili deležni v 70. letih prejšnjega stoletja, po prvem in drugem naftnem šoku.
Vendar bi se energetskemu šoku, ki je sledil začetku vojne v Ukrajini, lahko izognili oziroma ga bistveno omilili z bolj modrimi politikami na ravni držav EU. Ključne sankcije, ki so se uvedle proti Rusiji, predvsem tiste, ki se nanašajo na uvoz ruskih energentov in surovin, so bile povsem napačno dizajnirane. Predvsem pa so zgrešile svoj namen. Bistvo sankcij kot skrajnega ukrepa na področju zunanje politike je prizadeti nasprotnika, kjer ga najbolj boli, pri čemer to nam povzroči čim manj težav, na ta način pa ga tudi prisilimo k prenehanju spornih aktivnosti. Sankcije proti Rusiji so zgrešile vse tri ključne postulate bistva. Prvič, niso prizadele Rusije, saj je po eni strani preusmerila izvoz energentov v druge države, nam pa energente prodajala po višjih cenah, in tako je letos dosegla rekorden presežek v trgovinski bilanci in izravnan proračun. Drugič, sankcije Rusije niso prisilile, da bi zaradi finančnih težav prenehala vojno v Ukrajini, saj nima težav s prilivom denarja in proračunom. Te sankcije ji tudi v naslednjih letih ne morejo preprečiti nadaljevanja vojne v Ukrajini ali doseči, da se umakne z zasedenih ozemelj. In tretjič, sankcije so zgolj prizadele evropske države, ki so jih uvedle. Zaradi pomanjkanja energentov in vpliva na inflacijo so privedle do tega, da so ECB in druge centralne banke začele zategovati denarno politiko z dvigom obrestnih mer, kar bo evropska gospodarstva pahnilo v recesijo.
Torej, odziv na vojno v Ukrajini je bil katastrofalno slab. Slabši ne bi mogel biti. Namesto da bi se Evropska komisija, ali pa vsaj Nemčija in Francija, angažirala takoj na začetku vojne, za takojšnja pogajanja in čim hitrejšo sklenitev premirja, so iz te vojne v Ukrajini naredili vseevropski energetski in inflacijski šok. Povsem po nepotrebnem in povsem po neumni lastni presoji. Namesto da bi Ukrajino obvarovali pred ubijanjem in uničenjem infrastrukture in gospodarstva, so evropske vlade spodbudile kolaps njenega gospodarstva in njeno popolno uničenje. Prebivalci Evrope pa plačujemo davek v obliki visokih cen energentov in hrane ter velike negotovosti – zaradi katastrofalne napake evropskih politikov. Danes poskušajo vlade s posamičnimi ukrepi nekoliko ublažiti posledice energetskega šoka, ki so ga same in povsem po nepotrebnem zakuhale z napačnim odzivom na vojno v Ukrajini. Vendar bodo ti blažilni ukrepi zgolj privedli do ogromnega povečanja javnega dolga, medtem ko vzroka za težave ne morejo rešiti. Ob tem ne smemo pozabiti dolgoročnih posledic, saj bo zaradi pomanjkanja plina in visokih cen velik del evropske energetsko intenzivne industrije propadel ali se preselil v tujino. Zaradi strateško povsem napačnega odziva na to vojno se bo Evropa deindustrializirala in izgubila milijone delovnih mest v industriji, pridobile pa bodo Kitajska in ZDA, ki so sposobne svojim gospodarstvom zagotoviti dovolj energentov in po ustrezno nižjih cenah kot Evropa. To bo dolgoročna tragedija Evrope.
So povišanja cen, ki smo jim priča, realna, ali plačujemo tudi »paniko« in špekulacije? Se bodo cene po vašem mnenju umirile, morda celo znižale, ali še višale?
Jasno je, da po začetku vojne v Ukrajini plačujemo ceno za špekulacije. Pri nafti in surovinah je to problem že več kot pol stoletja, saj se cene določajo na terminskih borzah, kjer pa ritem narekujejo panika in špekulacije. Problem pri plinu v Evropi pa je, da je Evropska komisija ta trg z reformo izpred dveh desetletij »liberalizirala«. Prej so bile cene plina vezane na dolgoročne cene nafte in so bile zelo stabilne in nizke, po reformi pa se določajo na terminskih borzah ter so podvržene špekulacijam.
Kaj se bo dogajalo v prihodnjem letu, vam nihče ne more napovedati s še sprejemljivo mero gotovosti. Dogajanje na borzah bo odvisno predvsem od tega, kaj se bo zgodilo z vojno v Ukrajini in kaj se bo dogajalo z gospodarsko dinamiko v razvitih državah in Kitajski. Bodo Evropa in ZDA padle v recesijo, kako bo kitajska politika glede covida krojila gospodarsko dinamiko? Če bi zašli v milo recesijo in če bi prišlo do mirovnega sporazuma v Ukrajini, bi lahko pričakovali umiritev tako na strani povpraševanja kot na strani ponudbe energentov ter posledični padec cen. Ob padcu cen energentov pa bi se seveda znižale tudi cene umetnih gnojil in kmetijskih izdelkov, stroški »inputov« v industriji bi upadli ... Toda kdo si upa na podlagi sedanje situacije kaj takšnega napovedati? V primeru kakšne nespametne poteze, denimo uporabe taktičnega jedrskega orožja v Ukrajini ali ukrajinskega napada na kak center v Rusiji, lahko celo izbruhne tretja svetovna vojna z jedrsko eskalacijo. Odprte so vse opcije in takšne negotovosti najbrž ne pomnimo vse od kubanske krize pred natanko 60 leti.
Nekateri ekonomisti so prepričani, da prihaja obdobje stagflacije, oziroma kot se je nedavno v Financah izrazil Nouriel Roubini: »Mater vseh stagflacijskih dolžniških kriz, proti kateri drvimo, lahko le preložimo.« Delite to mnenje?
Stagflacija je dejansko umetno ustvarjen fenomen. Po naravni poti namreč težko nastane. Inflacija je običajno stranski produkt visoke rasti, ker pride do pregrevanja gospodarstva, zaradi česar primanjkuje sestavnih delov in delovne sile, ter zaradi presežnega povpraševanja do višje rasti cen. Stagflacija pa pomeni, da imamo stagnacijo ali celo recesijo ob visoki inflaciji, kar ne gre skupaj. V sedanjem primeru, pa tudi v 70. letih, je prišla inflacija od zunaj zaradi ponudbenega šoka pri sistemsko pomembnih »inputih«, kot so energenti, medtem ko je bila gospodarska rast visoka. Stagflacijo utegnejo umetno ustvariti centralne banke s svojim bojem proti inflaciji. Centralne banke se namreč proti sedanji inflaciji, ki je vsaj 80-odstotno ponudbene narave, borijo, kot da bi bila povpraševalne narave. Centralne banke želijo z višanjem obrestnih mer ohladiti investicijsko aktivnost podjetij in nakup nepremičnin s strani gospodinjstev ter na ta način ohladiti gospodarstvo oziroma ga celo spraviti v recesijo. Pri čemer upajo, da bo, če ubijejo gospodarsko aktivnost, tako upadla tudi inflacija. Toda centralne banke ne morejo natiskati več plina ali nafte ali vplivati na cene, in s tem ne morejo neposredno vplivati na inflacijo.
Torej, če vprašate, ali gremo v stagflacijo, je odgovor – ja, vendar po izbiri centralnih bank, in ne zato, ker ne bi imeli druge izbire. Z Roubinijem se strinjam v točki, da ob tej konstelaciji drsimo v novo dolžniško krizo. Smo v podobni situaciji kot leta 1979, ko je tedanji predsednik Federal Reserve Paul Volcker začel z drastičnim dvigovanjem ameriške vodilne obrestne mere in s tem sprožil globalno dolžniško krizo. Imamo močno zadolžena gospodarstva po epidemiji covida, večinoma so zadolžena v dolarjih, imamo močno precenjen dolar in dvig ameriških obrestnih mer je že povišal ceno zadolževanja za večino držav v razvoju, kar lahko povzroči nesolventnost in val stečajev držav. Po Šrilanki smo prejšnji teden dobili še stečaj Zambije in Gane. Kolateralna škoda tega, da poskuša ameriški Fed na napačen in preagresiven način znižati ameriško inflacijo, sta lahko torej val stečajev držav in dolgotrajna dolžniška kriza. Kot tista iz 80. let, ki se je spomnimo tudi iz nekdanje Jugoslavije in ki je mnoge države v razvoju negativno zaznamovala za naslednji dve desetletji.
Iz skoraj vseh sektorjev se vrstijo zahteve za višje plače in grožnje s stavko. Kaj tak plačni pritisk pomeni za državne finance?
Menim, da je dvig plač v javnem sektorju v tej situaciji povsem neupravičen. Že samo v letu 2021, ko smo imeli deflacijo, so se plače v javnem sektorju povišale za skoraj deset odstotkov. Ni potrebe po dodatnem dvigovanju plač, saj so zaposleni v javnem sektorju dodatek za inflacijo dobili že eno leto vnaprej. Potem so tu še enkratni »covidni« dodatki; zaposleni so za opravljanje javnih storitev v času epidemije dobili za milijardo in 150 milijonov evrov različnih dodatkov. Največ v zdravstvu, kjer so bili z več kot 700 milijoni evrov dodatkov daleč največji »zmagovalci« obdobja epidemije. Dvig plač v zdravstvu bo povzročil val zahtev tudi v drugih delih javnega sektorja, kar seveda lahko vodi v zelo negativne posledice za proračun. Samo dogovor o uskladitvi plač v javnem sektorju bo denimo v letu 2023 povečal javne izdatke za 550 milijonov evrov oziroma za skoraj 0,5 odstotka BDP. Dvig plač medicinskim sestram in negovalnemu osebju pomeni za 110 milijonovevrov oziroma skoraj 0,1 odstotka BDP višje javne izdatke. K temu je treba dodati še pravkar izpogajani dodatni dvig plač v zdravstvu, ki naj bi letos povečal izdatke za 45, naslednje leto pa za 60 milijonovevrov. V letu 2024 pa sledi dodatna eskalacija plač v javnem sektorju.
Seveda gre za trajne dvige plač in s tem trajno povečanje javnih izdatkov. To je s fiskalnega vidika težko vzdržno, saj ni na vidiku dodatnih finančnih virov. Tudi če bi bili, pa bi to pomenilo večjo davčno obremenitev tako prebivalcev kot gospodarstva.
Če že gremo v popravke plač, se je treba lotiti predvsem plačnih nesorazmerij in povečati zgolj plače v nižjih plačnih razredih, denimo negovalnemu osebju in mladim zdravnikom, ne pa tudi tistim v višjih razredih, ki so že tako deležni različnih dodatkov.
Kako ocenjujete proračuna za leti 2023 in 2024 in kako preklic mini davčne reforme, ki jo je sprejela pretekla vlada?
Proračuna za leti 2023 in 2024 sta precej napihnjena. Lahko rečemo, da je proračun za 2023 dokaj »protikrizno naravnan«, z veliko, dvemilijardno proračunsko rezervo. Po eni strani je zelo investicijsko naravnan, kar je pozitivno, saj bo ustvarjal dodatno agregatno povpraševanje in lahko stabilizira gospodarsko rast v zelo negotovem prihodnjem letu. Investicije v letu 2023 naj bi znašale kar 2,4 milijarde evrov oziroma štiri odstotke BDP. K temu je treba dodati potencialne draginjske dodatke v skupni vrednosti 1,4 milijarde evrov, ki so namenjeni blaženju energetske krize in s tega vidika pozitivni. Na drugi strani pa proračun vključuje številne dodatne elemente, kot je dvig plač v javnem sektorju zaradi uskladitev za nazaj, kar je kukavičje jajce prejšnje vlade, ter dodatno posamičnim skupinam znotraj njega. Skupno gre za 720 milijonov evrov v letu 2023.
Preklic davčne reforme prejšnje vlade ima sicer na proračun za naslednje leto pozitivne učinke, saj je vlada bistveno oklestila davčno olajšavo pri dohodnini glede na zakonsko rešitev prejšnje vlade ter povečala davčne obremenitve za nekatere skupine. Gre predvsem za tiste z najvišjimi dohodki, za normirane s. p.-je in tiste s prihodki od kapitala. S temi spremembami naj bi sedanja vlada skoraj v celoti nevtralizirala negativne učinke davčne reforme prejšnje vlade na fiskalne prihodke.
Kljub temu pa se lahko pojavijo težave pri zapiranju proračuna, saj je zdaj načrtovani proračunski primanjkljaj v letu 2023, v višini 5,3 odstotka BDP, zastavljen na dokaj nerealistični predpostavki velike uspešnosti črpanja EU-sredstev iz naslova načrta za okrevanje in odpornost. In sicer v višini skoraj 1,8 milijarde evrov. Iz izkušenj izhaja, da je dejanska uspešnost črpanja EU-sredstev najmanj za četrtino nižja od načrtovane, kar pomeni, da se bo morala vlada dodatno zadolžiti, da pokrije primanjkljaj iz sredstev EU. To seveda pomeni tudi, da se bo spremenila načrtovana dinamika zniževanja javnega dolga.
V kakšnem stanju je slovensko gospodarstvo?
Slovensko gospodarstvo je v relativno dobrem položaju. Sploh če ga primerjamo z drugimi državami ali denimo s situacijo po veliki finančni krizi. Tokrat so slovenska podjetja bistveno manj zadolžena in s tem finančno manj izpostavljena. Na finančni strani velikih tveganj za slovensko gospodarstvi ne vidim, in to kljub dvigovanju bančnih obrestnih mer. Slovenska podjetja so dobro kapitalizirana in imajo tudi precejšnje likvidnostne rezerve na bankah.
Seveda pa lahko nadaljevanje ali celo poglobitev energetske krize dokaj hitro močno spremeni to sliko. Problem je predvsem pri trgovcih z energenti in nekaterih ponudnikih električne energije. V primeru zaostrovanja energetske krize bo treba najprej rešiti dobavitelje in trgovce z energenti, sicer bodo ti za seboj potegnili tudi gospodarstvo. S tega vidika so razmere podobne tistim po veliki finančni krizi, ko je bilo treba reševati banke. Danes so bolniki trgovci z energijo in morda bomo morali začeti delati na konceptu »slabe energetske družbe«, v katero bi združili vse nesolventne energetske družbe.
Kriza se napoveduje že dalj časa, a vsaj navzven je videti, kot da zagon gospodarstva še vedno traja. Kolikšen del tega lahko pripišemo izdatnim državnim pomočem, ki že tretje leto podpirajo gospodarstvo?
Zanimivo je, da če si ogledamo različne indekse poslovnih sentimentov in mnenj potrošnikov, ugotovimo, da vsi ti indeksi, brez izjeme, konsistentno in strmo padajo od konca leta 2021. Toda kljub temu je gospodarska rast letos še vedno izjemno robustna, prav tako obeti za naslednje leto. Vzrok je v tem, da so prodajni in nabavni menedžerji sicer res zelo pesimistični glede dogajanja v prihodnjem letu, a medtem slovensko gospodarstvo še vedno jezdi na valu visokih naročil v preteklosti. Ta učinek se bo z zamikom izpel v letu 2023 in takrat bo postala aktualna sedanja negativna dinamika novih naročil. V gospodarstvu se stvari dogajajo z eno- do dveletnim zamikom. Najprej pride kriza z zamikom, po recesiji pa se tudi gospodarska rast pokaže šele z eno- do dveletnim zamikom glede na dinamiko poslovnih sentimentov.
Pozitivno stanje v gospodarstvu je seveda v precejšnji meri tudi posledica visoke ravni državnih pomoči v triletnem covidnem obdobju. Ne smemo pozabiti, da je Slovenija za covidne ukrepe v treh letih namenila več kot 5,5 milijarde evrov oziroma 10 odstotkov BDP. Tudi zaradi tega je bila eno izmed najuspešnejših gospodarstev v EU glede postcovidnega okrevanja.
Bi morale take podpore postati stalnica? Kaj so prednosti in kaj slabosti državnih intervencij?
V času epidemije so bili uveljavljeni nekateri ukrepi, kot so nadomestilo za čakanje na delo, plačilo socialnih prispevkov zanje, subvencioniranje skrajšanega delovnega časa, temeljni dohodek za samozaposlene ter turistični boni. Večina teh ukrepov, razen turističnih bonov, se lahko uporabi tudi za reševanje sedanje energetske krize, ko bodo mnoga podjetja morala zmanjšati obseg proizvodnje in ko bodo mnogi zaposleni bodisi na čakanju bodisi delali manj ur. Na drugi strani pa se temeljni prihodek preslika v obliko draginjskega dodatka. Ti ukrepi so zelo učinkoviti za krizne razmere, ne bi pa jih smeli po nepotrebnem uporabljati zunaj njih. In sicer tako zaradi moralnega hazarda in možnosti zlorab kot zaradi tega, ker ukrepi veliko stanejo in preusmerjajo proračunska sredstva od drugih prioritet, kot so zdravstvo, dolgotrajna oskrba in tehnološki razvoj.
Fiskalni svet na drugi strani opozarja pred nerealnim načrtovanjem porabe in svari pred prehitro porabo proračunskih rezerv. Koliko rezerv naša država še ima?
Dobro vprašanje. Načeloma ima država toliko rezerv, kolikor dodatnega zadolževanja si lahko še privošči oziroma kolikor denarja so ji finančni vlagatelji še pripravljeni posoditi. Glede tega pa ni enoznačnega pravila, saj so nekatere države za vlagatelje rizične že pri zadolženosti v višini 60 % BDP, kot je bilo v Sloveniji leta 2013, druge pa niso niti pri 270 % BDP, kot je primer Japonske. Kljub temu je seveda nizek javni dolg največje zagotovilo plačilne sposobnosti države ter s tem rezerve, ki jo ima država potencialno za slabe čase. Prav zato fiskalni svet upravičeno toliko svari glede vzdržnosti javnega dolga.
Če odgovorim na vprašanje – letos Slovenija še ni problematična, in sicer zaradi visoke pretekle gospodarske rasti in ustvarjenih velikih likvidnostnih rezerv. Toda če bi prišlo naslednje leto do recesije, bi se situacija v očeh vlagateljev bistveno spremenila, saj njih zanima zgolj sposobnost poplačila posojenih sredstev, in samo robustna dinamika gospodarske rasti to zagotavlja.
Zahtevana donosnost za desetletne obveznice, ki bi jih izdala Slovenija, se je že dvignila nad tri odstotke. Kaj to pomeni za nadaljnje zadolževanje?
Kratkoročno nič. Treba je vedeti, da imajo te obrestne mere vpliv samo na nove izdaje obveznic, na obstoječi dolg pa Slovenija plačuje obresti po prejšnjih pogojih, ki so bili zelo ugodni. Denimo, lanska povprečna obrestna mera na ves slovenski javni dolg je znašala 1,7 %, kar je podobno povprečju v EU. V naslednjih nekaj letih se bo strošek obresti v proračunu celo zmanjševal, ker bomo poplačali drage kredite iz časa prejšnje finančne krize. Kasneje pa bosta rast obrestnih mer za novoizdane obveznice ter povečanje javnega dolga zaradi načrtovanega proračunskega primanjkljaja v naslednjih letih postopno privedla do povečanja izdatkov Slovenije za obresti. Vendar kratkoročno glede tega ni treba veliko skrbeti. Razen če se sedanja energetska kriza ne sprevrže v dolgotrajen in globok energetski šok in bi bilo zaradi tega treba izdatno povečati javni dolg.
Smo obdobje nizkih obrestnih mer dovolj dobro izkoristili za zmanjšanje dolga? Smo bili uspešni pri zamenjavi dolarskih kreditov za evrske?
Zakladnica pri ministrstvu za finance je bila kar uspešna pri zamenjavi dolarskih za evrske obveznice in pri zamenjavi dražjih za cenejše obveznice. Ročnost in strošek servisiranja dolga sta se v preteklih nekaj letih močno izboljšala. Seveda bi si lahko želeli, da bi država še bolj dolgoročno »zaklenila« dolg z nizkimi obrestnimi merami. Denimo z več izdajami zelo dolgoročnih obveznic – na 50 ali celo 100 let. Vendar očitno za to ni bilo potrebe, ker ni bilo dovolj razvojnih projektov. Na tak način bi denimo lahko dolgoročno poceni financirali izgradnjo železniške infrastrukture, energetike ter neprofitnih in varovanih stanovanj.
Ali smo se na ravni Evrope de facto že poslovili od fiskalnega pravila? Kako se je spremenil pogled EU na zagotavljanje finančne vzdržnosti držav članic?
Ne, fiskalno pravilo ostaja. Vprašanje je le, v kakšni obliki se bo uveljavilo. Evropska komisija je namreč po enem letu konzultacij z različnimi deležniki oktobra objavila konture novega fiskalnega okvirja za države članice. V novem fiskalnem paktu je pozitivno, da se je odmaknil od cilja glede strukturnega deficita, ki temelji na povsem nezanesljivi metodologiji ocene proizvodne vrzeli ter netransparentnosti okvirja. Pozitivno je, da želi novi pakt zagotoviti enostavnejši, preglednejši in učinkovitejši okvir z večjo nacionalno odgovornostjo in da naj bi omogočil reforme in razvojne investicije v zeleno, digitalno in prožno gospodarstvo prihodnosti. Podrobnosti glede tokratnega fiskalnega okvirja še niso znane. Znano je le, da naj bi komisija za vsako državo na podlagi analize vzdržnosti dolga predstavila referenčno pot fiskalnega prilagajanja, ki bi zajemala obdobje štirih let. Cilja sta znižanje dolga držav članic in primanjkljaj, nižji od treh odstotkov BDP. Vsaka država bi nato predložila svoje načrte, v katerih bi določila svojo srednjeročno fiskalno pot ter prednostne zaveze glede reform in javnih naložb. Države bi lahko predlagale daljše prilagoditveno obdobje, za do tri leta, če bi te predloge kredibilno podprle z nizom reformnih in naložbenih zavez, ki podpirajo vzdržnost dolga in ustrezajo skupnim prednostnim nalogam in ciljem EU glede zelene, digitalne in pravične transformacije. Treba bo predvsem počakati na prve analize vzdržnosti javnega dolga in predlagane »poti prilagajanja« s strani komisije, da bomo videli, kako drugačni bodo ti predlogi glede na dosedanjih, ki so temeljili na tem, da mora država vsako leto za eno dvajsetino zmanjšati razliko aktualnega dolga do meje 60 % BDP. Hudič bo spet v podrobnostih.
Je odločitev za pospešen zeleni prehod lahko vir energetskih težav EU?
Vsi v Evropi smo za čisto okolje in čiste vire energije ter manj škodljivih izpustov. Problem pa je, kadar strategijo, da bi to dosegli, zastavimo na povsem napačnih predpostavkah in tehnologijah. Denimo, nemški Energiewende temelji na načrtu, da Nemčija ugasne vseh 17 jedrskih elektrarn in da prek subvencij spodbudi proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov sonca, vetra in biomase. Ta načrt ima že v normalnih časih vgrajeni dve gromozanski napaki. Prvič, tehnično je nevzdržen in hkrati gromozansko drag. Namreč dnevne poletne električne energije, ko je sonca in vetra dovolj, ni mogoče shraniti niti za čez noč, kaj šele za tistih pet mesecev zimske ogrevalne sezone. Tehnično ni mogoče narediti tako velike baterije, da bi te dnevne poletne viške energije lahko shranili. Pojavljajo se variante pretvorbe elektrike v vodik, nato pa pretvorbe tega v sintetični metan, s katerim bi teoretično lahko poganjali sedanje plinske elektrarne. Vendar je to predvsem izjemno potratno, saj se pri pretvorbi izgubi polovica energije, nato še ni znano, kako vodik sploh shraniti do zime, in hkrati je to izjemno drago. Zakaj vlagati v tako drage tehnologije, če pa proizvodnja elektrike v jedrskih elektrarnah zagotavlja daleč najnižjo proizvodno ceno elektrike in ima bistveno manj emisij od sončnih in vetrnih elektrarn, hkrati pa je stabilen in varen vir energije za vse leto?
In drugič, ker energije od poleti ni mogoče shraniti za jesen in zimo, mora Nemčija pozimi kuriti les ter poganjati elektrarne na premog in plin, da lahko zagotovi dovolj električne energije. In tu pridemo do paradoksa, da bolj kot gre Nemčija v smeri obnovljivih virov energije, večje izpuste CO₂ povzroča. Oglejmo si primer. Če preverite ogljični odtis proizvodnje električne energije za Nemčijo in Francijo (na Electricity map), boste za vsa leta konsistentno ugotovili, da izpusti CO₂ na KWh v ta namen v Nemčiji za 3- do 9-krat (odvisno od ure) presegajo izpuste v Franciji. Sredi sončnega poletnega dne denimo ogljična intenzivnost proizvodnje električne energije v Nemčiji znaša med 300 in 350, v Franciji, ki proizvede 70 % električne energije v jedrskih elektrarnah, pa le okrog 80 gCO₂/KWh. Sredi noči ogljična intenzivnost proizvodnje elektrike znaša v Nemčiji okoli 500, v Franciji pa le okoli 95 gCO₂/KWh. Trenutno, v času ogrevalne sezone, je to razmerje izpustov celo 9 proti 1 v škodo Nemčije. Nemčija je do zdaj v subvencije za obnovljive vire energije namenila več kot 500 milijard evrov, hkrati pa ostaja sredi zime energetsko za devetkrat bolj umazana od Francije, ki stavi na jedrsko energijo. Kakšen smisel ima to?
Se pravi, da se ta stava na obnovljive vire ne izide niti ekonomsko niti glede zaščite okolja. In to v normalnih časih. Kaj pa ob političnih turbulencah? Nemčija je zaradi svoje strategije energetskega prehoda postala od 40- do 50-odstotno odvisna od ruskega uvoza premoga in plina. Zato danes zaradi sankcij proti Rusiji in prekinitve dobav premoga in plina trepeta, ali bodo pozimi potrebne redukcije električne energije in ali bodo Nemci sploh lahko na toplem.
Tako zastavljen zeleni prehod je neumnost tako s tehničnega in ekonomskega kot z okoljskega vidika. Treba je narediti »reset« teh politik in dovoliti državam EU, da pospešeno vlagajo v stabilne, cenovno ugodne in nizkoogljične vire energije. To pa sta predvsem jedrska in hidroenergija. Sonce in veter sta bolj za okras in lepe pomladansko-poletne mesece.
Hkrati se je treba zavedati, da Evropska komisija z zaostrovanjem ciljev zmanjševanja izpustov CO₂ in dvigovanjem cen kuponov za CO₂ prisiljuje evropska podjetja, da proizvodnjo prenašajo v tujino. Tu pa spet pride do okoljskega paradoksa. Ker so v Aziji in drugih državah v razvoju standardi glede izpustov CO₂ bistveno manj strogi, proizvodnja pa energetsko intenzivnejša, tam še v večji meri poganjajo elektrarne na premog, da lahko proizvedejo dovolj električne energije. Nakar se izdelki, proizvedeni v Aziji, s kontejnerskimi ladjami, ki izpustijo več škodljivih emisij kot ves kopenski promet na svetu, prevažajo nazaj v Evropo. Kaj smo s takšno politiko dosegli? Namesto k zmanjšanju smo prispevali h globalnemu povečanju emisij. Res mi ni jasno, kam je šla vsa zdrava pamet v razvitih državah.
Kako se spreminja položaj EU v svetu? So ZDA še naše zaveznice?
EU je sicer največji trgovinski blok držav na svetu, vendar nima politične teže. Določeno politično težo imajo posamezne države članice G7, toda EU kot celota ne igra nobene pomembne politične vloge. Ne toliko zaradi tega, ker gre za združenje samostojnih držav s sicer skupnim zunanjepolitičnim predstavnikom, ampak ker EU ni ne politično ne vojaško suvereno združenje. Zunanja politika EU se določa v Washingtonu, Evropa sledi smeri, ki jo določi ameriška administracija. EU vojaško ni suverena, nima svoje vojske, temveč gosti ameriške vojaške baze in predvsem jedrsko orožje.
To se je izkazalo pri vseh ameriških invazijah v zadnjih desetletjih, od Iraka in Libije do Sirije, pri čemer so v EU brez oporekanja sprejeli vse ameriške »argumente«. Tudi tako izmišljene, kot je obstoj orožja za množično uničevanje v Iraku. In ta podrejenost EU se je spet izkazala v Ukrajini. Nadaljevanje vojne v Ukrajini in sankcije proti Rusiji niso v interesu Evrope, temveč izključno v interesu ZDA. EU je tu zgolj poslušna služabnica, ki bo plačala ceno za ameriške strateške igre z Rusijo. V obliki višje inflacije, pomanjkanja energentov in njihovih višjih cen, v obliki prihajajoče recesije ter deindustrializacije, ki se bo zgodila.
Evropa bi se morala nujno politično in vojaško osamosvojiti od ZDA. Potrebuje svojo lastno varnostno infrastrukturo in lastno vojsko. Šele takrat bo postala nek igralec v mednarodni ureditvi.
Občutek je, da je bruseljski birokratski aparat velika ovira pri »tekmovanju« z ZDA, Kitajsko in preostalim svetom ...
Evropska komisija, in pod sedanjo predsednico sploh, je zgolj politična izpostava ZDA v Evropi. Glede zunanjepolitičnih zadev počne, kar od nje zahtevajo v Washingtonu. In to se dogaja tudi v primeru Kitajske. ZDA so se odločile za trgovinsko in tehnološko vojno s Kitajsko z vsemi sredstvi, Evropa pa mora temu slediti, sicer bodo njena podjetja pristala na seznamu podjetij, ki kršijo ameriške enostranske sankcije proti Kitajski.
EU nima svoje politične strategije do Kitajske. Niti do Rusije, niti do grupacije BRICS+. Pa bi jih nujno morala imeti. EU bi morala definirati svoj odnos z Evroazijo, z grupacijo, ki jo vodita Rusija in Kitajska, kajti to je največja surovinska, energetska in proizvodna baza na svetu. Podobno velja za širšo grupacijo BRICS+, držav, ki skupaj predstavljajo več kot 45 % svetovnega prebivalstva, tretjino BDP in 60 % svetovnih zalog plina. Te grupacije držav predstavljajo na eni strani pomembno bazo ključnih energentov, surovin in sestavnih delov za evropsko industrijo, na drugi strani pa najpomembnejši trg. V EU nikakor ne bi smeli dopustiti, da nam strateška vprašanja razvoja in varnosti določajo drugi, predvsem v Washingtonu. Zato mora EU prioritetno opredeliti strateška partnerstva z omenjenimi grupacijami, saj to Evropi zagotavlja dolgoročno rast in stabilnost ter tudi varnost.
Kaj lahko z ekonomskega vidika pričakujemo v letu 2023 v Sloveniji, EU in svetu?
Težko je karkoli napovedovati, saj je situacija izjemno kompleksna. Glede na sedanje trende evrsko gospodarstvo drsi v recesijo oziroma stagflacijo, saj nas v to smer potiskata tako energetska kriza kot politika ECB glede zniževanja inflacije. Po optimističnih scenarijih ECB bi lahko evrsko gospodarstvo v naslednjem letu sicer še beležilo minimalno rast, v primeru pesimističnih scenarijev, ki so sicer bolj realistični, pa je v letu 2023 možen upad BDP za 1 do 2 %. Glede na sedanje trende naj bi se inflacija proti koncu naslednjega leta znižala proti cilju 2 %. Za Slovenijo so napovedi nekoliko boljše, saj bi po letošnji 5-odstotni rasti lahko v naslednjem letu zabeležili rast blizu 1,5 %. Tudi zaposlenost naj bi se še povečevala, čeprav po močno znižani stopnji. Treba pa je vedeti, da ta rast tudi v naslednjem letu temelji na starih naročilih, medtem ko vsi indeksi poslovnih sentimentov kažejo zelo negativne tendence. Nabavni in prodajni menedžerji čutijo ohlajanje predvsem v evrskem območju, kar pomeni padanje naročil ter ohladitev gospodarske rasti ali celo recesijo tudi za slovensko gospodarstvo.
Seveda pa bi se, in to želim posebej poudariti, z bolj modrimi politikami tej recesiji oziroma stagflaciji lahko izognili. Najprej z bolj modro politiko glede vojne v Ukrajini, kjer bi se EU morala zavzeti za takojšnja mirovna pogajanja, za takojšnjo ustavitev vojne in začetek pospešene obnove Ukrajine. Na drugi strani pa z boljšo kombinacijo monetarne in fiskalne politike. Takšno kot v času epidemije, ko je denarna politika z odkupovanjem državnih obveznic in nizko obrestno mero podpirala fiskalne politike z namenom ublažitve šoka ter zagona gospodarstva. Na žalost se danes oboje zdi bolj pobožna želja, zato je težko optimistično zreti v prihodnje leto.
