Po hudi prometni nesreči so ji napovedali, da bo ostala na invalidskem vozičku. A ni obupala. Z izjemnim pogumom, vztrajnostjo in notranjo močjo je že čez eno leto ponovno shodila. Našla je nov smisel v življenju in se skozi ustvarjanje najrazličnejših umetnin začela veseliti vsega lepega. Z veliko hvaležnostjo, da ji je to uspelo, je letos na svojem vrtu ponovno postavila na ogled božično pravljico, navdahnjeno s kozjansko kulturo in tradicijo, z okraski iz odpadne embalaže in več kot 33.000 prazničnimi lučkami v beli svetlobi.
»V življenju imamo vsi vzpone in padce, težke preizkušnje, tudi jaz. Doživela sem težko prometno nesrečo, po njej sem komaj preživela. Napovedali so mi, da bom ostala na invalidskem vozičku. Dobro leto po nesreči sem shodila, in to brez bergel. Triglava najverjetneje res ne bom nikoli več občutila, ga bom pa opazovala iz doline. Zame je tudi to dovolj,« pripoveduje Klavdija Simler.
»Živim za umetnost in kulturo, o sebi pravim, da sem umetnik na svobodi. Pomagam tudi ljudem; opravila sem že nešteto prostovoljnih ur in vedno bolj razmišljam, kako bi podaljšala dan.«
Moč za nove korake
»Ko sem bila pred 23 leti po hudi prometni nesreči v bolnišnici še nepokretna, so mi proti koncu zdravljenja v sobo pripeljali invalidski voziček, rekoč, da ga bom potrebovala. Takrat sem jezno zabrusila zdravniku, ali je nor, saj nanj niti sedla ne bom, kaj šele da bi ga uporabljala. Prinesti so mi morali bergle. Za minuto ali dve so me postavili na noge in me pri tem držali. Nikakor nisem smela hoditi, saj sem se res vsa tresla. Strogo so mi zabičali, naj tega niti slučajno ne poskušam več.
Komaj sem čakala popoldansko uro, da se je zamenjala izmena. Dotlej sem v glavi preračunavala, koliko korakov je do vrat in nazaj, pa čez hodnik do stranišča, pravzaprav sem opazovala medicinske sestre in štela njihove korake. Rekla sem si, da to pot zmorem! Potem sem res naredila petnajst zelo tresočih se korakov v eno smer, do stranišča. Sedla sem na školjko in se zjokala kot otrok, ker mi je to uspelo sami, brez pomoči. Potem pa še nazaj. Medicinsko osebje še danes ne ve, da mi je uspelo že tedaj. Tistega dne sem tako našla smisel za vsak naslednji korak, ta je bil vsakokrat daljši in večji, vse do danes.«
Selitev v košček raja
Ni obupala, pogumno in z osupljivo notranjo močjo se je borila naprej. »Zaradi vseh padcev in življenjskih preizkušenj me je življenje samo okrepilo in utrdilo. Vse, česar sem se lotila, mi je nato uspevalo. A vsega sem se lotevala s sprva majhnimi koraki. Po prometni nesreči, ko sem bila do prihoda partnerja domov vse dneve sama, fizično omejena, sem začela ustvarjati. Najljubša sta mi bila slikarstvo in kaligrafija. Potrebovala sem mir, brez vznemirjanja in hrupa, zato smo se iz mesta preselili v Visoče, v moj košček raja na Zemlji. Tu lahko ustvarjam, dobivam ideje in se veselim vsakega lepega dne.«
Obdana z naravo je našla povsem nov smisel v življenju. »Danes poznam ogromno okoliških divjih rastlin, ki jih nabiramo in jemo, dokler jih ne prekrije sneg. Raziskujem in gojim zdravilne in divje zeli, ki nam v družini pomagajo prebroditi prenekatero zdravstveno težavo. Že Kosobrin je nekoč rekel, da za vsako bolezen rož'ca raste. To resnično drži. Žal ljudje tega ne opazimo in zastrupljamo našo lepo deželo.«
Hvaležnost
Začela se je veseliti vsega, kar ji življenje ponuja. »Zame ni pomembno, kolikokrat v življenju padem, pomembneje je, kolikokrat se ponovno postavim na noge. Nisem zdrava, sem pa pozitivno naravnana. Zato se neverjetno veselim življenja in tudi vseh trnov pod nogami. Če sem preživela to nesrečo, je zame meja samo vesolje, dosežem lahko skoraj vse. Od nesreče je minilo že 23 let in vsako leto si na ta dan spečem posebno tortico. Ob njej se veselim, ker mi je življenje dalo še eno priložnost.«
S svojo opogumljajočo življenjsko zgodbo navdihuje tudi druge. »Hvaležna za moje novo življenje, sem vedno bolj ponosna na svoje delo in življenjske dosežke. Slikam v več tehnikah. Ročno pišem devet starih pisav iz različnih obdobij, od davnega leta sto do danes. Klekljam, tiskam grafike, ustvarjam unikatne torte in kulinarično artistiko, igram grofico Elisabeto Graško in sem grajska pisarka, obenem pa sem jasličarka, kulinarična mentorica, kostumografinja, prostovoljka. Veščine slikarstva in kaligrafije združim celo s slaščičarstvom in se o vsem strokovno izobražujem. Nazadnje sem se udeležile slikarske delavnice pri znanem magistru slikarstva Niku Anikisu Skušku, ta mi je dal res lepo popotnico za nadaljnje ustvarjanje.«
Skromnost in prava ljubezen
Zdaj drugače gleda tudi na praznike. »Pravi pomen božiča ni v zapravljanju denarja v nakupovalnih centrih in tekmovanju, kdo je več naložil v voziček. Pravi pomen božiča je v njegovi skromnosti in družinski intimnosti. Tako kot imajo jaslice izvor v božični skrivnosti. Vemo, da se Jezus ni rodil pod praznično okrašeno jelko, nekje ob toplem ognjišču, temveč v hlevčku, v skromnih jaslih, zaprašenih s peskom Betlehema. S tem nam je pokazal, da je prava veličina v sposobnosti (p)ostati ponižen in skromen. To je tudi eden od najslikovitejših prikazov prave ljubezni.«
Božična pravljica
V prazničnem decembru pa Klavdija Simler z družino svojo radost do življenja okrona z božično pravljico, letos že tretjič zapored. Na domačem vrtu v tem času ob večerih zasije več kot 33.000 belih lučk, vse okrasje pa izdelajo iz odpadnih materialov.
»Naša božična pravljica je vsako leto večja. Pri postavitvi jaslic smo upoštevali lokalno kozjansko kulturo. Figure so v naravni velikosti, naslikane v kozjanski narodni noši iz leta 1910. V noši, narejeni po originalih iz tistega obdobja, mi je pri slikanju pozirala družina iz Laškega, uporabljajo pa jih v folklorni skupini Anton Tanc iz Laškega. Tudi kozjanska zibelka z detetom je naslikana po originalni, prav tako iz istega obdobja. Za motive živali sem uporabila slovenske avtohtone pasme. Vol je cikasto govedo, ovčke so jezersko-solčavske, poleg njih so štajerske kokoši, drežniška koza in čebela kranjska sivka na satovju. Del zgodbe je star panj Čebelarskega društva Šentjur. Dodali smo kmečko orodje s sosednje kmetije. Štalca in smreke so iz odpadlega lesa iz bližnjega gozda. Okraski so iz odpadne embalaže in so jih naredili otroci mladinskega centra Šentjur ter OŠ Planina pri Sevnici.
V ozadju se predvajajo božične pesmi v izvedbi lokalne citrarke Jasmine Levičar s prijatelji in vokalne skupine Plamen iz Toronta pod vodstvom Marije Ahačič Pollak. V pravljični Božičkovi pekarni pečemo sladke dobrote, naše krofkuše iz kvašenega testa z bučnim oljem, marelično marmelado in cimetom. Ker smo v Kozjanskem parku, z drevesa visi veliko svetlobno kozjansko jabolko sorte štajerski pogačar ali božičnica, ki se omedi ravno v tem času. A to še ni vse, imamo tudi vodnjak želja, zvonček in še marsikaj drugega, s čimer se sodobni utrip praznikov z bliščem luči prepleta z avtohtonimi značilnostmi našega območja. Našo pravljico si lahko pride ogledat vsakdo.« Občudovalo jo je že veliko ljudi iz Slovenije, Italije, Avstrije, Hrvaške, Makedonije, Rusije in Anglije, letos so se napovedali tudi iz Kanade.
Jaslice s sporočilom
Vsako leto so v božičnih dneh po slovenskih krajih na ogled tudi njene zanimive jaslice, ki jih ustvarja v različnih tehnikah in materialih.
»Jaslice slikam ali ustvarjam z žebličkanjem, nitkanjem, v tehniki pergamano, iz sladkorja na slovenski potici in na tortah, pa tudi iz slanega testa ali kot kolaže in vitraže, v naravni velikosti naredim tudi poslikave na lesu. Ustvarila sem jih celo iz odpadnih materialov. Pred leti sem jih razstavljala v avstrijskem Bad Ischlu in v Vatikanu med sto jaslicami. Ustvarjanje terja veliko potrpežljivosti in tenkočutnosti, da lahko odrazim sporočilo, ki ga želim kot umetnica ponesti v svet: ljudje pridemo na svet krhki in nemočni. Le če sledimo izjemnemu Jezusovem zgledu in se oblikujemo v dobro, se počasi obdajamo z belino in tudi drugim pomagamo svetliti temino nemočnega človeškega duha. Tako nas ob koncu časov ne zaslepi svetloba, ki nas čaka.«
