Novice Svet24

Klepetava po božiču in dnevu samostojnosti in enotnosti. Kako ste preživeli minuli praznični podaljšani konec tedna? Sploh praznujete božič?

Ogromno sem spala, brala, gledala televizijo in se družila s prijatelji in družino. Ko sem bila majhna, mi je darila nosil dedek Mraz, silvestrovega sem se zato vedno veselila. Pričakovanje novega leta, obet nečesa novega in ponočevanje s sosedami so moji najljubši otroški spomini. Božič doma nikoli ni bil tako pomemben, preživljali smo ga z očijevo družino. Po ločitvi staršev smo božič preživljali tako, da smo 24. decembra z mami, babi in dedijem tradicionalno pobegnili iz Ljubljane v Kranjsko Goro, se veliko pogovarjali, sprehajali in smejali. Mami pa mi je zvečer vedno rekla: »Nika, zdaj pa pošljiva SMS-e vsem, ki jim božič veliko pomeni, in jim voščiva lepe in mirne praznike. Pomembno je, da z njimi delimo ta dan.« Ta tradicija se mi zdi lepa in pomembna, uči o pomenu spoštovanja skupnosti v vsej njeni raznolikosti. Še bolj kot božič in novo leto pa obožujem dneve med obema praznikoma, dneve, ko imam občutek, da se je večina sveta ustavila, ko se zdi, da je naša edina naloga branje knjig, gledanje filmov in druženje z ljudmi, ki jih imamo radi. Tega se veselim vsako leto.

Kakšen je bil vaš letošnji božič?

Obiskala sem oboje stare starše, ene v Ljubljani, druge pa v Mariboru. Na predbožični večer se sicer nisem počutila najbolje, zato sva se z eno od najboljših prijateljic, Tino, vrgli na kavč in gledali dokumentarec o Meghan Markle in princu Harryju, pa še serijo Emily in Paris. Res nič posebnega, ampak mi je bilo lepo. Kar se preživljanja praznikov tiče, se mi zdi pomembno, da se osvobodimo bremen družbenih pričakovanj o tem, kaj vse bi morali početi v tem času, s kom vse bi se morali družiti, kakšna darila poklanjati. Ob tem pa se moramo zavedati, da svet, ki nam ga prodajajo reklame in idilične podobe na družbenih omrežjih, ni resničen in da je v naši družbi mnogo tistih, ki si bodo za praznike težko sploh kaj privoščili, in tistih, za katere bodo letošnji prazniki zaradi rastočih cen težji kot prejšnji. Del tradicionalnega sporočila božiča, ki mi je blizu, je zavedanje revščine v družbi, in da je treba pomagati sočloveku. Na to je ob letošnjem božiču skupaj s kritiko kapitalizma, ki ustvarja revščino in neenakosti, opozoril tudi papež Frančišek.

Primož Lavre

Kako boste pa potem silvestrovali? Tudi takrat ne želite nič posebnega?

V Ljubljani me bo obiskala prijateljica Mara Heneghan, ki je bila moja sošolka v programu Obama Scholars v Ameriki. V Chicagu se ukvarja s participativnim proračunom, trenutno pa zaključuje svoj študijski obisk Evrope. Predvsem jo zanima, kako delujejo evropski sistemi socialne države. Ustavila se bo tudi pri nas in komaj čakam, da ji skočim v objem. Ker imam psa hrta, ki sovraži pokanje petard, bom gotovo tudi kaj z njim, da mu olajšam zanj najbolj travmatično noč v letu. Očitno je, da trenutna omejitev uporabe pirotehnike in predvsem njeno izvajanje v praksi ne delujeta. Na enem izmed sprehodov v času, ko naj bi bila uporaba pirotehnike popolnoma prepovedana, pa je okrog naju kljub temu pokalo in je bil kuža povsem prestrašen, sem si letos obljubila, da bo to gotovo ena izmed naslednjih akcij Inštituta 8. marec.

Nam lahko o svojem kužku poveste kaj več? Kaj je prinesel v vaše življenje?

Val je posvojen hrt. Bil je dirkaški kuža, in preden sem ga dobila v skrb, je imel težko življenje. Na njegovem repu in telesu so še vedno opazne sledi udarcev, je plašen, boji se nenadnih in hitrih gibov ter pogosto tudi ljudi. V nekaj letih je vseeno postal igriv in prijazen pes, imam ga neznansko rada. Uči me, da sem bolj potrpežljiva, sili hoditi na sprehode in se me razveseli vsakič, ko pridem domov. Pomembno se mi zdi, da imamo v življenju nekaj, kar našo pozornost odvrača od dela, nas sili v urejen urnik, lepo pa je tudi, da nas ima ob tem brezpogojno rado.

Ste že opravili revizijo iztekajočega se leta? Če pod njim potegneva črto, kakšno je bilo, kaj ga je najbolj zaznamovalo?

Nisem. 25. decembra sem se s puncami z našega inštituta odpravila na koncert Magnifica. V eni izmed svojih pesmi poje: »Minhen, Frankfurt, Germania, Roma, Napoli via Italia, Nju Jork, biznis, Amerika, ol araudn d vorld maj familia.« Pri tem je Tina zavpila: »Nika, to je tvoje leto 2022.« In prav je imela. To leto je bilo eno najbolj polnih in nenavadnih v mojem življenju; živela sem na različnih koncih sveta, koordinirala referendum in kampanjo Gremo volit, se spopadala z grožnjami s smrtjo in bila fizično napadena. Sem se pa tudi vozila z motorjem po ulicah New Delhija, predavala v Braziliji, en mesec živela in delala v Rimu, napisala knjigo, preplesala noči v New Yorku in zaključila program na Univerzi v Kolumbiji ter bila s strani bivšega ameriškega predsednika Baracka Obame opozorjena, da premalo spim. Čeprav sem leto 2022 večinoma preživela v tujini, pa njegovo sporočilo zame prihaja od doma – je sporočilo o izjemni skupnosti solidarnih in dobrih ljudi, ki živijo v Sloveniji. Ob referendumu, kampanji za brezplačna šolska kosila, kampanji Gremo volit in zakonu proti škodljivim ukrepom oblasti se mi je potrdilo, da če v neke vrednote, kot so solidarnost, skupnost, javno zdravstvo, šolstvo in socialna država, res verjameš in pri njih vztrajaš, ob tem pa gradiš skupnost, je na koncu vse v redu. Ne glede na to, kaj se zgodi vmes na poti, ne glede na to, kako te je strah, kolikokrat občutiš nemoč, se na koncu zbudiš v državi upanja in skupnosti, in to me ob koncu leta navdaja z zadovoljstvom in mirom.

Niti verbalni in fizični napadi ter številni drugi pritiski, uperjeni v vas osebno ter v inštitut in njegove pripadnike, teh dobrih občutkov niso zasenčili?

Sploh ne. Ko imaš pred sabo cilj in ob sebi prave ljudi – ekipo, kot jo imam jaz –, tudi zelo težke stvari, ki jih omenjate, torej to zlo, premaga dobro. Veliko bolj kot vseh napadov se bom denimo spominjala solidarnostne geste 80-letne gospe, ki mi je sporočila, da je njihov občinski svetnik tvital, da bo nas in naše prostovoljce postrelil. Ona pa se je na enem od srečanj ponosno postavila pred njega in mu povedala, da je tudi ona prostovoljka Inštituta 8. marec. »Če boste napadli njih, dajte tudi mene, sem namreč ena od njih,« mu je dejala. Spomnim se tudi vseh ljudi, ki so nas med akcijo Gremo volit, namenjeno spodbujanju udeležbe na volitvah, med obiski slovenskih krajev, prišli objet in posredovat pomembno sporočilo, da so prepoznali moč skupnosti in željo po spremembah v državi. Vseh posameznikov in posameznic, ki so med kampanjo za javno RTV v krajih po vsej Sloveniji podpisovali pisma podpore šikaniranim delavcem in delavkam RTV. Ti velikanski sunki dobrega preženejo zle komentarje, sovraštvo in strah.

Kakšno leto pa je za Inštitutom 8. marec?

Vse številnejše so naše vrste in pri vsem tem je najlepše, da je naše gibanje postalo še bolj medgeneracijsko raznoliko. Če smo na začetku govorili, da smo Inštitut 8. marec mladi, ki si želimo spremeniti svet in delati v dobro ljudi, lahko zdaj zadovoljna povem, da so se nam pridružili številni upokojenci in upokojenke, 70-letniki in mnogi še starejši, kar se mi zdi izjemno! Veste, kaj opažam? Da so ljudje v jeseni življenja potisnjeni na rob družbe, kar pa ni prav. V naši družbi bi moralo biti mesto za vsakogar. Pogosto pozabimo, kako vse lahko ljudje prispevamo k skupnosti, še posebej starejši, saj so polni modrosti, znanja in življenjskih naukov. Vsak dan znova ugotavljamo, kako prekipevajo od želje in energije, da bi bili še vedno aktivni državljani. Brez njih in številnih drugih prostovoljk in prostovoljcev letošnje inštitutove kampanje nikakor ne bi bile tako uspešne. V petek pred božičem smo imeli zaključno srečanje Inštituta 8. marec, ki je bilo odprto za vse, s katerimi smo sodelovali, in smo se skupaj z njimi poveselili. Prišli so številni naši starejši prostovoljci in prostovoljke. Skupaj, zbrani iz vseh generacij in delov Slovenije, smo plesali na Bepop, Severino in Senidah. Zadovoljna sem ugotovila, kako lepo skupnost smo ustvarili. Na to sem ponosna.

Primož Lavre

Eno najpogostejših vprašanj, ki smo vam jih letos zastavljali novinarji, se je nanašalo na vaš vstop v politiko; vse je zanimalo, ali se boste začeli politično udejstvovati. Jaz vas bom raje vprašala, ali vas to sploh mika ...

Niti ne. Ta vprašanja so se začela takoj po referendumu o vodi, ko številni niso mogli razumeti, da je nekdo delal referendum zaradi vsebine, in ne zaradi lastne računice, da bi v naslednjem koraku lažje šel v strankarsko politiko. Takrat smo jasno povedali, da stranke pred volitvami na bomo ustanavljali in da ne bomo dovolili, da se referendum izkorišča za partikularne politične interese posameznikov. Strankarska politika sicer ni v mojih načrtih iz več razlogov. Najprej, čeravno politika na prvi pogled deluje enostavno, prepoznavam, da gre za kompleksen sistem upravljanja države, ki zahteva zelo veliko znanja, samorefleksije, poznavanja vseh področij. Vsak resen politični projekt mora po mojem mnenju izhajati iz tega ter temeljiti na jasnem programu in ljudeh, ki so ga pripravljeni v institucijah izvajati, in ne podlegati pritiskom ter zaledju ljudi, ki so člani in podporniki projekta, ki ostajajo zunaj institucij in stika stranke z realnim življenjem. Odločitev za strankarsko politiko bi morala biti težka in premišljena, vse drugo vodi k novim obrazom, ki so razmeroma kratkega trajanja. Ob tem je treba povedati, da akcije inštituta niso apolitične, so posegi v politično sfero na točkah, kjer menimo, da je to potrebno. Ob svojem udejstvovanju smo dobro spoznali, koliko dela je potrebnega za uspešno akcijo; ko je treba vsako zadevo, ki se je lotimo, temeljito predelati, naštudirati zakonodajo, se pogovarjati s strokovnjaki, ljudmi iz prakse, kar vse lahko traja več mesecev. Smo pa med našimi akcijami žal videli tudi, kako daleč od opisanega je lahko naša politika, kako lahkotno, brez poznavanja vsebine in brez ozira na ljudi, lahko deluje. Drugo, kar me odvrača od politike, pa je spoznanje, do katerega sem prišla kot otrok ob spremljanju prijateljev in znancev svojih staršev, ki so bili politično aktivni, in ponovno v Obamovem programu, kjer sem imela možnost delati z ljudmi, ki so vodili ameriško administracijo. To so ljudje, ki so upravljali svet, so imeli največjo moč. Zdaj, ko nimajo več političnih funkcij, pa so se mi številni zdeli le še senca samih sebe. Kot da so s tem, ko so izgubili politično moč, izgubili tudi sebe. Ta podoba politika, ki ni nič drugega kot svoja funkcija, me odvrača. To da si na poziciji, ne sme biti ves tvoj svet, še manj pa smisel tvojega življenja. Voditi nas mora vsebina. In ne nazadnje, civilna družba se mi zdi pomembna. Pomembno se mi zdi nastavljati ogledalo vsakokratni oblasti, poskušati od spodaj navzgor opozarjati, in če je treba, s konkretnimi predlogi reševati probleme v družbi. Zaradi vsega tega sem lani in letos takoj zavrnila vse ponudbe, nasvete in predloge, ki sem jih prejela za vstop v politiko. Zavestno ostajam v civilni družbi in se ukvarjam tudi s stvarmi, ki nimajo prav nobene zveze s politiko v njenem najširšem smislu. Zdi se mi, da je referendum za javno RTV ponovno pokazal, kako pomembne so civilna družba in aktivnosti zunaj institucij, kako pomembno je, da ljudje živimo demokracijo.

Ampak slišati je, kot da ne izključujete, da se to nekoč zgodi.

Ta trenutek se mi Nika Kovač v politiki zdi nekaj nemogočega. Je pa res, da če bi mi pred dvema letoma dejali, da bom koordinirala referendum za čisto pitno vodo, bi vas precej debelo pogledala. Tudi če bi mi kdo rekel, da bo predsednik, s katerim se bom največkrat pogovarjala, Barack Obama, bi se le glasno smejala. Sklenem lahko le, da se v mojem življenju stvari odvijajo po svoje; je polno naključij in nepričakovanih dogodkov, skozenj pa grem z jasnim fokusom, da delujem skladno s svojimi načeli in vrednotami. Trenutno pa ne vem čisto dobro, kaj vse bom počela januarja, kaj šele, kaj bom počela čez pet let. (smeh)

Slovenija ima prvič v zgodovini predsednico. Kako to sprejemate? Pa še, kakšno je vaše mnenje o njej?

Natašo Pirc Musar sem spoznala takrat, ko smo v Inštitutu 8. marec pred državnozborskimi volitvami prejeli očitno politično motiviran dopis Inšpektorata za notranje zadeve, v katerem so nam praktično grozili s prepovedjo delovanja zaradi naše kampanje Gremo volit. V tej smo pozivali ljudi na volitve in zbirali podpise za zakon proti škodljivim ukrepom oblasti, s katerim smo med drugim zmanjševali vpliv politike na imenovanje ravnateljev in policijo ter ministru za kulturo vzeli možnost, da samovoljno deli javni denar. Ni bilo druge, kot da se na to odzovemo z uporabo pravnih sredstev. Iskali smo dobro pravno pomoč in jo našli pri Pravni mreži za varstvo demokracije in Nataši Pirc Musar. Ko sem se prvič pogovarjala s Pirc Musarjevo, mi je v telefonskem pogovoru dejala, da stoji za nami in bo uporabila svoj glas, da nas zaščiti. S temi svojimi zagotovili nas je zelo razbremenila in pomirila. Inšpektorat je od svoje neutemeljene akcije kmalu po pravni intervenciji odstopil. To je bila za nas velika usluga. Hkrati pa ne morem mimo tega, kar sem med predsedniško kampanjo tudi večkrat javno povedala: da njeno preteklo delovanje ni bilo vedno v interesu ljudi, ampak je bila kot odvetnica pogosto zagovornica elite. Med drugim se je namreč borila proti sindikalistom, delavkam in delavcem Lidla, ki so se upirali nečloveškim pogojem dela. Pogosto je bila na strani kapitala, ne ljudi. In to je bila njena izbira. Ker pa imam sama izkušnjo, kakšno moč ima lahko njen glas, od nje pričakujem, da ga bo kot predsednica države uporabila predvsem za slehernega prebivalca in prebivalko Slovenije, ne za ozke elite in kapital.

Leto 2023 vam prinaša prelomnico, saj boste dopolnili 30 let. Kakšni občutki vas navdajajo ob vstopu v tretje desetletje svojega življenja?

Trideseti rojstni dan je gotovo večja simbolna življenjska prelomnica. Rekla bi, da prihajam v leta, ko sem bolj umirjena, v smislu, da si ne nalagam toliko bremen, predvsem pa sem ozavestila, da so visoka pričakovanja do sebe v veliki meri posledica neoliberalne družbe, katere del je tudi zasledovanje nedosegljivih idealov. To lekcijo sem morala usvojiti na brutalen način, ko me je del politike in z njo povezane javnosti zasipal z žaljivimi ocenami in opazkami, da sem grda, neumna, neuspešna. To ni izginilo, še obstaja, novo pa je, da se me dotakne bistveno manj. Uspela sem si ustvariti polje zasebnosti s svojim krogom ljudi, kamor preostalega sveta ne spustim. V njem se počutim varno, dobro, in nič, kar se dogaja zunaj, me ne more zrušiti. No, vsaj upam. (smeh)

Primož Lavre

Govorite o nedosegljivih idealih, ki bremenijo vsakega od nas, predvsem pa mladostnike. Kaj bi ob tem sporočili mladim dekletom?

Predvsem, da je ideal v družbi vzpostavljen zato, da nas sili k vedno večji potrošnji oblek, kozmetike in drugega, z obljubo po »bolje«, »lepše«, »privlačnejše«. Ampak v tem ni sreče, sreča je v biti oziroma si dovoliti biti tak, kot si, popoln v nepopolnosti, in v tem tudi uživati. Ob tem pa ne smemo pozabiti na drugo socialno dimenzijo, to, da moramo družbo delati bolj vključujočo, omogočiti vsakemu dostojno življenje in varnost. Tega ne moremo doseči individualno, ampak samo skupaj, s tem, da krepimo solidarnost, javno šolstvo, javno zdravstvo, socialno državo. Vse je veliko lažje v skupnosti. Imam srečo, da naš inštitut sestavljajo zelo različne ženske, od katerih nobena ne vztraja pri idealih in druga drugi vedno nudimo podporo in zavedanje, da je okej, da smo, kakršne smo. Ker proti idealom se je najbolje boriti družno, v skupini. Sicer pa upor idealu uveljavljam tudi s tem, da grem pogosto od doma nenaličena in z ne povsem perfektno frizuro. Ko je bivši predsednik vlade nenehno komentiral moj videz, sem se na neki točki odločila, da bom šla do konca; tako sem vsak večer iz New Yorka snemala filmčke za Facebook, v katerih sem nastopala kar v svoji pižami. (smeh)

Sicer pa ste za naš medij v enem od prejšnjih intervjujev dejali, da sanjate o knjigarni s kavarno.

Ja! Ena od mojih prvih študentskih služb je bilo delo v knjigarni, pri čemer sem res neizmerno uživala. Moja mentorica je bila Majda Kne, ki je v Konzorciju delala na leposlovnem oddelku. Name je s tem, kako je z vsakim razglabljala o knjigah in vedno za bralca znala najti tisto pravo, naredila silen vtis in mi predstavila veliko izjemne literature. Takrat sem vzljubila delo s knjigami. Še vedno imam željo odpreti svojo knjigarno s kavarno, v kateri bi stregli tudi tortice z imeni romanov.

Ko sva že pri knjigah ... Se vas je katera, ki ste jo prebrali v zadnjem letu, še posebej dotaknila?

Dve zelo. V roke sem ju vzela od dveh zelo dobrih prijateljev, ki sta urednika na založbah, kar pomeni, da imam čast neko delo prebrati, še preden izide. Alenka Veler in Aljoša Harlamov sta me prosila, da za knjigi napišem tudi spremno besedo. Prva knjiga je Čas iz druge roke Svetlane Aleksijevič, ki temelji na zgodbah Rusov, ki so preživeli menjavo različnih sistemov. Je izjemno kruta, težka, polna bolečine. Je pa tudi knjiga o tem, kako se želijo ljudje povezati. Druga pa je knjiga za mladino. Njen naslov je Kako mi je norost razložila svet. Govori o ljubezni, družini in pomenu prijateljstev. Dve najljubši knjigi letošnjega leta sem našla v njegovih zadnjih tednih! Rada pa bi omenila še poezijo Radmile Petrović, ki sem jo odkrila letos v sklopu projekta Poets of Today, Voices of Tomorrow, ki me naravnost navdušuje.

Je potem branje eden od vaših najljubših hobijev?

Ja, zagotovo. Z branjem se tudi povsem odklopim, še posebej pa se o knjigah in njihovi vsebini rada pogovarjam. Literaturo doživljam kot imenitno sredstvo za širjenje obzorij in razumevanja sveta, rada rečem, da se okrog knjig ustvarja skupnost. Sem pa vesela tudi, ker sem v zadnjem letu v New Yorku ponovno odkrila obiske galerij, muzejev in gledališč. Hkrati sicer gledam tudi veliko res neumnih TV-oddaj in resničnostnih šovov. Svoje sošolce v programu Obama Scholars sem na primer prisilila, da so z mano gledali Evrovizijo. Za njih je bila to res zanimiva antropološka izkušnja. (smeh) To, da zaradi odločitve urednika Vanje Vardjana letos ne bo Eme, me je kar razjezilo in razočaralo. Na splošno mislim, da je treba biti dovzeten do vsega, kar se dogaja okoli nas, in to poskušati razumeti. S puncami z inštituta se pogovarjamo o vsem, kar gledamo in doživljamo v svojih življenjih. Stalnica pa so tudi klepeti o lakiranju nohtov – da ne boste mislili, da nimamo čisto običajnih debat, o zelo vsakdanjih stvareh. (smeh)

Prijatelji vam veliko pomenijo. S kakšnimi ljudmi se radi povezujete, kakšno družbo iščete?

Ekipa Inštituta 8. marec zagotovo spada mednje. Družimo se namreč tudi v prostem času. Zame je pomembno, da nismo samo sodelavci, ampak ljudje, ki se zanesejo drug na drugega in s katerimi lahko grem na ples, zabavo, koncert. Moja najboljša prijateljica je Urška Kaloper, urednica priročnikov na Mladinski knjigi, sicer mama treh otrok, ki se ukvarja s popolnoma drugačnimi stvari kot jaz. Njo pokličem, ko ne vem, kako naprej. Izjemno pomemben v mojem življenju je Rok Smolej, urednik razvedrilnih oddaj, kot je Zvezdana na RTV. Živi v popolnoma drugačnem svetu kot jaz in me druženje z njim vedno spočije. Pomembni so tudi prijatelji iz tujine. Povsod po svetu jih imam; v Ameriki, Indiji, Afriki … Vsi našteti mi predstavljajo dom in lažje mi je pri srcu, ko vem, da imam prijatelje – otočke varnosti, povsod po svetu.

Kaj pa tisti najtesnejši odnosi, ljubezen? Ste samski ali s kom v zvezi?

O tem delu zasebnosti ne govorim. Zame je bila v zadnjem letu predvsem pomembna moja skupina prijateljev.

Če bi vas prosila, da s seboj na intervju prinesete nek predmet, kaj bi zbrali in zakaj – kakšna je njegova zgodba?

A knjižne police so prevelike? (smeh) No, bom izbrala nekaj manjšega. Ko sem bila pred kratkim na sestankih v Parizu, sem v majhni trgovini našla ilustracijo. Na njej je upodobljeno dekle z rjavimi lasmi, ki sama sedi za mizo lokala v New Yorku. V tem sem videla veliko sebe. Zame je ena največjih izkušenj New Yorka prav to, da sem bila v novem mestu, v katerem nisem poznala praktično nikogar in kjer je na začetku socialne interakcije omejeval covid-19, veliko sama. Ampak sem v tem našla radost, saj sem denimo sama začela hoditi naokoli, odkrivala mesto in se imela fajn. Tako da je ilustracija opomnik, da se imam lahko dobro tako sama s sabo kot v svoji številni skupnosti, ki jo sestavljajo krasni ljudje z vsega sveta.

Za konec bi vas rada povabila, da naše bralce v novo leto pospremite s svojimi besedami, mislimi.

Prihajajoče leto ne bo čudežno popolno. Prepričana sem, da nas čakajo velike preizkušnje in tudi težki dnevi. V teh trenutkih pa bodo pomembne odločitve tako politike kot nas samih, odločitve, ali se bomo takrat, ko bo težko, v njih našli, povezali in ustvarjali skupnost, ki bo (za)ščitila vsakega izmed nas.