Kaj bi najprej želeli sporočiti bralcem ob dnevu človekovih pravic, ki ga zaznamujemo danes?
Tako kot predstavnike različnih institucij v Sloveniji, verskih skupnosti in diplomatskega zbora, ki so se v sredo udeležili našega tradicionalnega slavnostnega sprejema ob dnevu človekovih pravic, bi rad tudi vaše bralce spomnil na leto 1948, ko je bila na današnji dan v Parizu sprejeta splošna deklaracija človekovih pravic, dokument, v katerem so zapisane pravice in svoboščine vseh ljudi. Temelj te deklaracije je univerzalnost, s čimer je želela Organizacija združenih narodov tlakovati pot svobodi, pravičnosti in miru. To je bil izjemno pomemben čas za človeštvo, ki se ga ob obletnici sprejetja deklaracije spomnimo z dnevom človekovih pravic. Drugače pa bi rad ob tej priložnosti vsem na srce položil dve slovenski besedi: človek in ljub, za kateri si želim, da bi se ju v poklicnem ali zasebnem delovanju večkrat spomnili. Prepričan sem namreč, da ko smo človekoljubi, možnosti, ki smo jih izbrali, pozitivno vplivajo tudi na druge. Če s sočutjem in skrbnostjo poskrbimo za sočloveka, s tem ne oblikujemo pogojev kakovostnega življenja samo zanj, pač pa za celotno skupnost. Za nas vse. Dandanes, ko se zdi, da nam manjka vizije države in pozitivnih sprememb, sta ravno človekoljubnost in človečnost lahko pomembni nevidni sili povezovanja družbe. Brez njiju ne moremo živeti. Za polno uveljavljanje človekovih pravic onkraj naših sebičnih želja ali potreb moramo torej iskreno na piedestal ponovno postaviti človeka.
Kakšno je stanje uresničevanja človekovih pravic v Sloveniji?
Težav, na katere pogosto opozarjam, je preveč. Gre za tisoče, ki nimajo izbranega osebnega zdravnika, za otroke z motnjami v duševnem zdravju, ki so zaradi pomanjkanja strokovnjakov, od pedopsihiatrov do kliničnih psihologov in drugih, ostali brez ustrezne obravnave. Da ne omenjam čakalnih vrst, ki so nerazumno dolge; zdravstveni sistem smo povsem zbirokratizirali in ga odtujili od ljudi. Kot varuh človekovih pravic vidim tudi ogromno socialnih stisk, ko se srečujem s prekarnostjo in drugimi resnimi težavami mladih, na primer s stanovanjskim problemom. Polni smo besed o deinstitucionalizaciji in oskrbi v domačem okolju za institucionalizirane otroke, invalide in starejše, a je ne izvajamo v praksi. Varovani oddelki so prepolni, ljudi nameščamo v kopalnice, na hodnike! Problem je tudi v zaščiti pravic otrok, saj pristojne institucije, predvsem sodišča in centri za socialno delo, še vedno ne storijo dovolj za njihovo zaščito. Izpostavil bi tudi težave na področju okolja, ki jih ne rešujemo dovolj zavzeto. Pa na sodne postopke, ki so predolgi; institucije o pritožbah ljudi odločajo nerazumno dolgo in s tem kršijo načelo dobrega upravljanja in še bi lahko našteval. Izpostavil pa bi še eno ranljivo skupino, ki jo še vedno pogosto odrinemo na rob družbe – invalide, za katere še nismo uredili infrastrukture, da bi jim olajšali življenje.
Prav s položajem invalidov ste se v zadnjih dveh letih veliko ukvarjali. S svojo ekipo ste namreč izvedli obsežno raziskavo dostopnosti centrov za socialno delo senzorno in gibalno oviranim. Kaj ste pri tem ugotovili?
Stanje je tako skrb vzbujajoče, da smo želeli z njim seznaniti tudi najvišje zakonodajno telo, od katerega pričakujemo, da bo sprejelo določene ukrepe, ki jih mora izvršilna oblast upoštevati. Država je namreč tista, ki mora zagotoviti vključenost vseh ljudi. Nismo še tam, da bi se potrepljali po ramah in si prigovarjali, kako vključujoča družba smo in kako cenimo invalide, kajti smo daleč od tega. Nedopustno je, da se desetletje po uveljavitvi zakona o izenačevanju možnosti invalidov ti še vedno pogosto znajdejo pred številnimi ovirami v javnih ustanovah. Eden od gibalno in senzorno oviranim najbolj težko dostopen center za socialno delo (CSD) je idrijski, saj ima prostore v mansardi gasilskega doma. Invalidi že v pritličje težko pridejo, saj arhitektonsko objekt ni primeren zanje, kaj šele da bi jim bil omogočen dostop v mansardo. Kako rešujejo težavo? Z uporabniki storitev se srečujejo kar pred stavbo ali v avtomobilu.
Kako je po drugih centrih za socialno delo, ki jih je po državi skupaj 63?
Štiri enote centrov za socialno delo leta 2021 sploh niso imele zagotovljene niti fizične dostopnosti svojih prostorov za gibalno ovirane. Osemnajst enot centrov za socialno delo ni bilo opremljenih s sanitarijami, dostopnimi za invalide. Med te smo uvrstili tudi tiste, ki so sicer izpostavljale določene druge možnosti, kot denimo to, da lahko gredo na stranišče na bližnji bencinski servis oziroma v zdravstveni dom, ki je od prostorov enote oddaljen 170 metrov ... Za ilustracijo naj povem, da je ravno tolikšna razdalja med prostori, v katerih ima svoj sedež naša institucija varuha, in najbližjim zdravstvenim domom diagonalno čez ulico. Ni si težko predstavljati, kako nesprejemljivo bi bilo že od naših zaposlenih brez gibalnih oviranosti pričakovati, da odidejo tja vsakič, ko bi bilo treba. Primerjavo smo izbrali namerno, saj kaže na brezbrižnost prav tam, kjer bi morala biti toleranca ničelna. Dostopnost z vidika senzornih oviranosti je še slabša. Le dobra polovica centrov za socialno delo ima jasno označen vhod, ki nudi neoviran dostop osebam z motnjami sluha ali vida. Le ena od enot ima taktilne oznake za orientacijo slepih in slabovidnih, delno urejene taktilne oznake pa imajo tri enote. Reliefnih napisov in simbolov ter napisov v Braillovi pisavi ne zagotavlja nobena enota centrov za socialno delo. Nobena enota tudi nima prikazovalnikov pisnih informacij, predvajalnikov z videoposnetki pomembnih informacij v znakovnem jeziku in s podnapisi. Prav tako na nobeni enoti ni možnosti vgradnje slušne zanke.
Pravite, da ste bili nad nekaterimi odgovori CSD zgroženi. Kako imajo urejeno dostopnost za invalide, ste namreč preverjali z vprašalniki, ki so vam jih centri izpolnjene vrnili. Kaj vas je šokiralo?
Med odzivi centrov za socialno delo smo prejeli tudi takega, ki ni odražal vsaj dostojnega odnosa že do varuha kot državnega organa, kaj šele do invalidov. Tudi zato je vprašljivo, koliko tenkočutnosti do senzorno oviranih oziroma ostalih invalidov lahko premore neki uradnik na centru za socialno delo, če že do institucije varuha kaže podcenjujoč odnos. Šokiral nas je denimo odgovor CSD Osrednja Slovenija vzhod, enota Kamnik, kjer so v odgovoru na vprašanje, ali je vhod v enoto jasno označen ter nudi neoviran dostop osebam z motnjami sluha in vida, zapisali: »Tabla je na pročelju. Kako jo vidi slep? Mislim, da je ne vidi.«
Je pa tudi sicer na splošno v družbi ozračje zelo napeto. Veliko je osornosti, nespoštovanja, sovražnega govora, nagajanja, žaljenja … Tako dogajanje vidimo na vseh ravneh življenja: v svojih ožjih krogih, na družbenih omrežjih, v politiki, v ustanovah, ki ste jih ravnokar izpostavili.
Da. Veliko je nakopičenega nezadovoljstva, stisk in frustracij. Srečujemo se tudi z nestrpnostjo, sovražnostjo in žal celo s fizičnimi napadi. Dogajanje v zadnjih nekaj letih nas je dodobra pretreslo. Na počutju in zdravju mnogih je pustilo precejšnje sledi. Poleg realnih problemov, s katerimi smo se ukvarjali že prej, se svet spoprijema še s pandemijo covida-19 ter posledicami vojne v naši bližnji soseščini v Ukrajini in drugje po svetu. Tu so podnebna kriza in ostale geopolitične razmere, ki vplivajo na naša življenja. Vse to je zamajalo našo varnost in močno vplivalo na naš vrednostni sistem. Verjetno nisem edini, ki meni, da se nam z velikim sunkom dogaja radikalno družbeno in ekonomsko predrugačenje. Strah pred neznanim je večji kot kdaj prej. Zaupanje, demokratični dialog, povezanost in medsebojno spoštovanje, humanost ter človečnost, ki so temelji človekovih pravic, so vse bolj postavljeni na preizkušnje. V tem valu sprememb in negodovanj o tem, kako nam nekaj ni všeč, pa nam žal nemalokrat umanjka uvid, da smo mi tisti, ki to družbeno in osebno realnost pravzaprav soustvarjamo. Dogaja se nam nekakšno plimovanje vrednot: po eni strani smo usmerjeni vase in v svoje potrebe, prežema nas individualizem, celo egoizem, po drugi strani pa to močno obsojamo. Še več, krepimo prizadevanja, da egoizem ne bi prevladal. Čeprav se nam včasih zdi, da ni smiselnih ali preprostih rešitev, pa imamo vedno možnost izbire. Ko imamo – kot država, družba in posameznik – jasno vizijo, da želimo na prvo mesto dobrohotno postaviti človeka, skrbimo tudi za družbeno dobrobit. Vendar, ali to počnemo iskreno?
In kako lahko to stori vsak posameznik?
Tako, da v vsakodnevne situacije vključi vrednote humanosti, plemenitosti, sočutnosti, srčnosti in nesebičnosti. Takšna pričakovanja imam kot varuh človekovih pravic tudi do vsakokratne oblasti in javnih uslužbenk in uslužbencev, katerih delo s sodelavkami in sodelavci nadziramo, opozarjamo na napake ter skupaj z njimi iščemo rešitve.
Vsako leto obravnavate precej krivic, ki so doletele državljane, ti pa so se obrnili na vas po pomoč. Kakšne težave imajo, kaj se jim je zgodilo?
Iz obravnavanih primerov razbiramo, da je kršenje načela dobrega upravljanja še vedno med najbolj množično kršenimi načeli. Tudi zato pogosto povem, da bomo kot država morali narediti še velike korake pri krepitvi pojasnilne dolžnosti in dostopnosti uradnic in uradnikov. Tudi tu smo se namreč oddaljili od človeka, ki se tačas pogosto izgublja le še v papirjih, odločbah in sklepih. Pasivnost, nejasnost, pritiski in vplivi na odločanje, zapleten normativni okvir, v katerem se ljudje ne znajdejo, pogosto žal le spletna dostopnost, ki je mnogi ne obvladajo, pa pomanjkanje informacij in pogosto tudi odsotnost jasne vizije krepijo nezadovoljstvo in negotovost. Pa ne le med uporabniki storitev, ampak tudi med izvajalci, ki se srečujejo še z velikimi kadrovskimi stiskami. Za ustrezno delovanje državnega aparata v skladu z ustavo, zakoni oziroma predpisi ter človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami bomo morali še dodatno opolnomočiti javne uslužbenke in uslužbence, da so najprej dolžni varovati pravice ljudi. Osebno odgovorno delovanje vseh nas je vsekakor smer za spreminjanje neustreznih praks na bolje. Le z osebno odgovornostjo in mislijo na človeka, o usodah katerega odločamo, bomo namreč lahko krepili družbo, ki je človekoljubna, vključujoča in ne pozablja na nikogar.
Ste si pred nastopom funkcije varuha človekovih pravic, ko ste tik pred začetkom pandemije covida-19 – bil je februar 2019 –, nasledili Vlasto Nussdorfer, predstavljali, da bo taka, kot jo izkušate?
Nikakor. Še dobro se spomnim, kako sem v svoji javni predstavitvi pred nastopom funkcije dejal, da smo lahko v nekem trenutku vsi ranljivi, kar se je pozneje izkazalo za še kako resnično, saj nas je nova bolezen postavila v ta položaj. Spoštovanje človekovih pravic je bilo močno na preizkušnji – in to po vsem svetu, ne samo v Sloveniji, saj se je zelo posegalo vanje.
Med pandemijo so se zvrstile tri vlade s svojimi predsedniki: Marjan Šarec, Janez Janša in Robert Golob. Predvsem v Janševo vlado je del javnosti uperjali prst, saj da smo kot po tekočem traku zaradi njenih odločitev in potez v zvezi s korono izgubljali pravice oziroma so bile te močno okrnjene. Si predstavljam, da so se ljudje v tistem času še posebej obračali na vas kot varuha in vam sporočali konkretne kršitve pravic ter vas prosili za posredovanje.
Prav je bilo, da so bili ljudje tako pozorni do uresničevanja pravic med pandemijo. Nič ni bilo pretirano, če so v oblast kazali s prstom. Dejstvo je, da ko se posega v pravice, mora to biti na podlagi zakona, ne pa odlokov, niti ne na podlagi rokohitrskih odločitev, posegi pa morajo biti sorazmerni. Vsi skupaj smo se znašli v novem, ogrožajočem položaju, ki je odpiral mnogo vprašanj, negotovosti, strahu. Menim, je bilo med upravljalci krize, od stroke do oblasti, premalo dialoga, da bi uspešneje krmarili čez čeri tega zahtevnega časa. Tako je prihajalo do kršenja pravic. Kritika ljudi je bila torej primerna, predvsem kar zadeva sprejemanje ukrepov brez zakonskih podlag. Samo z zakonom se namreč lahko posega v človekove pravice. Moram reči, da sem z vsemi tremi vladami, ki so se zvrstile med pandemijo, sodeloval korektno. Poudaril bi, da smo med zdravstveno krizo intenzivno sodelovali z vsemi, posebej z nekaterimi ministrstvi. V tem času so bile napetosti v družbi že tako velike, ukrepati je bilo treba hitro, zato smo se odločili, da naša priporočila naslavljamo takoj in neposredno na odločevalce. Javnost smo z našimi ukrepi seznanjali, nismo pa bili pri tem kričavi. Takšen način se nam je v danih okoliščinah zdel najbolj primeren. Večino naših priporočil so tudi upoštevali. Samo za ilustracijo: samo v prvem letu pandemije smo na vlado naslovili 43 pobud, ki so jim sledili neposredni pogovori, 40 jih je vlada upoštevala. Med njimi na primer tudi priporočilo v zvezi s pravico do zbiranja do 10 posameznikov, kajti če se spomnite, so proteste v nekem trenutku povsem prepovedali. Delujemo s strokovnimi argumenti, ki prepričajo.
Kje na lestvicah spoštovanja in uresničevanja človekovih pravic je v Evropi in svetu uvrščena Slovenija?
Precej sem aktiven tudi na mednarodnem področju, tako v svetovnem združenju varuhov človekovih pravic kot v evropskem združenju, ne nazadnje tudi v evropski mreži nacionalnih institucij za človekove pravice. S kolegi iz omenjenih združenj menimo, da je uresničevanje človekovih pravic v Sloveniji na visoki ravni, kar pa nas ne sme zadovoljiti. Vedno si je treba prizadevati za to, da bodo spoštovane pravice prav vseh ljudi. In paziti, da obstoječih, težko prigaranih pravic ne izgubimo.
Ste tudi v vsakdanjem, zasebnem življenju tako občutljivi do krivic, kršenja pravic?
Vsekakor. Sem človek, ki se zaveda, da je del skupnosti; najprej v najožjem smislu družine, potem pa širše. Kot član skupnosti nosim svoj del odgovornosti, zato se trudim odgovorno ravnati. V glavnem se držim rekla, da če ne moreš pomagati, vsaj škodi ne.
Kaj bi zase rekli po zasebni plati? Kdo je Peter Svetina, ko zapusti pisarno varuha?
Predvsem družinski človek. Veliko mi pomeni družina. Tam se napolnim. Rad grem tudi v hribe. Plezam sicer ne. (smeh) Narava je zame balzam.
Imate glede poslanstva, ki ga opravljate, doma ali po svetu kakšnega vzornika?
Gotovo je eden izmed njih starosta ombudsmanov, katalonski ombudsman Rafael Ribo, ki je pred nekaj meseci zaključil svoje delo. Vzor mi je, ker na dostojanstven, a vendarle odločen način uveljavlja skrb za človekove pravice.
Kaj pa doma?
Tukaj bi zaploskal vsem čudovitim ljudem, ki se trudijo uresničevati človekove pravice. Ne bi bilo prav, da bi izpostavil samo enega, ker jih je res veliko, na vse pa gledam z veliko mero občudovanja in odobravanja.
Kako je videti vaš običajen delovni dan?
Ko pridem v službo, najprej preberem poročila o medijskih objavah in dogajanju na družbenih omrežjih in svetovnem spletu. Tako se seznanim z dogajanjem doma in po svetu. Vedno je treba biti na tekočem. Čez dan se v glavnem posvečam pobudam ljudi, k jih naslavljajo na institucijo varuha, s kolegi glede njih opravimo veliko pogovorov. Seveda pobudnikom odgovarjamo, zanje iščemo odgovore in načine, da bi jim pomagali. Ob delovniki imam predvsem veliko sestankov z različnimi odločevalci, med njim ministri in predstavniki različnih institucij, na katerih rešujemo konkretne probleme ljudi, iščemo pa tudi odgovore na sistemska vprašanja s področja človekovih pravic .
Kaj bi ob koncu starega leta in skorajšnjem začetku novega dejali Slovencem?
Rad bi izrazil, da nam želim več samozavesti, več zavedanja, da smo razvita družba, da ni sosedova trava bolj zelena. Predvsem pa to, da imejmo občutek za sočloveka, ker s tem tudi zase naredimo največ. Egoizem ne sme stopiti v ospredje.
