Njegov tri in pol leta starejši brat Igor je bil izvrsten košarkar, vendar se je kmalu posvetil trenerstvu in tudi po njegovi zaslugi je Boštjanova kariera trajala skoraj do štiridesetega leta. Brez športa ne moreta, to se jima vidi že na daleč. Boštjan je na obrobju Ljubljane ustvaril Bazo športa, kjer so čudovite, izvrstno opremljene dvorane za različne športne aktivnosti, saj se mu zdi, da je treba mladim omogočiti prostor, kjer bodo lahko kakovostno preživljali prosti čas. Igor pa ima med svojimi varovanci, ki jih trenira, v zadnjih letih tudi kar nekaj otrok s posebnimi potrebami, pa košarkarsko reprezentanco gluhih.
Kako to, da se v zadnjih letih toliko posvečate ljudem s posebnimi fizičnimi omejitvami?
Igor: Z otroki sem začel pred šestimi, sedmimi leti, z gluho reprezentanco pa pred 20 leti. Za otroke s posebnimi potrebami sem imel pred desetletji še premalo znanja in izkušenj, nisem bil tako samozavesten kot danes, da bi si sploh upal delati z njimi. Od 35., 36. leta se mi zdi, da sem pridobil znanje in posledično samozavest.
Teorija torej ni vse, največ se naučimo iz lastnih izkušenj.
Boštjan: Tudi napake, ki jih narediš, so zato, da jih ne ponavljaš. Z leti dobiš samozavest in spoznaš svoje telo. In ko prihajaš delat nekaj, kar imaš rad, ter se počutiš kot doma, ti da to moč, energijo in vse je veliko lažje.
Baza športa je vaš projekt, torej ni čudno, da se tu počutita kot doma. Zakaj ste zgradili te dvorane?
Boštjan: Želel sem dati nekaj Ljubljani in otrokom, da bodo trenirali v vrhunskih razmerah. Tu otroci igrajo nogomet na vrhunski podlagi, medtem ko smo ga mi igrali na asfaltu. Kot vidite, imamo tudi lokal in drugo ponudbo, fitnes, recimo, tako da so lahko med treningi starši zraven ali pa ne, pomembno pa je, da vedo, da so otroci v varnem okolju.
Igor: Projekt je sicer profitabilen, vendar nas je covid zaustavil, saj smo bili deset mesecev zaprti. Ko sem nadaljeval terapije z otroki, sem imel 1500 kvadratov na voljo za enega samega otroka s posebnimi potrebami. Sicer se je videl izostanek za te mesece, ampak smo počasi in vztrajno začeli dosegati dobre rezultate. V zadnjem obdobju se še posebej trudimo, da s treningi nadoknadimo zamujeno.
Kako sta se razumela v otroštvu?
Igor: Že od osnovne šole sva oba živela za šport.
Boštjan: Da sem športnik, je delno vpliv starejšega brata, čeprav so nama tudi starši privzgojili ljubezen do športa. Veliko prostega časa smo namreč preživeli na igriščih, skupaj smo igrali namizni tenis.
Igor: Takrat so starši delali od sedmih do treh in popoldne smo bili skupaj. Z očetom smo šli na košarko, na koš smo metali tudi pet ur skupaj. Odraščala sva za Bežigradom, hodila sva na Osnovno šolo Franceta Bevka. Tam, kjer sva živela, so se vsi ukvarjali s športom. Vsi smo igrali nogomet, košarko, namizni tenis. Ko so bila atletska tekmovanja, smo vsi skakali v daljino, vsi smo šprintali okoli bloka …
Se je že takrat videlo, da imata več talenta od prijateljev?
Boštjan: Ne, a sčasoma so nekateri pač odpadli …
Igor: … midva pa sva nadaljevala. V osnovni šoli sva imela izjemnega profesorja, dr. Aleša Pečeta. Poskrbel je, da sva bila porinjena v svet nogometa in košarke. Bil je celo predsednik Košarkarskega kluba Ježica, kamor je pošiljal vse iz bežigrajske regije. Učil nas je telovadbo od petega do osmega razreda. Vse nas je usmeril v pravi pristop.
So vaju v osnovni šoli primerjali z bratom?
Boštjan: Profesorji so me primerjali pri ocenah: tvoj brat je bil boljši kot ti, so govorili. Bil sem večji lump. On je bil bolj priden sin, prvi je vedno boljši. (se oba nasmejita)
Igor: Ko sem šel na predmetno stopnjo, je on ravno prišel v šolo. Kadar smo, na primer, tekmovali v namiznem tenisu, sem bil tako jaz najboljši od petega do osmega, Boštjan pa od prvega do četrtega razreda. Nikoli pa nisva igrala skupaj. Boštjan je bil vedno prvi v krosu. Tudi če si je bilo treba vmes zavezati supergo, je bil še vedno prvi.
Kako sta se torej razumela?
Boštjan: Pri Igorju sem imel zaščito. Če sem se preveč vsiljeval, sem pa dobil tudi kakšno okrog kepe. (smeh)
Igor: Jaz sem bil pa ponosen na vse njegove rezultate! Boštjan je bil v vseh reprezentancah, vseh selekcijah. Kadar je prinesel domov medaljo, sem bil seveda ponosen – mali je bil spet najboljši v Ljubljani, Sloveniji, regiji ... Večkrat je dobil medaljo kot jaz. Nobene tekmovalnosti ni bilo med nama.
Ko je brat postal poklicni nogometaš, ste mu pripravljali dodatne treninge. Niste imeli nikoli težav z egom, češ, vedno mora biti brat v ospredju?
Igor: Kje pa! Ponosen sem bil nanj, še ko je bil v selekciji U10, U11. Z mano so ga šli na tekme podpirat moji sošolci. Vesel sem, da sem pridobival profesionalna znanja, ki so tudi njemu pomagala pri zdravem športnem življenju: prehrana, preventiva, hitrost, moč, agilnost. Vse, kar sodi k profesionalnemu športu.
Boštjan: Tudi jaz sem takoj preklopil na tako razmišljanje, da če hočeš nekaj doseči v (nogometni) karieri, moraš nekaj dati telesu. Ni šlo za boš ali ne boš, ampak takrat moraš. Odnos z bratom je bil super. Z njim sem imel veliko treningov pred sezono, da sem se pripravil, ker sem bil potem vse leto v klubu.
Igor: Iz Ljubljane je šel leta 1999, ko je imel 16 let. Takrat še ni bilo mogoče, da bi mu pošiljal fotografije, kateri trening naj opravi, ali da bi posnel video, kaj mora narediti. Zato sem s predavanj na fakulteti prišel k njemu v Zagreb, ko sem imel čas. Zjutraj je, recimo, naredil trening v klubu (NK Dinamo), popoldne pa z menoj. Če sem prespal pri njem, sva dopoldne spet opravila trening, nakar sem se vrnil v Ljubljano. V poletnih mesecih, pred klubskimi pripravami, sva imela pa skupne priprave … Pri študiju na fakulteti za šport sem pridobival predvsem teoretično znanje, Boštjan pa je ogromno znanja posrkal od kondicijskih trenerjev in ga posredoval meni. Igral je v velikih evropskih klubih in imel res zelo dobre trenerje. Še vedno tako sodelujeva. V dobi družbenih omrežij se lahko posnamemo, naredimo skupek vaj, programov, in pošljemo športniku, da točno ve, kaj mora narediti poleg športa, da ostane zdrav ter je boljši, hitrejši, močnejši.
Sta sploh kdaj počela tudi neumnosti?
Boštjan: Imela sva vsak svojo družbo. Te so ob polnoči, enih zjutraj kdaj prišle skupaj. Seveda so bile tudi neumnosti, ki jih mora preživeti vsak fant. Bilo je lepo, ne bomo pa razkrivali vsega. Bilo je v mejah normale, ni bilo treba na policijo. (nasmešek)
Če odmislimo šport, kaj drug pri drugem najbolj občudujeta in kaj vama gre kdaj na živce?
Igor: Boštjan je čisti profesionalec. Po duši je Nemec, kar pomeni, vse je po »regelcih«, hrana, pijača, spanje, trening, disciplina. Tu ni bilo odstopanja in tudi zdaj ga ni. Če bi sem pripeljali nekaj športnikov, ne verjamem, da bi imel kateri boljše rezultate od njega. Sam jih treniram in to vem. To me pri njem fascinira.
Boštjan: On je pa še dvakrat večji garač kot jaz! Šport te prisili, da imaš urejene stvari, ker sicer dolgoročno ne gre. Kariero sem imel do 38. leta, pa vemo, da se končujejo po 30. letu. Le redki zdržijo do 40. K sreči nisem imel večjih poškodb. Igor ne gleda samo nase, ampak tudi na ljudi, ki jih ima okoli sebe. To je njegova vrlina, kar kot profesionalni športnik cenim, mi gre pa včasih tudi malo na živce. Ne mara zamujanja, odpovedi treningov. To velja v zasebnem življenju in v športu, in to te pelje skozi življenje. Naš moto je, da damo maksimalno, pošteno. Tako so naju učili tudi starši. To je vzgoja.
Igor: Čista vest, pozitivna energija se s pozitivno energijo vrne. Lahko grem spat kadarkoli in bom zaspal. Marsikdo tega ne more.
Vidva si izzivov nista izbirala glede na materialne koristi, kar je dandanes nenavadno.
Boštjan: Investicija je bila, da damo od srca. Tu je treba omeniti Bojana Jokića, s katerim sva partnerja. Je moj prijatelj, skupaj sva igrala v nogometnem klubu Chievo Verona. V Bazo športa je bilo vloženega veliko, a s srcem. V našo nogometno šolo Cesar-Jokič prihaja veliko ljudi, to je posel, je pa tudi delo s srcem. Sodelujemo tudi z mestno občino, tu ima zasluge gospod župan Zoran Janković.
Igor: Nikoli se nisem imenoval osebni trener. Sem profesor športne vzgoje še po starem načinu, kar pomeni štiri leta študija plus absolvent. Ker se po strokovnem znanju in kompetencah razlikujem od osebnih trenerjev, ki so le usposobljeni, me družine poiščejo in mi zaupajo svoje otroke. Sodelujem tako s fizioterapevti kot z drugimi strokovnjaki, da vsakemu vadečemu lahko ponudim trening, ki je namenjen samo njemu. Si pa želim donacij, sponzorstva, pomoči podjetij, da bi obogatil del opreme in bi lahko kupili nove naprave za te mlade borce, saj bi z njimi lahko izboljšali njihove sposobnosti dolgoročno. Trenutno imamo samo lastna sredstva, ki pa so seveda zelo omejena.
Pravite, da vas motivira napredek teh otrok.
Boštjan: S takšnimi otroki je veliko težje napredovati. Včasih je napredek težko doseči, ampak njim že nekaj odstotkov veliko pomeni. Ko vidite, koliko ta napredek otroku pomeni, ne morete ostati ravnodušni.
Igor: Ob zadnji izkušnji na novi veslaški napravi je deklica na njej zdržala celih 45 minut! Niti premakniti se ni hotela, tako vesela je bila, ko se je voda premikala … Zaradi vsake motorične enote, ki jo v možganih usvoji, se možgani povežejo z vsemi živci, mišicami, s telesom, da lahko določen gib nato uporabi v življenju. Zaradi treninga je spretnejša pri vseh stvareh. Ko otrok to z veseljem dela, napreduje na vseh ravneh psihofizičnega razvoja.
Danes se v športu pretirava, saj že najstniki doživljajo poškodbe, operacije zaradi treningov …
Boštjan: Tudi prej so bile poškodbe, a morda se je o tem manj govorilo. Pritiski na športnike so večji zaradi menedžerjev, staršev. To je danes večji posel, zato povzroča večje pritiske.
Igor: To, da so fizioterapevtski centri polni najstnikov, kaže, da je otroško telo preveč obremenjeno, hkrati pa je premalo znanja. Če ga imaš kot trener dovolj, znaš razporediti, kaj je bolj pomembno in kaj manj. Kaj povzroča poškodbe? Ponavljajoče se gibanje. Ko forsiraš, pride do poškodbe. Ponavljajočemu se delu moraš dajati nasprotno ponavljajoče se delo. In tu lahko pomagamo športnikom, rekreativcem, otrokom …
Ali moraš v vrhunskem športu vzeti v zakup, da bo prej ali slej prišlo do poškodbe?
Boštjan: Vrhunski šport zagotovo ni zdrav. Tudi sam imam obrabljena kolena, kolke, gležnje. A delaš nekaj, kar imaš rad, in to ti daje veselje.
Igor: Moja žena je bila udeleženka olimpijskih iger v Atlanti leta 1996. Izmenjujeva si ogromno znanja in informacij. Profesionalni šport ni zdrav. Čedalje več je odrekanja. Povedala mi je, kaj vse je morala doseči v karieri, da je dosegla to raven. Kakšne hude poškodbe je imela …
Boštjan: Nemogoče je, da jo v profesionalnem športu odneseš brez poškodbe.
Boštjan, zdaj trenirate našo reprezentanco. Kdaj bomo v nogometnem vrhu? Bo Slovenija kdaj dobila medaljo?
Boštjan: Težko, ker smo tako majhni. Se pa lahko veselimo vsakega rezultata, ki smo ga in ga še bomo dosegli. Najprej pridimo do velikega tekmovanja, potem bomo razmišljali o medaljah. Globalno se z nogometom ukvarja toliko ljudi, da je res težko priti še stopnico višje.
Je tudi vaša žena športnica, Boštjan?
Boštjan: Ne. Vsaj en v družini, ki ven štrli. (nasmešek)
Imata sploh kakšne konjičke, ki niso povezani s športom?
Boštjan: Rad se sprehajam s psom. Imel sem ga že, ko sem bil v Zagrebu. Rad imam živali. Ko sva bila majhna, smo imeli papagaja, paličnjake, hrčka …
Igor: Tudi jaz imam psa. Ampak moj prosti čas je posvečen 11-letni hčerki Ivi. Od petka popoldne do ponedeljka zjutraj je moj čas namenjen Ivi, ženi Kseniji, pa vsak vikend obiščem starše. To je nujno, nujno.
Se z bratom družite čez vikend?
Igor: Kadar je v Ljubljani.
Boštjan: Živim na relaciji Verona–Ljubljana–Zagreb. V Veroni sem zadnjih 12 let, saj je prelepa. Dobro je, da se tam umaknem iz športa in imam svoj mir. Življenje v Italiji mi ugaja. Živim v centru, imam prijatelje izven nogometa, kar mi je tudi všeč. Tam se spočijem. Žena pa je sicer iz Zagreba.
Igor: Iva me je ravno zadnjič vprašala, kdaj gremo k stricu Boštjanu. Tudi meni je Verona zelo všeč, dobra hrana, ni pritiskov. Kmalu te obiščemo! (pogleda brata)
