Glede na smer njenega študija (mednarodni odnosi), bi morala postati diplomatka, in zdaj v resnici to tudi je. Kar počne, je diplomacija. »Z vsako potjo, konferenco, delom in večerjo, kjer predavam, se skupaj z mano predstavlja tudi Slovenija. Da, sem aktiven diplomat, ki zelo rad govori o svoji deželi, kako je zelena, in o krasni prihodnosti, ki jo čaka. Sem pa tudi uradno ambasadorka pri Združenih narodih: ambasadorka za trajnostni turizem in trajnostno gastronomijo.«
Da je Evropski simpozij hrane nastal ravno v Sloveniji, je tako drzna poteza kot tudi dokaz, kako pomembna je hrana za veliko Slovencev. Predvsem je za to kriv prodorni Martin Jezeršek, o katerem Ana pravi, da ima zanimivo vizijo prehrane. Ko je projektu prikimala Ana, sta povabila še Andreo Petrinija, ki ga je časopis The Times razglasil za »edinega boga hrane« in velja za nesporno avtoriteto visoke kulinarike. Ne samo da ima nesporno izobražen okus, je tudi zelo kreativna oseba, ga opiše Ana, ki pravi, da simpozij ni sam sebi namen, temveč nosi sporočilo za širšo javnost. »To je drugačna konferenca od drugih na svetu, ker vključuje širšo strokovno javnost. Zakaj Slovenija? Ker mislim, da je predvsem na območju, kjer ljudstvo še ni povsem izobraženo v gastronomiji, kaj je prav in kaj ne, in kjer si visoka gastronomija šele utira pot, še veliko prostora za razvoj. Če samo pogledate, koliko grozljivih komentarjev je pod vsakim mojim intervjujem – pa ne zato, ker ne bi marali mene osebno, ampak ker preprosto ne razumejo mojega dela, tega, kako lahko restavracija povezuje neko okolje v trajnostni sistem, ki tako ekonomsko kot socialno pomaga takšnim krajem. Prav zato je prav, da se take konference dogajajo tu.«
Kaj se bo torej dogajalo s hrano v prihodnosti? Lahko to za naše bralce čimbolj konkretizirate, nekateri med nami se ne bodo verjetno nikoli srečali z visoko kuhinjo.
Ta konferenca ni govorila samo o visoki gastronomiji, ampak tudi o prihodnosti hrane – tako v visokokakovostnih restavracijah, gostilnah ali doma. To pa je najpomembnejši prostor, kjer se najpogosteje prehranjujemo. In tam se morajo zgoditi najbolj temeljite in prelomne spremembe. Chefi imamo ta trenutek zvezdniški status in lahko sporočamo, kako razmišljamo o hrani, kako se prehranjujemo doma in kako tudi v naše menije uvajamo sisteme, ki bodo pomagali k boljšemu jutri in planetu.
Gre predvsem za to, da moramo jesti absolutno bolj raznoliko, več rastlinske hrane (sadje, zelenjava, stročnice, oreščki), manj predelane hrane in radikalno zmanjšati količino mesa. Sama zagovarjam še, da je treba zmanjšati tudi količino rib v prehrani, ker morje ni neskončna tržnica; o praznjenju oceanov se še premalo govori. Absolutno pa nisem privrženec tega, čemur pritrjuje tudi stroka, da bi vsi postali vegetarijanci in vegani, ker kje, zaboga, bomo pa pridelali vso zelenjavo in sadje, tudi rodovitne zemlje počasi zmanjkuje, planet je prenaseljen.
Tako da moje glavno sporočilo je: jejmo manj, bolj naravno in lokalno pridelano hrano, ki ni prepotovala pol sveta. Poleg emisij pomislimo tudi na, recimo, banano, ki jo poberemo še zeleno, nato pa dozori na ladji, pa saj ta banana ni najboljše živilo! Imamo krasna jabolka, hruške, na Goriškem je preveč kivija ... V to zelo verjamem in že dolgo prakticiram pri sebi doma, kjer že dolgo jemo 95-odstotno vegetarijansko hrano, ker verjamem, da je tako prav. In oba otroka sta odrasla v krasna in povsem zdrava človeka. Meso pa jemo, ko pride čas zanj. Jesti raznoliko, pretežno zelenjavo in manj – s tem majhnim korakom bomo veliko pripomogli k temu, da bodo naši otroci in vnuki lahko še vedno imeli zdrav planet.
Tudi kriza nas bo naučila kaj koristnega – recimo to, da se več prehranjujemo doma, ker je denarnica vedno tanjša, in da po drugi strani ne razmetavamo s hrano.
Ko opazujem svojo okolico, prijatelje, je v njihovih hladilnikih veliko predpripravljene hrane. Koliko denarja človek zapravi za tako predelano hrano! Primorci imamo vseeno malo več italijanskih navad, kar pomeni, da ko kuhaš njoke, jih narediš sam: skuhaš krompir, dodaš jajce in moko, zvaljaš in imaš krasne njoke. Zvaljamo svoje testenine, skuhamo svojo omako – dva paradižnika in oljčno olje pokuhaš in imaš s testeninami že obrok. Če bi se naučili več kuhati – ampak primarnega kuhanja – potem bi tudi veliko privarčevali.
Vem, da je za veliko ljudem vrnitev v kuhinjo težava, ker menijo, da za to nimajo časa, ampak nikar ne pozabimo: kuhinja, kuhanje in skupni obroki so vedno bili temelj družine.
In vsaj enkrat na dan nam mora uspeti izvesti en skupni obrok.
Kadar lahko, dvakrat. Kadar smo mi prosti, se zbere družina za mizo za kosilo in večerjo, zajtrk zaradi različnih urnikov vstajanja jemo vsak posebej. Bodimo otrokom zgled – hej, mama kuha, oče kuha, skupaj kuhamo. Takrat lahko klepetaš, govoriš, si pripoveduješ – mislim, da je to središče družine, na katero smo praktično pozabili.
Fascinira me in hkrati rahlo skrbi, da dostava hrane na dom precej cveti. To tudi mnogo pove o naših navadah.
Ko so bili moji otroci majhni, so mi večkrat rekli: mama, zakaj samo naša družina je kuhano večerjo? Kako to misliš, sem vprašala. Njihovi sošolci so namreč za večerjo jedli kos kruha z nutelo ali čokolino – to je tisti pravi »junk food« (zato, da ne gredo lačni spat). Ampak za kakovosten dober obrok potrebujemo največ pol ure – in to je lahko sproščene pol ure, ni treba da je nekdo zaprt v kuhinji in meče ponve po tleh, to naj bo vesel dogodek.
Na simpoziju ste izdali manifest prehrane zdravega razuma. Kakšna je razumna prehranska odločitev za danes – vse to, kar ste govorili poprej?
Točno to: vrnimo se v kuhinje, kuhajmo lokalno, sezonsko, preverimo izvor živila, jejmo predvsem manj in manj živalskih beljakovin. Povratek k naravi, jejmo tako kot ljudje v starih časih, na mizo so dali to, kar so imeli v tistem letnem času.
Malo več zelja in krompirja pozimi, pa ne paradižnika v solati?
In češenj in jagod za novo leto.
Ste zagovornica mesa iz laboratorija – bo to v prihodnosti naša nuja?
Nisem zagovornica mesa iz laboratorija, temveč menim, da ko potrebuješ kos mesa, ti bo to telo samo sporočilo – in takrat ga pojej z užitkom. Če je mogoče, naj bo to meso od kmeta, lokalnega živinorejca. Divjačina je nekaj, o čemer na simpoziju nismo veliko govorili. Divjačine je v naših gozdovih preveč – predvsem dolina Soče je z njo prezasičena, lov je izjemno reguliran. Takrat, ko želimo jesti meso, telo najbolj zadovoljimo s koščkom jelena, divje svinje, srne – govorimo o mesu, ki ima samo pozitiven holesterol, nima maščob in je zdravo, prijazno do telesa in narave.
In preden vas bodo ob temle stavku napadli, je treba še enkrat povedati, da je to meso na jedilniku enkrat na teden.
Kot sem rekla prej, takrat, ko telo potrebuje meso. Ampak večina Slovencev (tako je tudi v drugih vzhodnoevropskih državah) meni, da mora jesti meso dvakrat na dan. Meso ne pogojuje dobrega obroka. Lahko je to krasna melancana, kislo zelje, kisla repa, dober krompir, doma narejene testenine ... Ko rečem, da so testenine zdravo živilo, večina ljudi skoči pokonci, ampak če testenine pravilno skuhaš, je to izredno dobro, lahko prebavljivo, zdravo živilo. Poglejte samo mediteransko dieto, ki se naslanja na testenine, pa Italijani nimajo težav s čezmerno težo in z zdravjem zaradi tega.
Kakšno vlogo imajo pri manifestu prehrane zdravega razuma diete?
Problem je v tem, da je v zadnjem desetletju tudi Evropa sledila ameriškemu zgledu, ko v dnevnem življenju in tudi v restavracijah pripravljamo diete, ki izključujejo, namesto da bi vključevale. Opažam, da skoraj ni osebe, ki mi ob prihodu v Hišo Franko ne bi naštela vsaj treh stvari, ki jih ne želi jesti – in ni nujno, da gre za alergika. Ko se odločimo za obrok v restavraciji, bi to moral biti poseben dan, za užitek, in kuharju je treba pustiti ustvarjalnost, diete pa doma. Naj bodo tam za vsak dan. Osebno absolutno nisem pristaš omejevanja prehranjevanja, razen če ne gre za resne zdravstvene težave. Verjamem v raznolikost in diete jo pač omejujejo.
O prihodnosti hrane brez dejavne vloge države verjetno ne moremo govoriti?
S tem ko je predsednik vlade dr. Robert Golob prišel na zaključni del simpozija – in me presenetil, ko je želel imeti dialog na odru – je pokazal, kako bi morala ravnati vsaka država na svetu. Tuji novinarji so bili osupli, ker hrana take državne podpore na svetu zares nima. Da bi se morala država vključevati v pogovore, kaj jemo in kaj bomo jedli, se mi zdi ključno. Ozaveščanje naroda se mora začeti na najvišji inštanci.
To pa je tudi naša naložba v zdravje.
Tako je.
