Generalna sekretarka SGIT Breda Črnčec je dejala, da je najnižja osnova bruto plača v dejavnosti 529 evrov, povprečna plača pa je lani znašala 1330 evrov bruto, kar je le 67 odstotkov povprečne plače v gospodarstvu. »To ni samo sramota, to je kršitev osnovnih človekovih pravic. Takšne plače ustvarjajo revščino zaposlenih in revne bodoče upokojence. Čeprav delavec ne more dobiti nižje plače od minimalne, se mu vsi dodatki obračunajo od te nizke osnovne bruto plače in tako za nadurno, nedeljsko in praznično delo prejme zgolj nekaj centov plačila, kar je skrajno poniževalno.«
Država kot največja mačeha
Zato se sindikalisti za dvig plač in novo kolektivno pogodbo že več mesecev pogajajo s predstavniki sekcije za gostinstvo in turizem pri Združenju delodajalcev Slovenije in Turistično gostinski zbornici Slovenije, kar pa do zdaj ni prineslo še nobenega napredka. Zahtevajo zvišanje prvega tarifnega razreda s 529 evrov bruto na raven minimalne plače, ki je letos pri 1.074 evrov bruto, ter zvišanje povračila stroškov prevoza na delo in prehrane, skladno z veljavno uredbo. A delodajalci se ne strinjajo z nobeno od njihovih zahtev, čeprav z izjemo koronskega leta 2020 beležijo rast prihodkov in dobička. »Medtem ko so se številni zaposleni že znašli na pragu revščine, je turizem lani ustvaril 1,57 milijarde evrov prometa in 45 milijonov evrov čistega dobička,« je kritična Breda Črnčec.
Vnovič se je izkazalo, da je država največja mačeha, saj so po podatkih sindikata najslabše plačani ravno delavci v družbah, v katerih ima svoje deleže država, prav tako je tam po podatkih inšpektorjev največ kršitev delovne zakonodaje.
Nesprejemljiv sindikalni predlog
V Sloveniji namreč država prek gospodarskih družb oz. finančnih institucij obvladuje velik delež lastništva večjih turističnih podjetij; tako je (ne)posredno prisotna v družbah Sava Turizem, Istrabenz Turizem, Terme Čatež, Terme Olimia in Hit Alpinea, ob napovedani ugasnitvi Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) in prenosu njenega portfelja turističnih naložb na Slovenski državni holding (SDH) pa bo prišlo do dodatne koncentracije turističnih naložb, svarijo v sindikatu. Čeprav nova strategija turizma napoveduje razmejitev lastniške in upravljavske strukture, jih skrbi, da bodo vnovič na vrhu isti akterji in osebe, povezane s trenutnimi upravami v teh družbah.
Delodajalci so že izvedli določene ukrepe, »ki kažejo na skrb za zaposlene«, pa svoje člane zagovarja Fedja Pobegajlo, direktor Turistično gostinske zbornice Slovenije (TGZS). Sindikalni predlog se mu zdi povsem nesprejemljiv, saj bi pomenil najmanj podvojitev najnižjih osnovnih plač, česar pa podjetja ne bi zmogla.
Svetle izjeme: kuhar plačan skoraj kot učitelj
»Vedeti je treba, da se podjetja v turizmu kljub postopnemu povečevanju prihodkov srečujejo s še višjimi stroški: energentov, živil in plač.V najtežjem obdobju v zgodovini slovenskega turizma, v obdobju epidemije covida-19, smo kljub prepovedi poslovanja v obdobju devetih mesecev in pol povečali najnižje osnovne plače za več kot 11 odstotkov. Minimalno izplačilo letošnjega regresa za letni dopust smo z lanskih 1024 povečali na 1300 evrov. Gre za minimalno višino regresa naših članov. Tudi iz družb v državni lasti pa smo prejeli informacije, da so zaposlenim plačali precej višje zneske. Podjetja, ki si to lahko privoščijo, izplačujejo tudi dodatke, v največji meri vezane na sezonsko delo.«
Čeprav predstavniki sindikatov in delodajalcev stojijo daleč na nasprotnih bregovih, so se na nedavnem sestanku pri gospodarskem ministru Matjažu Hanu dogovorili, da se vnovič srečajo te dni.
Plače zaposlenih v gostinstvu in turizmu niso povsod enako slabe, pravi Jani Vuk iz picerije Špajza na Bregu pri Majšperku, tudi član upravnega odbora sekcije za gostinstvo in turizem pri Obrtni zbornici Slovenije (OZS): »V hotelih, slišim, je res hudo, v zasebnem sektorju pa mislim, da ni tako slabo, seveda odvisno od primera do primera. Moja žena je učiteljica z visokošolsko izobrazbo, pa jo kuhar v našem lokalu skoraj dosega pri plači.«
Delavci iz nekdanjih jugoslovanskih republik odhajajo na zahod
Je pa pomanjkanje delavcev slabost turizma, s katero se zdaj vsi ukvarjajo. »Saj prihajajo ljudje iz nekdnajih jugoslovanskih republik, a se večina kmalu zatem, ko pri nas dobi potrebne papirje, odpravijo proti severu in zahodu, kjer je zaslužek večji. Tu so še Filipinci, ki bi pri nas ostali, a je težava jezik, torej sporazumevanje, zato jih lahko uporabimo samo kot pomoč v kuhinji, ne pa tudi za strežbo. Čeprav je dejstvo, da bo dolgoročno treba računati nanje. Med epidemijo so zlasti dobri delavci odšli iz gostinstva in si poiskali službe v drugih panogah, mnogi pa si kruh služijo v Avstriji.«
V svoji piceriji je imel že 12 zaposlenih, danes jih je samo še sedem. Po njegovem je najtežje najti dober kader, ki obvlada svoje delo. »Žal imajo gostinske šole še vedno prepogosto status 'odlagališč' tistih, ki se zaradi slabšega uspeha v osnovni šoli ne morejo vpisati kam drugam. S takšnim kadrom je potem v gostinstvu in turizmu nasploh težko ustvarjati vrhunsko kulinariko in graditi filozofijo našega sicer lepega poslanstva. Poklic kuharja, natakarja, turističnega delavca je namreč lep, širimo pozitivno energijo, ljudje od nas odhajajo zadovoljni in nasmejani. In kot takega bi ga morali reklamirati. Ovire so seveda zmeraj in povsod, a se na koncu vedno nekako reši, zlasti če smo usmerjeni v iskanje rešitev,« ostaja pozitiven.
