ŽIVLJENJE V ČEBELNJAKU

"Nič nama ne manjka, tukaj sva kot kralj in kraljica"

Marija Šelek/revija Jana
19. 11. 2022, 20.50
Deli članek:

Ustvarjalna upokojenca, 75-letna Vida in njen devet let starejši mož Jože, sta se pred 17 leti iz Zagorja preselila tja, kjer je ravnina v hrib prislonjena – tako pravita ljubljenim hribom v naselju Tepe v krajevni skupnosti Polšnik. Do njunega domovanja, kjer je nenehno slišati brenčanje čebel, vodi strma pot.

Šimen Zupančič
Vida in Jože sta poročena 58 let. »Ko sem bil mlad, sem jo zelo potreboval, zdaj, ko sem starejši, jo pa še bolj,« se zasmeje Jože, Vida pa prav tako.

V pogovoru ob domačih medenjakih je kraljevala Vida, srčna in zavzeta ustvarjalka rimarij, samouka harmonikarica, avtorica knjige Prividke, pevka v cerkvenem pevskem zboru, članica številnih lokalnih društev in kritična opazovalka družbe. Od nekdaj je bila vedoželjna in silno rada je hodila v šolo.

A jo je oče želel obdržati na domači kmetiji, kjer so na približno treh hektarih redili kravo in dva pujsa, in zanjo ni predvidel nadaljevanja šolanja tako kot za njenega brata. Ta je lahko šel študirat agronomijo. Vida očetu tega ni nikoli zamerila. »Nisem zamerljiv človek, z nobenim nisem sprta, in četudi mi je kdo kaj takega rekel, da bi lahko zamerila, nisem. Znam odpuščati.« Z vsemi sosedi, v Zagorju jih je imela veliko, in to raznolikih, se je vedno dobro razumela.

Pozneje je njen oče uvidel, da zanjo na kmetiji ni prihodnosti, in jo pri 17 spodbudil, naj si najde zaposlitev v dolini. V Zagorju je najprej delala v Lisci, nato na pogrebnem zavodu komunalnega podjetja, z možem sta si ustvarila dom in se tam dobro počutila 50 let.

Če bi lahko nadaljevala šolanje, bi gotovo delala v umetnosti. »Ko sem bila majhna, sem si želela postati dirigentka. Ali pa bi bila krojačica, kot je bila moja stara mama. Ko sem hodila zadnje leto v šolo, sem bila v Litiji pri nekem krojaču in bi me takoj vzel za vajenko, a me doma niso pustili. Ob koncu šole me je k nadaljevanju šolanja spodbujal tudi župan, češ da bom dobila štipendijo.«

Privid nekdanjih časov

Nič grenkobe ni v njenih besedah, samo pove, kako je bilo. To so bili povsem drugi časi, danes je to le privid. Zato ima njena knjiga, kjer popisuje svoje otroštvo, naslov Prividke. To so polšniške pripovedi za prihodnost, za naše zanamce, in to je tudi ljubezensko pismo njeni rojstni vasi.

»Danes je toliko materialnih dobrin, trgovine so polne vsega, ljudje pa vedno slabše volje, in seveda razmišljam, kako je to mogoče. Najbolj pogrešam tisto socialno brezskrbnost. Midva sva že v redu, ampak med ljudmi zaznavam strah, in tega strahu po izgubi službe včasih ni bilo. Pa da ne omenjam prekarnega dela. Tega nismo poznali, takoj smo dobili zaposlitev za nedoločen čas. Takšne varnosti sedaj ni. Ni me strah za naju z možem, dokler sva oba in imava vsak svojo pokojnino, sva zadovoljna, nič nama ne manjka.«

Pravi, da živita kot kralj in kraljica, okoli njiju pa brenče plešejo čebele. Na zemlji, ki jima jo je podaril Vidin oče, sta si za vikend najprej zbila barako, nato pa ju je neki čebelar navdušil  za čebelnjak. Postavila sta ga v strmino nad barako, nato pa ga zgradila nižje, kjer se danes povsem staplja z njunim domom – majhno hišo s kuhinjo, spalnico in kopalnico.

Življenje s čebelami

Že 40 let sta zavzeta čebelarja. »Trenutno si življenja brez čebel ne morem predstavljati. Se je tudi zgodilo, da so umrle čez zimo in smo kupili nove. Ko se enkrat zaljubiš v čebele, jim ne moreš kar tako pomahati v slovo,« se nasmehne Vida. »Ali slišite, kako je krasen njihov zvok? Tjale se postavim in jim prisluhnem. Tako je, kot bi meditirala – čebele so sprostitev. Saj je tudi veliko dela, ampak ga opravljam z velikim veseljem. Dokler fizično zmoreš, je to sámo veselje. Spomladi komaj čakaš, da pridejo ven, in gledaš, ali so preživele zimo, saj to ni samoumevno. Če čebele v panj nosijo cvetni prah, veš, da je v čebelnjaku življenje, in si takoj boljše volje. Letos je bilo obilo os in sršenov, ki so do čebel zelo napadalni. Videla sem, kako je zagrabil čebelo in jo kar odnesel. To je za čebele grozno! Z možem sva zato nastavljala vabe (pivo in kis v posodi) in vanje se je ujelo kar precej os ter sršenov.«

Kaj ti bodo hlače, ko imaš harmoniko!

Vida ne pozna dolgčasa. Vedno si poišče kakšno opravilo, z veseljem kaj prebere (večinoma revije in časopis) in med kuhanjem reši kakšno križanko. Oba z Jožetom sta dejavna v številnih društvih: upokojencev, invalidov, čebelarjev, v turističnem in kulturnem društvu, do lani tudi v sadjarskem. Le pri cerkvenem pevskem zboru je brez Jožeta. V mlajših letih je pela sopran, zdaj pa je tenoristka. Od majhnega igra tudi harmoniko, ki se je je naučila kar sama. Oče je iz tovarne v Nemčiji, kjer je delal, prinesel dele, pa so jo sestavili. Intenzivno igranje harmonike je prišlo na vrsto šele po upokojitvi. Zdaj ne mine dan, da ne bi oba z Jožetom raztegnila meha. Tudi med našim obiskom sta ga – Jože bolj na rahlo, Vida pa kar energično. »Rada imam Slakove melodije, včeraj sem recimo igrala njihovo Ta sosedov Francelj.«

Jože si je za prvo plačo kupil prav harmoniko, čeprav je veliko bolj potreboval hlače. Čez čas jo je moral prodati in dolgo je ni bilo pri hiši. Zdaj je harmonika stalnica v njunem domu že dvajset let.

Kako smo lahko tako neumni?

Nekaj dni po našem obisku je Vida sodelovala na literarnem večeru seniorskih literatov Zasavja in na njem prebrala svojo novo pesem. Med našim obiskom je na mizo prinesla dva zajetna fascikla svojih pesnitev, ki so bolj zabavne sorte, a zato nič manj kritične. »Nisem politik, toda politika nam kroji življenje in malo se že moramo ukvarjati z njo. Ampak ne bi bila v nobeni politični stranki, ker stališča, ki jih zagovarjam, niso blizu nobeni. Jaz bi namreč ukinila vojsko in takoj prepovedala jedrsko orožje. Tisti denar bi raje namenila civilni zaščiti, gasilcem. Da se v tem stoletju dogajajo vojne, da so ljudje lahko tako neumni – tega ne bom v resnici nikoli doumela. Mislila sem, da vojne tako blizu nas nikoli več ne bom doživela.«

Kljub bolečini moraš naprej

Kljub vsemu je po naravi optimistka. Malo pa se je za takšen pogled na življenje tudi zavestno odločila. Saj ne, da bi ji v življenju godle zgolj srečne melodije, le tistim temnim dogodkom ni pustila, da bi jo  povlekli s sabo. »Po hudem se moraš zbrati in stopiti naprej. Moraš.«

Najteže ji je bilo, ko jima je 1967. leta umrl prvi otrok. Kako ženska preživi mrtvorojenega otroka? Povsem brez psihološke pomoči, ki takrat ni bila standard. »Nekako se prebiješ skozi bolečino. Čas to potem premelje. Tudi drugim se to dogaja in veš, da nisi sam v tem. Še hujše stvari se zgodijo ljudem, tako se nekako tolažiš.« So se ženske takrat z njo o tem odprto pogovarjale? »Smo se pogovarjale, da. Okoli mene so bile tri s podobnimi izkušnjami, in to pomaga. Pomaga, če ženske o tem odprto spregovorijo.«

Vida je izkusila tudi že kar nekaj operacij. »Ravno letos sem bila že desetič pod kirurškim nožem. Tokrat so me operirali na rami, ki me je tako bolela, da mi ni preostalo drugega. Ponoči zaradi neznosnih bolečin nisem mogla spati, pomagala sem si z blazino, dala sem si jo na mizo in poskušala sede zaspati. Od tri do štiri mesece je trajalo. Nato sem šla k ortopedu – samoplačniško, kaj sem pa hotela, drugače v teh časih nikamor ne prideš. Pa imam krasno osebno zdravnico! Kakorkoli že govorimo čez minule socialistične čase, nam takrat ni bilo treba na zdravnike nikoli čakati niti plačati dodatnega zavarovanja.«

Ogledalo, dober dan

Vida nam brez vsakršne zadrege samozavestno prebere nekaj pesmi, v katerih modrujeta rudarska penzionista Polde in Tone – o nepremičninskem zakonu v pesmi iz leta 2014, ki je še vedno aktualna, in o zdravniški stavki... Potem še raztegne meh in zraven zapoje. Malo si harmoniko izbori tudi Jože.

Kljub kritičnosti brez dvoma in debate pravi, da je življenje lepo. Poleg čebel ji dan polepša lepo vreme in zjutraj, ko vstane, se pogleda v kopalnici v ogledalo in si reče: O, pa sem še! »Hehe, vsak dan posebej se bomo takole spremljali,« se zvonko zasmeje in doda, da se z gubami in kilogrami ni nikoli obremenjevala. Je pa o hujšanju napisala dolgo pesem, to pa.