Izvrstno je namreč prevedla bondiado Moonraker, ta je pred kratkim izšla v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe, Marcel pa je zanjo napisal spremno besedo.
To je bil povod, da smo ju skupaj povabili na kosilo, in med njim smo kramljali ne samo o Bondu, temveč tudi o drugih pomembnih in manj pomembnih aktualnih rečeh.
Vidva se pa že dolgo poznata, kajne?
Marcel: Že leta oba piševa za revijo Mladina, poznava iste ljudi …
Kot urednik revije Global verjetno tudi izbirate članke, ki jih Maja prevaja zanjo?
Maja: Za to skrbi Lidija, ki ima zelo srečno roko, saj mi nameni ravno tisti članek, ki je najmanj zanimiv ali najtežji za prevesti.
Marcel: Najdolgočasnejši članek da prevesti tistemu, ki ga bo naredil najbolj zanimivega in duhovitega, in to je lahko samo Maja. No, zdaj pa je prišel še Bond. James Bond je zanimiv, saj res povezuje generacije – kot Titanik. Slovenci so obsedeni s Titanikom in ga gledajo vse generacije skupaj. Pri takih filmih in knjigah, kot je Bond, obstaja sprava. Sam sem dolgoletni oboževalec.
Maja: Prebrala sem vse bondiade v angleščini in hrvaščini. Zdi se mi, da je bila doslej v slovenski jezik prevedena le knjiga Z ljubeznijo iz Rusije.
Marcel: To je bil prvi prevod, še v socializmu. Pri Stopu je izšel rdeči zvezek, ki je bil cenzuriran v delu, kjer James Bond tepe komuniste ali jih omenja po nemarnem. Šele pred leti je prišel ponatis te knjige, potem pa še knjiga Goldfinger.
Maja: Brez žanrske literature ni literature! Z žanrom sem se začela ukvarjati, ko je bil na sceni postmodernizem. Na začetku devetdesetih let sem imela veliko srečo, saj je bilo to edino, kar sem znala pisati. Veseli me, da je ta žanr zdaj kanoniziran tudi v moderne klasike.
Marcel: Maja je pisala izvrstne kriminalke …
Maja, prej ste pisali, sedaj knjige prevajate. Marcel je izdal že svojo stoto knjigo. Koliko knjig ste vi prevedli?
Marcel: Popravek – izdal sem že stoprvo knjigo! Ko sem namreč izdal stoto, se mi je zdelo, da je to tak mejnik, ki bi lahko postal prekletstvo. Zato sem prav na hitro izdal še eno, da je bilo prekletstvo stote knjige takoj razpršeno. Včasih potrebujem zelo malo časa za knjigo, drugič pa več …
Maja: Moja številka, ki vključuje otroško literaturo, je deset avtorskih knjig. Od tega so štiri kriminalke, ena je zbirka kratkih zgodb, ki jih je Marcel označil za kriminalke. Na podlagi te knjige je celo poskušal izvesti pravila slovenske kriminalke, kot je to, da mora biti vedno prisotna snažilka. Gre za zgodbo Misterij lihega dvigala v zbirki Zverjad.
Marcel: V zahodnih kriminalkah je vedno osumljenec butler, pri nas pa je to obvezno snažilka. Ona pozna življenje, saj vstopa v sobe, stanovanja in pozna mentalni odtis nacije.
Koliko prevodov torej?
Maja: Blizu sto. Pred desetimi leti sem nehala šteti pri 70. prevodu, ker na leto izidejo vsaj štirje, pa mislim, da bi jih lahko bilo že več kot sto.
Marcel: Koliko prevodov pa potrebuješ, da lahko s prevajanjem preživiš?
Maja: Najmanj štiri. Vendar ni težava v prevajanju, ampak v tem, da je treba najti naročnike, da sploh lahko kaj prevedeš. Za najosnovnejše preživetje je treba narediti pol avtorske pole na dan, to je petnajst tisoč znakov. Še vedno pa je to delo, ki zagotavlja preživetje, medtem ko je literatura hazardiranje.
Živimo v času, ko se ljudi ocenjuje po denarju. Ali se kdaj počutite kot poraženka, glede na to, da se težko prebijate?
Maja: Ja in ne. Bolj ko sem stara, manj mi pomenijo zunanji znaki statusa. Prišla sem v obdobje življenja, ko sem prvič zadovoljna s seboj in si postajam všeč. Srečna sem, da lahko ždim doma in delam, kar me veseli. Morda sem revna, vendar se zato ne počutim manjvredno.
Kako pa ste se počutili, ko so vas čez noč odrezali na televiziji, kjer ste izjemno uspešno vodili oddajo Studio City?
Marcel: 9. maja sem imel oddajo v Mladinskem gledališču, samo v prvem dnevu jo je gledalo 200.000 ljudi. Počutil sem se kot popoln zmagovalec. Če se kdo počuti kot luzer, so to ljudje na televiziji, ki so ukinili oddajo. Malo se važim, vendar se v zgodovini Slovenije še ni zgodilo, da bi imel nekdo toliko ogledov na dogodku. Očitno pri nas ni trga, saj bi bil drugače naslednji dan že na komercialni televiziji.
Jah, pa vas še do danes ni na televiziji, čeprav vas niso mogli zamenjati, saj niso našli primernega voditelja. Verjamete, da bo na koncu pravici zadoščeno?
Marcel: Če ne znaš delati televizije, ne moreš uspeti. V filmu Dobro jutro, Vietnam igra Robin William komika, ki zabava vojake po vojaški radijski postaji. Ker je tako dober, smešen in drzen, gre na živce vojaškemu oficirju, ki skrbi za radijsko postajo, zato se ga znebi in začne kar sam voditi oddajo. On, ki nima nobenega smisla za humor, bo zdaj pokazal, kako se to dela! Prepričan je, da je to lahko in da to počne dobro, a se vsi norčujejo iz njega. Tako je videti vodstvo nacionalke. Ne znajo delati televizije – in vsi se norčujejo iz njih. Še bolje: spominjajo na tiste povsem nenadarjene »pevce«, ki prihajajo na avdicije za oddajo Slovenija ima talent – prepričani so, da znajo peti, a so povsem brez posluha.
No, tudi mi smo se spomladi smejali, ko smo gledali novopečene voditelje, ki niso bili sposobni parirati gostom, pa vendar so poklicni standardi doslej samo še bolj padali. Ne gre nam več na smeh.
Marcel: Televizija je imela nekoč oddaje visokega profila in športne prenose vseh glavnih športov. Ti prenosi so vlekli ljudi na televizijo; ko so prenehali z njimi, pa se je vse končalo. Ko enkrat uničiš televizijo, jo zelo počasi in težko postaviš nazaj, saj je treba dobiti nazaj zaupanje ljudi, ki je šlo k vragu. To je podobno kot pri političnih strankah – okej, to je tako, kot da bi si skušala nekdanja LDS povrniti zaupanje volivcev.
V naši državi se je uničilo že marsikaj. Nihče ni naredil nič, kar pomeni, da dobro ne zmaga vedno?
Marcel: Mediji so kričali, politika pa je šla mimo. Ljudje niso šli na ceste, kar pomeni, da v Sloveniji precej hladnokrvno sprejemamo take dogodke. Ko je bil Borut Pahor premier, so ga dobesedno nesli iz parlamenta, že pol leta pozneje pa je bil izvoljen za predsednika države.
No, v literaturi je za zdaj še drugače, tam običajno dobro na koncu zmaga. V spremni besedi ste napisali, da Bond zmaga, čeprav gre včasih le za naključje.
Maja: Lahko povem, da mi je bila ta knjiga zelo všeč, za razliko od drugih bondiad, saj imam občutek, da se v njih nič ne dogaja. Avtomobili frčijo po zraku, razmerja med Anglijo in Rusijo pa ostanejo nespremenjena in tudi vse drugo je tako kot na začetku filma. Ta knjiga me je prijetno presenetila, saj je pisana v mehkejšem tonu, je precej realistična, najpomembnejše pa je, da se do ključnega podatka dokoplje ženska. Bond skrbi, da preživijo, kanček intelekta pa je prispevala ženska, s katero Bond ni končal v postelji. To žensko je globoko spoštoval in se z veliko melanholijo od nje poslovil.
Moonraker je izvirno izšel konec petdesetih let, a je knjiga še vedno aktualna. Svet se torej ni kaj dosti spremenil!
Marcel: To je roman trenutka! V tej knjigi najdete vse – od toksičnega moškega do fašizma, ki se skriva v ljudeh. Hugo Drax je ugleden bogataš in angleški nacionalni junak, vendar se izkaže, da je v resnici nekdanji fašist. Fašizem je preživel. Fašisti so na videz kot ugledni, zgledni ljudje. Zlahka se potuhnejo, nemogoče jih je ločiti od poštenih državljanov. Potrebujejo »samo denar in videz gentlemana«. Družba se fašizira – skrivaj, neopazno, nevidno. Tu je še atomska bomba z jedrsko konico, kar je tudi aktualna tema. Roman nas res naslavlja.
Maja: Prevod knjige sem oddala nekaj dni pred začetkom vojne v Ukrajini, zato se mi je zdela zgodba o jedrski nevarnosti predvsem pravljica z določenimi zapovedanimi elementi. Potem pa je prišel Putin in povedal, da je pripravljen braniti Ruse v Ukrajini tudi z jedrskim orožjem.
Marcel: V zgodbi Drax načrtuje razstrelitev zahoda in beg v Rusijo. Želi ustvariti nuklearni holokavst, konec sveta, ki pa ga namerava kapitalizirati, kar pomeni, da bi kapitalizem preživel celo konec sveta. Tudi danes se obnašamo tako, kot da bo kapitalizem preživel konec sveta. Prej bo torej konec sveta kot konec kapitalizma.
Maja: Ščurki bodo dokazano preživeli jedrsko katastrofo, po zaslugi denarja pa se bodo lahko milijarderji izognili sevanju na otočkih sredi oceana. Računalniki v švicarskih bankah bodo še vedno obračunavali obresti na njihov kapital.
Marcel: Še vedno živimo v času tega Bonda oziroma Moonrakerja, kar pomeni, da smo se mentalno in geopolitično vrnili v sredino petdesetih let, v čas hladne vojne. Ni sicer isto kot nekoč, toda vzorec se ponavlja. Sedaj je situacija še toliko bolj perverzna, ker zaradi digitalnih tehnologij vse doživljamo in opazujemo v realnem času. Nekoč, v analognih časih, bi za konec sveta izvedeli po treh dneh, ko bi v časopisih prebrali, da je kapitalizem preživel, danes pa bi konec sveta spremljali v živo – in ja, apokaliptične videe bi všečkali in delili. Smo civilizacija, ki brezmejno uživa v svojem lastnem uničenju.
Maja: Opazimo lahko tudi standarde o tem, kaj je moralno in spodobno, in to kolesje se suče izrazito nazaj.
Marcel: Danes za spodobno velja, da čestitaš fašistu, ko prevzame oblast! To nas vrača še dlje kot v petdeseta leta. Imamo brezmejne presežke časa, zato bi bil morda čas, da začnemo sami pospravljati svoja stanovanja, ne pa, da to počnejo snažilke. Če imate čas čestitati fašistu, imate časa preveč, torej potrebujemo pravo delo!
Se vama zdi, da bi morali pop kulturo bolj ceniti?
Marcel: Pa saj jo cenimo. Dihamo jo, jemo, pijemo, z njo dobesedno spimo – ja, z njo seksamo. Da ne govorim o tem, da nas popkultura uči seksanja. Pa intimnosti.
Maja: Pop kultura prekaša t. i. visoko literaturo. Cel kup knjig je, kjer ženska opazuje lastno vagino in išče samo sebe, govori o svoji izgorelosti … Vsi ti pisci zelo uspešno tržijo svoje knjige. Za današnjo duhovno rast je treba plačati psihoterapevta, ki vam bo v zameno za sto evrov povedal, da morate razmišljati in delati na sebi in misliti predvsem nase. Oprostite, vendar danes ljudje gledamo preveč le nase.
Marcel: Družbena omrežja in internet dajejo ljudem občutek, da so ves čas sredi dogajanja, sredi zgodovine. Strah pred tem, da bi kaj zamudili, jih žene in so zato ves čas povsod. Ljudje imajo občutek, da so del zgodbe, da so torej duhovno izpolnjeni. Internet je postal notranjost, saj ljudje ne počnejo drugega, kot pišejo svoje spomine na splet. Vedno več je moških, ki bi si radi izpulili oko, da bi lahko z distance videli sami sebe. Jaz nisem na družbenih omrežjih, saj bi lahko poslal tisoč tvitov na dan, vendar od tega ne bi imel nič. Od pisanja živim. Po telefonu se vse hitro dogovoriš, po elektronski pošti pa spet lahko traja cel dan, da se kaj dogovorim. Vsi pričakujejo, da si bom dopisoval, vendar v tem ne vidim smisla. Telefon je danes najbolj podcenjena stvar.
Maja: Zanimivo je, ko gledaš fanta in dekle v lokalu in vsak brska po svojem telefonu. Verjetno se pogovarjata preko sporočil?
Marcel: Da ne bova preveč kritična – enako je bilo, ko je nastala televizija in je postala nov družinski član. Danes je nov družinski član telefon. Včasih so poslušali radio, danes pa je televizija samo še prižgana in je nihče več ne gleda.
Maja: Torej želiš povedati, da sta Grah Whatmough in Urbanija malo za časom, da sta se lotila napačnega medija?
Marcel: Na njunem mestu bi se lotil POP TV, ki ima veliko večjo gledanost.
Janša je posredno odstavil Jankovića, ki je nato zmagal na volitvah. Pa Goloba, ki je slavil spomladi. Zakaj torej nismo mogli voliti za vas na nedavnih predsedniških volitvah?
Marcel: Nisem imel časa za kandidaturo, saj sem ravno končeval knjigo.
Je prepozno tudi za lokalne volitve?
Marcel: Verjetno je tudi za to že prepozno. Kandidirati bi moral na Vrhniki, saj živim Na klancu. Tudi svojega Cankarja sem pisal Na klancu. Vsakič, ko sem šel mimo njegove hiše, sem ga pogledal in se mi je zdelo, da mi očita, da še nisem ničesar napisal o njem, zato sem se lotil tiste knjige …
Je sedaj njegov obraz bolj nasmejan, kadar greste mimo?
Marcel: Gotovo! Sicer pa na Vrhniki pogrešam Cankarjev tematski park, Cankarjev multimedijski kompleks, saj je za obiskovalce odprta le njegova rojstna hiša. Cankar je eden največjih evropskih pisateljev, a ga nihče zares ne opazi – razen skupine Cankarjevih fenov, ki na Cankarjevih lokacijah na glas in ritualno bere Cankarjeva dela. Cankar bi lahko bil največja vrhniška tovarna. In največji vrhniški zaposlovalec.
Maja: Vrhnika se je poistovetila z usodo, da je predmestje Ljubljane. Škoda.
