Letos poleti je Edo Belak v središču Ljubljane sodeloval na zanimivi prireditvi, imenovani Živa knjiga. Posamezniki z različnimi življenjskimi izkušnjami, večinoma takšnimi, o katerih se redko pogovarjamo, so sedeli v parku in o njih govorili s posamezniki, ki so si jih kot žive knjige izposodili za kratko srečanje.
Belakova zgodba bi si res zaslužila, da bi jo prebrali tudi v pravi knjigi. In se iz nje naučili marsikaj o humanosti, naklonjenosti do soljudi, o osebni rasti in o tem, da je z odločnostjo ter sodelovanjem mogoče marsikaj spremeniti, tudi takrat, ko je vse videti brezupno. Ali morda o tem, da nekaterih stvari in oseb ni treba spreminjati, treba jih je le sprejeti takšne, kot so.
Belak že štirideset let skrbi za sina, ki ima shizofrenijo. Takšna izkušnja bi ga lahko zlomila, njega pa je, kot je povedal, spodbudila, da je začel razmišljati, kaj lahko naredi za druge v podobni situaciji.
Danes je Belak predsednik Foruma svojcev pri združenju Šent (Slovensko združenje za duševno zdravje), ob tem pa še zastopnik pravic oseb na področju duševnega zdravja. Veliko časa preživi na terenu, obiskih pacientov in sestankih ter sodeluje na prireditvah in izobraževanjih. Ko ga je sin pred kratkim vprašal, kako dolgo še namerava biti tako polno zaposlen, mu je preprosto odgovoril: do konca.
Mu je težko še enkrat opisati osebno zgodbo, ki jo je zaznamovala sinova psihična motnja? »Ni težko,« pravi, »med celotnim procesom ozaveščanja sem šel skozi različne faze, od tiste, da me je bilo sram povedati, kaj imamo v družini, še posebej pred poslovnimi kolegi.« Tudi sam je najprej doživel tisto, kar se zgodi najprej, torej šok. »Takrat niti ne veš, kaj se ti dogaja. Pomislite še na to, kako malo je bilo takrat o psihičnih boleznih govora ali napisanega.«
Vse se je zgodilo z namenom …
»Do sinovega devetnajstega leta smo živeli kot običajna družina,« se spominja Belak. »Takrat je moral sin oditi s prvo generacijo vrstnikov na služenje vojaškega roka po srednji šoli. Poslan je bil na Kosovo in tam se je bolezen sprožila. Pred tem je bil običajen fant, morda nekoliko nemiren, a ni počel nič takega, kar ne bi sodilo v njegovo generacijo. Po prihodu iz vojske je bil spremenjen, doma pa z ženo nisva niti vedela, kaj se dogaja.« Sin se je vse bolj umikal v samoto, ostajal je doma v zatemnjeni sobi in začel zanemarjati šolo.
Kmalu zatem se je zgodilo, da je postal nasilen, kar je značilno za osebe, ki jih je strah. Takrat je prijateljsko posredovala zdravnica, na obisku pri sosedih, in sinu svetovala pregled. Seveda so ga hospitalizirali.
»Sprememba je bila za vse tri, tudi zame in ženo, velika. Naenkrat je nastala povsem nova situacija. Midva doma, sin v bolnišnici, nihče pa ni razumel, zakaj je tako in kaj se je zgodilo.« Sin je zaradi zdravil postal neprepoznaven in neodziven. Ko sta se z ženo nekega dne peljala z obiska, sta se očitajoče spogledala. »Vidiš, ker si bil prestrog!«, »Vidiš, ker si bila preblaga,« sta si očitala. »A sva hitro tudi ugotovila, da iskanje krivca ne bo veliko pomagalo: sin je še vedno bil na psihiatriji, midva pa z občutkom nemoči.« Na psihiatriji je ostal tri mesece.
Sin je postal moj učitelj
»Odkrito povem: nisem bil dober oče. Zaradi službe ali kariere sem bil preveč odsoten od doma, čeprav sva bila s sinom, ko je bil še majhen, zelo povezana, česar se še danes spominja. Nato pa je prišla faza, ko me je služba povsem prevzela, pojavila so se napredovanja, ambicije, delal sem v mednarodnem prostoru in veliko potoval po svetu. Tako se je zgodilo, da me ni bilo, ko je sin potreboval pogovor, energijo in prisotnost.«
Danes, štirideset let pozneje, se je marsikaj spremenilo. »Naučili smo se živeti s sinovo motnjo. Žena, ki je zdaj ni več dve leti in pol, je ves čas iskala razne oblike pomoči in stike, zelo si je prizadevala za blažitev težav. Raziskovali smo, kako lahko sproščeno in lepo živimo kljub sinovim težavam. Najpomembnejše pa je bilo to, da smo začeli delati na osebnem razvoju. Ko je v družini nekdo, ki reflektira tvoje stanje, začneš graditi samega sebe. Sin je postal moj učitelj, bil je moje ogledalo in jaz sem se učil, katere stvari sem zamudil ali zanemaril, ki sem jih moral pozneje predelati. Če povem s primerom: sin je bil športnik, jaz pa se mu nisem nikoli pridružil. Danes je drugače: z njim grem, kljub mojim letom, na košarko in plavanje. Zavedam se, da sin potrebuje podporo in razumevanje. In ne preveč tistega, kar nekateri počnejo, in mislim, da je narobe. Ne vstopava drug drugemu v osebni svet. Se spoštujeva, a imava oba pravico do zasebnosti. Zadnji dve leti je najino sobivanje super. Ko to ugotoviš, je lahko zelo prijetno. Sin se ukvarja z glasbo, ima glasbeno terapevtko, izdal je več cedejev, začel je peti. Samostojno živi in brezskrbno lahko grem od doma. Sicer se takrat večkrat pokličeva in si poveva, kako nama gre. Zelo pomembno pa se mi zdi tudi to, da se pripravljava na čas, ko me ne bo več. V začetku je sin pogovor o tem odklanjal, zdaj pa se lahko sproščeno pomeniva.«
Vse se zgodi z namenom
Še o preteklosti: »Seveda sem se počutil tudi krivega. To je ena od faz svojcev, s katero se srečajo starši. Mislimo, da smo delali nekaj narobe. A vprašanje je, s katerega vidika. Po drugi strani sem zgledno skrbel za družino, da ji ni nič manjkalo. Danes vem, da krivde ni in da je bila to faza oziroma proces, skozi katerega je šla naša družina. In zgodilo se je z namenom. Danes ne čutim krivde, priznam pa, da sem bil neveden in premalo občutljiv za to, da bi zaznal, da je moje mesto tudi v družini.«
»Žena je s sinom poiskala pomoč pri Šentu – slovenskem združenju za duševno zdravje, obiskovala sta dnevni center. Za njima sem se v dejavnost vključil tudi jaz.« Pozneje so mu tam ponudili vodenje foruma svojcev, kar je brez razmišljanja sprejel ter začel pomagati drugim. »Prav zato, ker sem duhovno napredoval, sem to zmogel in želel.« Voditi je začel skupine za samopomoč, kasneje je začel delati tudi z uporabniki. Edo Belak zdaj to delo opravlja že več kot dvajset let.
»Dejstvo je, da sem moral umiriti svojo notranjost. Prav sin mi je to najbolje pokazal. Začel sem raziskovati duhovne prakse, hoditi v Indijo, srečal sem Sai Babo, obiskoval meditacije ter pridobil notranjo moč in mir. Marsikaj sem začel delati drugače. Zdaj se ne obremenjujem z vsako malenkostjo, kot številni starši, ki radi skočijo pokonci ob vsaki spremembi. Razumeti bi morali, da je njihov otrok v svojem svetu, ki nam ni dostopen, in ne smemo ga na silo vleči v naš svet ter mu govoriti, kaj je primerno.«
Najprej se pojavi strah …
Kako se odzovejo družine, ko ugotovijo, da ima eden od članov psihične težave? »Najprej se prestrašijo, saj ne vedo, kaj naj naredijo, ko se nekdo začne zapirati vase, izolirati, morda postane nasilen, ima neobičajne kretnje ali kaj podobnega. Prelomna točka je takrat, ko se odločijo, ali bodo šli naprej ali se bodo tudi sami zaprli v svoj krog, se začeli smiliti sami sebi, a rešiti tako ne morejo nič. V novejšem času pa ljudje hitreje poiščejo pomoč. Na Šentu imamo pisarno za socialno zagovorništvo, kjer organiziramo pogovore s posamezniki in tudi s širšim krogom družinskih članov. Usmerimo jih, kje jim lahko pomagajo. Nekateri tudi pokličejo po telefonu in pogovor po navadi hitro steče. Nikomur ne svetujemo, jim pa povemo, katere oblike pomoči imajo na voljo. Nekateri se vključijo v skupine za samopomoč, predvsem pa ugotovijo, da niso sami. Nekateri se med sabo še dodatno povežejo, se družijo in si pomagajo.«
Naučimo se sobivanja
Ključno spoznanje pa je: če želiš skozi življenje, ne smeš plavati proti toku, poudari Belak. »To svetujem vsem svojcem. Naj pustijo človeka, da živi v svojem svetu. Tega smo se naučili tudi od strokovnjakov. Če ima nekdo prisluhe, ga nima smisla prepričevati, da ni tako. Najbolje je, da vanj ne silimo in ne zahtevamo obnašanja, ki bi ustrezalo nam. Z izkušnjami se naučimo malih prijemov, ki nam lahko veliko pomagajo. Tako lahko sobivamo.«
Še ena ugotovitev: nikogar ne moremo spremeniti, razen sebe, in še to je težko narediti, pravi Belak. Na tak način lahko pripomoremo k boljšemu sobivanju in sprejemanju drugih takšnih, kot so. Dovolimo jim, da imajo svoje mnenje, ter pokažimo sočutje in empatijo do ljudi v stiski. Povezuje naj nas tisto, kar imamo skupnega.
»Ko sprejmeš človeka takega, kot je, ni težko sobivati. Agresijo povzročamo svojci s svojimi pričakovanji, zahtevami in pokroviteljstvom ter nadzorom. Nemočno osebo poskušamo izvleči iz njenega sveta in postavljati pravila, ki ustrezajo nam. Zakaj bi tako ravnali? Ali imamo pravico? Poskusimo se uskladiti in dovolimo, da se tudi druga oseba izrazi po svoje. Če to naredimo, bomo spoznali, kako prijazni so ti ljudje. Pogosto nas presenetijo, koliko stvari vedo in kako lepo se je pogovarjati z njimi. Dovolimo jim, da se izrazijo.«
