Vse to jo je pripeljalo skoraj do roba, potem pa se je odločila, da o svojih čustvih, občutkih in drugačnosti spregovori. To ji je pomagalo, da se je sprejela, kakršna je, da je zaživela na novo in da svoje roke več ne skriva. Uživa v življenju in premaguje vse ovire. Tridesetletnica je danes podjetnica in športnica, ki je lani osvojila naslov paraplezalke leta.
Ste se kot otrok počutili drugačno?
Seveda, bila sem izobčena. Bila sem edina v vrtcu z vidno telesno okvaro; majhno, a dovolj veliko, da sem se zapirala vase zaradi občutka manjvrednosti. Ta občutek me je spremljal skoraj do tridesetega leta. Mišljenja o sebi ne moreš kar tako spremeniti. Dolgo časa sem potrebovala, da sem ugotovila, da za moje počutje in odločitve ni »kriva« moja anomalija, ampak svet, ki sem ga ustvarila v svoji glavi. In ta je bil izkrivljen. Pred tem sem svojo roko skrivala in s tem sem želela skriti tudi sebe. Včasih tudi za večno.
Kako so se do vas obnašali vrstniki?
Otroštvo je bilo najhujše, ker so vsi videli le mojo roko, ne mene kot osebe, kaj zmorem in česa ne; le ta napaka me je opredeljevala. Kdor je hotel biti nesramen, je imel na očeh zelo očitno in priročno stvar, zaradi katere me je lahko zbadal. Tako v vrtcu kot v osnovni šoli so se velikokrat norčevali iz mene oziroma me jemali kot nekoga, ki zaradi take roke tako ali tako ničesar ne zmore. Nisem marala hoditi v šolo, tudi v srednjo ne, saj sem se ves čas poskušala skriti, želela sem, da bi vsi pozabili na mojo roko – tudi sama sem hotela pozabiti nanjo. Na srečo sem svojo invalidnost lahko skrivala, nekateri tega ne morejo in se »na silo« naučijo živeti s pogledi, vprašanji mimoidočih in celo z zbadanjem. Jaz sem svojo invalidnost skrila pred celim svetom, pred prijatelji, pred sabo, pred starši in tedanjim partnerjem, vsi so pozabili, da ta del mene obstaja, z mano vred, in svet je bil lažji. Vendar je bilo to daleč od resnice …
Kakšna je bila vaša samoobramba, ko so se vrstniki spravljali na vas, ste si zgradili lasten svet?
Na žalost nisem bila tako izvirna, moja obramba sta bila jok in zapiranje vase. Vedno sem občudovala ljudi, ki se znajo braniti, se postavijo zase. Razmišljala sem, kdo sem, kaj sem, kaj delam tu, kako naj se sploh znajdem v tem svetu, če me vsi zavračajo in se zavračam celo sama. Moje otroštvo je bilo kar pestro, ni mi bilo lahko, ves čas sem se iskala. Na koncu pa sem le ugotovila, da roka sama ni vzrok, da mi je bilo težko; čeprav je moj videz zagotovo pripomogel k odraščanju in izoblikovanju sebe. Zdaj, ko sebe in svet vidim drugače, mi tega ni več tako neprijetno deliti. Kot parašportnica sem dobila vprašanja na družbenih omrežjih, češ zakaj sem sploh parašportnica (ker niso videli, da bi bilo z mano kaj narobe), zato sem se opogumila in delila rentgensko sliko svoje invalidnosti. Ogromno ljudi se je »zapičilo« v moj sredinec. Je namreč najdaljši in v življenju tudi najbolj priročen. Zdaj mi je vseeno, kaj si posameznik misli. Na srečo vprašanj glede roke ne dobivam več toliko. Zdaj tudi vem, kaj je moje poslanstvo.
In kakšno je vaše poslanstvo?
Uživati življenje, kolikor se le da, uživati v vsakem trenutku; tudi če so izzivi ali neprijetnosti, poskušam skozi vse iti z nekim užitkom in nasmehom na obrazu. Poskušam se zavedati svojih čustev in reakcij, poskušam razumeti ljudi okoli sebe. Največ svojega časa posvetim seveda plezanju – sezona 2023 bo pestra, čaka me tudi svetovno prvenstvo –, primarni družini in službi (to gre eno z drugim, ko imaš družinsko podjetje), zaročencu, ki živi v Ameriki, in seveda prijateljem – kolikor mi še ostane časa. Rada pa se preizkušam v novih stvareh, trenutno je moja želja nadaljevati učenje klavirja.
Kdaj se je zgodil preobrat, kaj vas je privedlo do tega, da ste se sprejeli, kakršni ste?
Počasi se je gradilo to zavedanje; eden ključnih trenutkov je bil, ko sem v Mariboru delala v balvanskem plezalnem centru. Veliko ljudi je prišlo do mene in mi občudujoče reklo: »Vau, kako pa ti kar s to roko plezaš.« Na začetku me je zelo motilo, da me ljudje opazujejo, vidijo mojo roko, me sprašujejo – to je bilo zame prvič, da sem se morala zares pogovarjati o svojem življenju z manjšo prirojeno anomalijo. A ob njihovem iskrenem začudenju in občudovanju sem spoznala, da me ljudje jemljejo kot nekoga, ki zmore, se trudi, poskuša kot vsi drugi v plezalnem centru. Končno sem razumela – kakor očitno je –, da je plezati brez prstov težje, kot če jih imaš; meni to prej ni bilo samoumevno.
Kako to, da ste sploh začeli plezati?
Bivši fant je hodil v alpinistično šolo in kasneje sem se vpisala tudi jaz. Z njimi sem hodila v gore, plezala daljše smeri v hribih in osvajala zimske pristope ter prišla do naziva mlajše pripravnice. Sama si v bistvu sploh nisem želela plezati, saj sem mislila, da tega zagotovo ne zmorem, in ker me je bilo strah povedati za svojo anomalijo. Kar nekaj časa najine zveze sem roko skrivala in se otepala plezanja. Neprestano me je spodbujal, češ da mi gre dobro, me vodil v gore. Prej pa sem odraščala brez hoje v klanec, trenirala le dvoranske športe, nikoli nisem stopila niti na lokalni hrib, v osnovni šoli pa sem na pohod na zasneženo Komno šla s papirnatimi športnimi copati, v hlačah, ki niso pokrivale ledvic, in le z eno bombažno jopico. S to zamero in spomini sem potrebovala zelo veliko časa, da je plezanje postalo najpomembnejši del mojega življenja. Z gibanjem v naravi – naj bo to hoja v gore ali plezanje, kasneje tudi turno smučanje – sem vzljubila tudi meni najtežji del tega alpinističnega športa: treniranje.
Kdaj pa ste začeli s paraplezanjem?
V plezanju pet ali šest let nisem napredovala, kar mi je šlo na živce. Imela sem svoj amaterski slog, nepravilne tehnike, zato sem iskala načine, kako napredovati. Vmes sem prek družbenih omrežij ugotovila, da obstajajo paraplezalci iz tujine, da hodijo na tekme in imamo (sicer manjšo) ekipo tudi pri nas. Takoj sem začela iskati kontakt, želela sem si spoznati invalide, sebi enake, ki obožujejo plezanje tako kot jaz. Sprva me tekme niso zanimale, na koncu pa je bil ves poudarek prav na tekmah, in potrebovala sem svoj čas, da sem dojela, da to ni malo za šalo, ampak malo zares.
In kmalu so prišli rezultati?
V letu 2021, ko sem začela, smo imeli tri tekme, pri zadnji na svetovnem prvenstvu v Moskvi sem prvič prišla v finale. Finalna tekma je bila čisto drugačna kot kvalifikacije: vsi reflektorji so bili usmerjeni name, in priznam, lahko bi bolje odplezala, če ne bi »zamrznila«, če bi imela kakšno izkušnjo več, in mislim, da bi lahko prišla do stopničk. Vseeno sem s tem rezultatom, izkušnjo ter kasneje tudi z nazivom parašportnice leta dobila nov zagon, zdaj sem res vse posvetila plezanju in treningom.
Je viden napredek, ki ste si ga želeli?
Se pozna, ampak počasi. Zares treniram šele slabo leto. Tudi letos sem prišla v finale v Salt Lake Cityju, a sem spet zamrznila in nisem plezala kot vem, da bi lahko. Mislim, da moram trenirati to, da imaš le en poskus – to daje drugačen pristop, zaradi tega si bolj živčen. Jaz sem že tako nekoliko živčen človek, nastopi so zelo pomembni in res hočem dati vse od sebe, a ker se tako grizem zaradi ene možnosti, je ravno obratno. Paraplezanje je mlad šport, Slovenci imamo trenutno le štiri tekmovalce, vse je še v povojih, tako da še ni veliko tekem in ne moreš pridobiti toliko izkušenj. Prihodnje leto bo spet svetovno prvenstvo in se bom imela priložnost spet izkazati – tega se zelo veselim in le še o tem razmišljam. Prihodnje leto tudi izvemo, ali bo paraplezanje na paraolimpijskih igrah leta 2028. Udeležba je seveda tudi moja želja, a vprašanje, katere kategorije bodo, če sploh bo.
Poleg plezanja pa tudi delate?
Imamo družinsko podjetje, to poleg plezanja vzame ogromno časa, energije in fokusa, prinaša stres. Na srečo se z družino dobro razumemo in mi pomagajo, vskočijo, kadar se moram posvetiti tekmam. Brez njih ne bi mogla tekmovati in trenirati.
S paraplezanjem se ukvarja tudi vaš zaročenec, ki ima okvaro hrbtenice?
Tako je, je inštruktor plezanja, živi v Marylandu in spoznala sva se na svetovnem prvenstvu v Rusiji. Letošnjo sezono sem ga ponosno gledala, kako je prevzel dve zlati medalji v svoji kategoriji.
Kako vama uspeva zveza na daljavo?
Je kar težko, potrebnega je veliko pogovarjanja, razumevanja, prilagajanja, videoklicev … A če imaš nekoga rad in veš, da ti je pisan na kožo, greš čez vse. Vseeno sva bila kar veliko skupaj v zadnjem letu, videvala sva se na tekmah, jaz sem ga obiskovala Ameriki – ker imam takšno službo in družino, sem si to lahko privoščila.
Kakšni so vajini skupni dolgoročni cilji?
On mora priti v Slovenijo! Sva v procesu pridobivanja dovoljenja za bivanje in iskanja službe – kar bo pestro, saj je invalid višje stopnje in ne zna dobro slovensko. Moram priznati, da je v tistih delih Amerike, ki sem jih obiskala, zelo dobro poskrbljeno za invalide, na vseh področjih, tudi v plezalnih centrih, veliko bolje kot v Sloveniji.
Se vam je kdaj zdelo, da česa ne zmorete?
Dejstvo je, da zaradi roke nekaterih stvari ne zmorem, na primer lupiti krompirja. Šalo na stran. Mislim, da ni veliko stvari, ki jih ne bi zmogla narediti, če pa jih ne zmorem, so vedno prilagojeni načini. Mislim, da sem (si) že dokazala, da veliko stvari zmorem.
Ukvarjali ste se že z veliko športi: karatejem, jazz baletom, tenisom, odbojko …
Odbojka je bila zame kar težek zalogaj, a spet priznam, da sploh ne zaradi roke, čeprav sem igrala v klubu, kjer ni bilo invalidov. Borila sem se zaradi svojega razmišljanja, da sem manjvredna, da sem jim odveč ter da potrebujem preveč pozornosti in prilagoditev. Odbojka je ekipni šport, moraš sodelovati, jaz pa se preprosto nisem mogla vključiti. Roka sploh ni bila ovira, tudi trenerka mi je, ko sem postala parašportnica leta, napisala, da je name vedno gledala enako kot na vse druge kadetinje. To mi je dalo misliti, kako narobe sem gledala na svet in ljudi; popolnoma napačno, izkrivljeno predstavo sem imela o sebi in drugih. Zdaj, ko sem bolj iskrena do sebe in drugih, opažam, kako lahko človek škoduje sam sebi, veliko pa seveda pripomoreta tudi družba in okolica, v kateri odraščaš.
Kako pa so se do vas obnašali vaši bližnji? So bili starši zaščitniški?
Roka v naši družini ni bila nikoli tema, o njej se nismo pogovarjali, nisem si je upala niti omeniti, bilo mi je neprijetno. Te teme nismo obravnavali, morda le kdaj, ko mi je bilo res hudo. Delali smo se, da nisem drugačna, da problemov z mano ni.
So starši vedeli, kaj se vam dogaja v šoli, kako se počutite, kaj preživljate?
Načeloma ne. V tistem času, proti koncu osnovne in v začetku srednje šole, smo imeli precejšnjo krizo v družini, podjetje je mojim staršem vzelo ves čas, da smo lahko normalno živeli, jaz pa sem svoja čustva skrivala in se zapirala vase. Navzven sem bila sicer vedno nasmejana. Kadar sva se z očetom o čem pogovarjala, ko je bila kakšna kriza, me je na koncu vedno nasmejal in mislil, da je vse v redu – tudi jaz sem tako mislila. Tudi v šoli ni nihče opazil, da se z mano kaj dogaja, saj smo bili vsi najstniki in problematični. Bilo je težko obdobje, a nikomur ne zamerim. Očitno sem stisko res tako dobro skrivala in se zapirala vase, da nihče ni pomislil, da kdaj v samoti razmišljam o tem, da ne bi več živela.
Tako je bilo hudo, da ste pomislili na samomor?
Ja, je bilo. Med osemnajstim in devetnajstim letom sem se vsak dan borila tudi s paničnimi napadi, tisto leto sploh nisem hodila na fakulteto, ker sem imela toliko dela sama s sabo. Takrat sem bila v vlogi žrtve; zdaj ni več tako, stopila sem naprej, a dolgo časa tega nisem znala ali zmogla. Lahko pa razumem, da se nekdo v tem procesu ustavi in ne zmore več. A kot sem že rekla, pri meni ni nihče opazil, ne starši, ne učitelji, niti sošolci. V najstniškem obdobju smo vsi malo depresivni in čutimo, kot da nas nihče ne razume, nikoli pa ne veš, kako daleč gre to razmišljanje in kako dolgo je to obdobje.
Kaj vam je pomagalo, da ste izstopili iz vloge žrtve?
Mislim, da nikoli ne bi zares prestopila meje, ampak sem o samomoru samo razmišljala. Vedno sem si želela živeti, zavedala sem se, da imamo na tem svetu le kratko obdobje, zato ga moram izkoristiti. A dolgo časa nisem znala izstopiti iz svojih problemov. Potem pa sem nekoč preprosto imela tega dovolj, želela sem v vse to vključiti svoje starše, da bi vedeli, kaj se z mano dogaja. Bolj sem se odprla in začela govoriti o svojih ponotranjenih problemih in željah, ki jih imam, a jih zaradi tega ne morem uresničiti. Poiskala sem tudi pomoč terapevta, se pogovarjala s prijatelji. Na srečo sem naletela na ogromno ušes, ki so bila pripravljena poslušati; najbolj pa mi je pomagalo zavedanje, da nisem sama, da se drugi borijo s podobnimi težavami, tudi ko niso več najstniki – kot sem omenila, sem bila že v poznih dvajsetih, ko so me težave še spremljale. Strah me je bilo, da sem že prestara za take probleme in da se o tem pač v teh letih ne pogovarjaš več; češ, vsi gredo naprej z življenjem, jaz pa čistim stvari iz preteklosti. Vendar se poskušam pomiriti, da nekateri pač potrebujemo več časa.
Se še kdaj spopadate s paničnimi napadi?
Sicer jih še vedno doživljam, a jih je veliko manj. Imela sem tudi težave s prehranjevanjem – ne anoreksije ali bulimije, ampak tako so se mi zakrčile mišice, da fizično nisem mogla jesti. Hodila sem od zdravnika do zdravnika, ugotovili smo, da imam ADHD (motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo) in anksiozno motnjo ter da bom morala s tem živeti vse življenje. Zato sem morala veliko stvari spremeniti, morala sem se naučiti živeti »od začetka«. A ves čas je prisoten strah – ali bom lahko jedla, sedla v avto, kam šla … Tega veliko ljudi ne razume. Naporno je imeti take motnje, ko hočeš normalno živeti, početi stvari, a ti glava ne dovoli. Ves napor usmerjam v to, da bi ugotovila izvor. Moram reči, da se je moje počutje izboljšalo in se počasi spravljam iz tega.
Ste zelo spremenili svoje življenje?
Ne, življenja sploh ne, temveč mišljenje – vse se je zgodilo v mojem razmišljanju. Temu sem posvetila veliko dela in imela sem ogromno željo to spremeniti. Mišljenje sem torej spremenila, a karakter ostaja isti: še vedno se ves čas smejim, sem zaletava in rada preizkušam nove stvari.
Se kdaj vprašate, zakaj ste se ravno vi rodili z deformirano roko in anksiozno motnjo?
Sem se, neštetokrat! Zakaj, zakaj, zakaj? Zdaj pa se ne sprašujem več. Tako je, svet je pisan, različen, naravi je vseeno in se poigra z nami, jaz pa sem del narave. Poskušam se ne spraševati, zakaj je moje telo, kakršno je, zakaj sem taka, kot sem, ampak se trudim, da s tem, kar imam, naredim najboljše. Bolje je iskati pomembnejše stvari – tiste, ki ti dajo mir, veselje, užitek. Nikoli več se nočem vrniti v tisto obdobje, je pa treba v to vložiti veliko truda.
