Boj z boleznijo jo je okrepil, pravi, nikoli ni vrgla puške v koruzo; pogumno se je spopadala z vsem, kar ta bolezen prinaša fizično in psihično, predvsem pa je hvaležna za vsak nov dan, ki ga polno živi, za vso močno podporo družine – moža Jožeta in treh sinov, sester in mame. »Moja zgodba se je pravzaprav začela skoraj leto dni pred diagnozo. Septembra leta 2016 sem med branjem knjige zatipala bulico v dojki. Rekla sem si: 'Ne delaj panike, očitno nisi spremljala menstrualnega cikla.' A čez kakšne tri tedne sem znova zatipala bulico. Presunilo me je – to je rak. Takoj zjutraj sem poklicala svojo ginekologijo. Enkrat, dvakrat, a se ni oglasila. Moj tretji klic je bil naročilo na samoplačniški ultrazvočni pregled,« je pripoved o najtežjem času svojega življenja začela Kristina. Ultrazvok je bil brez posebnosti. Našli so cisto, ki pa ni bila problematična. Priporočili so, da jo spremlja in gre na mamografijo. »Bila sem pomirjena. Šla sem do ginekologinje, dobila napotnico za ambulanto za bolezni dojk v novomeškem zdravstvenem domu, kjer sem bila hitro na vrsti. Znova niso ugotovili nič posebnega in me čez mesec dni naročili na kontrolo in punkcijo, ki sicer ni bila uspešna. Nato je vnovič sledila mamografija, ki spet ni pokazala posebnosti. 'Kaže, da je le cista, nič kaj takega,' sem pomislila.«
RAK JE, KAJNE?
A očitno zdravnici Tereziji Krese iz ambulante za bolezni dojk nekaj ni dalo miru, saj je Kristino decembra znova napotila na ultrazvok. Nanj je čakala do julija. Dan, preden so z družino odšli na morje, se je oglasila v ambulanti, opravila pregled; tokrat je uspela tudi punkcija. Izvide naj bi dobila čez teden dni, in ko jih v petek ni bilo v nabiralniku, jo je malo stisnilo pri srcu. A je na morju odgnala slabe misli, v ponedeljek pa je sledil klic medicinske sestre iz ambulante, da naj se vrne. »Kljub vsemu je bil lep dopust, prav super smo se imeli. Potem pa je prišel ta usodni četrtek. Ko sem prišla, je bil ambulanta polna. Grem prvič na mamograf pa drugič, sedim in čakam, ko kar naenkrat opazim, da sem v čakalnici sama. Takrat me je spreletelo, da mora biti nekaj hudo narobe, da gre zares. Optimizem je popustil, zajel me je vrtiljak čustev,« se je spominjala s solznimi očmi. Zbrala se je in stopila pred zdravnico, ki kar ni našla besed. »'Rak je, kajne?', sem rekla zdravnici, ta pa je le pokimala.« Potem je vse hitro steklo. »Pri prvi operaciji na onkologiji v Ljubljani so mi odstranili tumor in eno bezgavko, za katero se je izkazalo, da je tudi pozitivna. Nato so mi odstranili še druge bezgavke pod pazduho, za tri se je izkazalo, da so pozitivne, zato so me dali še na scintigrafijo skeleta. To slikanje je bilo zame šok. Že leta nazaj sem namreč veliko brala o raku na dojkah in spoznala zgodbe žensk, tako da sem ob diagnozi pravzaprav vedela, kaj me čaka. Še danes mislim, da je šlo za neki tretji čut. No, šok je bil zato, ker s to preiskavo iščejo metastaze po telesu. Te niso ozdravljive, so lahko zazdravljive, lahko pa tudi ne. Na to nisem bila pripravljena. Tisti teden, ko sem čakala na izvide, je bil najhujši v mojem življenju. Na veliko srečo metastaz ni bilo,« je olajšano povedala.
PODPORA NA VSAKEM KORAKU
Kristina je kemoterapije in obsevanja dobro prenesla, ko so ji začeli izpadati lasje, jo je mož Jože preprosto obril po glavi. »Naredili smo pravi mali šov,« se je nasmejala. Tudi s hormonskima terapijama nima večjih težav, redne preglede pa ima na pol leta. Hvaležna je ambulanti za bolezni dojk, ki – čeprav pri njej niso ugotovili genske obremenjenosti – njene tri sestre enkrat na leto pregledajo z mamografom. »Do zdaj je bilo v redu. Zelo pomembno je, da se rak odkrije zgodaj. Potem je vse lažje,« je dodala Kristina, ki vsem ženam polaga na srce, da naj si redno samopregledujejo dojke in gredo takoj k zdravniku, če karkoli zatipajo. Kristini ni bilo nikoli težko govoriti o bolezni ali skrivati, kaj se dogaja. O njej je pripovedovala vsakemu, ki jo je želel poslušati. »Podporo sem dobila, kamor sem se obrnila – doma, pri prijateljih, v službi v računovodskem servisu, v katerem še danes delam po štiri ure, štiri pa sem upokojena ... Kmalu sem se povezala tudi z Europo Donno in drugimi ženskami, ki so doživljale enako usodo. So super družba, pozitivne in navdihujoče. Od vseh naštetih sem črpala moč, ki sem jo potrebovala. Hvala vsem!« Moč nabira tudi v naravi, gibanju, jogi ... »Že pred boleznijo sem lepo živela, zdaj pa še toliko bolj,« je z velikim nasmehom na obrazu dejala Kristina Janževič, ki ji zadnja leta veliko veselje prinašata tudi vnuk in vnučka, za katera si vedno vzame čas.
ROŽNATI OKTOBER
Podobno kot v večini razvitih držav je rak na dojkah tudi v Sloveniji najpogostejši rak pri ženskah. A ni izključno bolezen žensk, saj sta med obolelimi tudi od eden do dva odstotka moških. Po podatkih Registra raka za Slovenijo je v letu 2019 (podatkov za leti 2020 in 2021 še ni) je za rakom na dojkah zbolelo 1583 ljudi, od tega 1568 žensk in 15 moških, umrlo pa 433 žensk in 10 moških.
Vstopili smo v rožnati oktober. V tem mesecu Združenje Europa Donna Slovenije, ki letos praznuje 25 let delovanja, vsako leto pripravi vrsto dejavnosti in dogodkov, s katerimi ozaveščajo o raku na dojkah in opozarjajo na pomen zdravega načina življenja, zgodnjega odkrivanja bolezni in odgovornosti do svojega zdravja. Od konca avgusta do sredine septembra so se v združenju odpravili na teren in obiskali 25 mest po Sloveniji, tudi Novo mesto in Krško. Podobno kot v večini razvitih držav je rak na dojkah tudi v Sloveniji najpogostejši rak pri ženskah. A ni izključno bolezen žensk, saj sta med obolelimi tudi od eden do dva odstotka moških. Po podatkih Registra raka za Slovenijo je v letu 2019 (podatkov za 2020 in 2021 še ni) za rakom na dojkah zbolelo 1583 ljudi, od tega 1568 žensk in 15 moških, umrlo pa 433 žensk in 10 moških. Preživetje žensk se povečuje; rak na dojkah je tudi zelo dobro ozdravljiv, če je odkrit v začetnih stadijih. »Številne raziskave kažejo povezavo med zdravim načinom življenja in manjšim tveganjem za razvoj raka na dojkah. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije bi lahko z zdravim načinom življenja preprečili od 30 do 50 odstotkov primerov vseh rakov. Za zgodnje odkrivanje je pomembno, da se ženske odzovejo na vabila državnega presejalnega programa Dora; nanj vsaki dve leti povabijo vse ženske med 50. in 69. letom starosti. Prav tako k zgodnjemu odkrivanju pripomore redno mesečno samopregledovanje dojk. Za pomoč je na voljo brezplačna mobilna aplikacija Breast Test in prikaz na spletni strani www.breast-test.com,« je pojasnila Krčanka Darja Molan, članica upravnega odbora Europe Donne Slovenija in predsednica sveta pacientov Onkološkega inštituta v Ljubljani. Zadovoljno pove, da odziv na program Dora, ki poteka od leta 2008 in je od januarja 2018 prisoten po vsej Sloveniji, vsako leto raste; pregledanih je vse več žensk, čeprav je delo v presejalnih centrih zadnji leti zaznamovala epidemija. »Podatki iz leta 2019 kažejo, da se je povabilu odzvalo 107.887 žensk, kar predstavlja 78,2 odstotka vseh povabljenih žensk med 50. in 69. letom, leto pozneje je bilo slikanih 99.679 žensk ob 74,3-odstotni udeležbi in skupaj odkritih 600 primerov raka na dojkah. Lani je bilo opravljenih 113.679 mamografij, pri 668 ženskah so odkrili raka na dojkah, udeležba žensk je bila 77,2-odstotna,« pove.
TUDI MLADE BOLNICE
Rak na dojkah pri mladih sicer ni tako zelo pogost, saj še vedno velja, da je to bolezen starejših. A vsako leto zboli do 80 žensk, mlajših od 40 let, in več kot 270 bolnic, mlajših od 50 let. Tudi Kristina Janževič je bila med njimi. »In žal veliko njih, kar še posebej velja za bolnice do 39. leta, naleti na oviro že pri diagnostiki, ko jim zdravniki lahkotno odgovorijo, da so za raka premlade. Takšne besede lahko bolnice potolažijo in jim povzročijo nevaren lažen občutek varnosti, zato je pomembno, da vsako spremembo, ki jo ženska opazi, temeljito pregledajo specialisti v ambulanti za bolezni dojk. Okoli 80 odst. vseh bulic je namreč nenevarnih. A če gre za nevarno spremembo, je zdravljenje treba začeti čim prej, saj je rak na dojkah v zgodnjem stadiju po večini zelo ozdravljiva bolezen,« je še poudarila Molanova.
