Niko Kolar je v policiji zaposlen od leta 1990, ko je po končani kadetski šoli za miličnike začel delati na policijski postaji Dravograd, kjer je opravljal naloge policista in vodje varnostnega okoliša. Nato je ob delu končal Višjo pravno šolo v Mariboru in kot diplomirani pravnik še študij na pravni fakulteti v Mariboru. V Slovenj Gradcu je bil pomočnik komandirja in nato komandir. Na Koroškem je delal tudi v sektorju uniformirane policije na tamkajšnji policijski upravi. Z združitvijo policijskih uprav leta 2011 je delo nadaljeval v Celju, kjer je avgusta 2013 postal vodja službe direktorja PU Celje, ki jo je uspešno vodil približno pet let. Prvega oktobra leta 2018 je prevzel vodenje PU Celje.
Naslednje leto bo izpolnil pogoje za poklicno in čez šest let za starostno upokojitev. Pravi, da raje dela v lokalnem okolju, kot da bi delal na Generalni policijski upravi. »V lokalnem okolju je več stika z ljudmi. Tu je pravo policijsko delo,« pojasnjuje. Na prvo vprašanje, koliko časa ima za intervju ob drugem delu, odgovori: »Danes sem si vzel čas za vas.« Tako odgovorijo le redki.
Začela bova s prometno varnostjo, ki je na Celjskem zelo slaba. Kaj se dogaja?
Letošnja prometna varnost izstopa predvsem v primerjavi z lansko. Lansko leto je bilo posebno zaradi epidemije, saj je bilo tudi manj prometa. A splošno gledano se stanje prometne varnosti v zadnjih petih ali desetih letih izboljšuje. Pred desetimi leti smo imeli v osemmesečnem obdobju 2173 nesreč, letos so bile 1703, kar je občutno manj. Manj je tudi telesno poškodovanih. Za območje PU Celje je značilno, da število nesreč s smrtnim izidom niha. Letos je na žalost eno tistih let, ko se je njihovo število spet povišalo.
Tudi stopnja alkoholiziranosti pri voznikih?
Alkohola v prometu je resnično veliko. Ta problematika izstopa ne le pri prometnih nesrečah z materialno škodo, ampak tudi pri smrtnih nesrečah. Kar tretjina povzročiteljev smrtnih prometnih nesreč je vozila pod vplivom alkohola, izstopajo tudi prometni prekrški, ki jih storijo pijani kršitelji.
Je res, da niso več problematični mlajši vozniki, ampak srednja generacija voznikov?
Imate prav. Opažamo, da se mladi, ko gredo na zabavo, organizirajo. Vozi tisti, ki ne uživa alkohola. Strinjam se s tem, da imajo mladi drugačen odnos do alkoholnih pijač. Res je, glede prisotnosti alkohola negativno izstopajo starejši vozniki.
V sloveniji že več let govorimo o tem, da bi morala biti zakonodaja na tem področju strožja in kazni za alkoholizirane voznike višje.
Kar zadeva globe za prometne kršitve, so v Sloveniji kar visoke, vsaj če se primerjamo z Avstrijo, saj mnogi opažajo, da tam bolj upoštevajo prometne predpise. Moje mnenje je, da sta osnova vsega preventiva in vzgoja. Preventiva bi predvsem morala zajeti starejše voznike, tako da bi vsaj po preteku nekega obdobja, na pet ali deset let, obnovili znanje s področja varne vožnje. To bi morali urediti na sistemski ravni. Vezni člen pri tem je agencija za varnost prometa.
V lokalnih skupnostih so tudi občinski sveti za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Ali delajo dobro ali se »oglasijo« samo ob tednu mobilnosti?
Odvisno. Nekateri sveti za vzgojo in preventivo v cestnem prometu so zelo dejavni na svojem področju, drugi manj. Njihove pristojnosti so omejene. Vpeti so v izboljšanje prometne infrastrukture, spremembo prometne signalizacije na lokalni ravni. A s problematiko v prometu se celovito oziroma sistemsko ne morejo ukvarjati.
Ni se zmanjšala samo prometna varnost. V prvih dneh leta so se kar vrstili uboji, umori in poskusi teh najhujših kaznivih dejanj. Kaj se dogaja v družbi?
To je vprašanje, ki je primernejše za psihologe, sociologe in podobne strokovnjake, ki se s tem poglobljeno ukvarjajo. Mi se ukvarjamo s preiskavo teh dejanj. Res je, da je število teh kaznivih dejanj na Celjskem visoko. Kar deset se jih je zgodilo. To število je najvišje v Sloveniji in tudi najvišje v zadnjih desetih letih na našem območju. A vsak primer, ki se zgodi, moramo presojati posebej. Nekatera kazniva dejanja so bila načrtovana, nekatera so se zgodila na mah.
Statistika kaže, da je tudi družba padla na izpitu ničelne tolerance do nasilja.
Nasilje na splošno ne izstopa. Izstopa le v okviru družine. Tudi večina ubojev in umorov na Celjskem se je zgodila v družinskem okolju. Kaj storiti v družbi? Spremembe se skozi leta dogajajo. Pred leti je bil uveden ukrep prepovedi približevanja, ki je pozitiven ukrep. V Sloveniji smo dosegli tudi, da se žrtve pogosteje odločijo za prijavo, saj se o nasilju veliko ozavešča, za kar sem hvaležen tudi medijem. Zadeva gre v pravo smer, a vse potrebuje svoj čas.
Marsikatera žrtev nima časa. Žrtve pogosto povedo, da so težava grožnje. Na policiji jim pravijo, da dokler se kaj ne zgodi, se policija ne more odzvati. Grožnje žrtve strejo, nasilneži ne prenehajo. In zgodi se tragedija.
V Sloveniji imamo zelo stroge pogoje za odvzem prostosti in pridržanje storilcev. Verjamem, da bi bila na tem področju dobrodošla kakšna sprememba, a je to vprašanje za pravne strokovnjake. Popolne varnosti na žalost ni mogoče zagotoviti nikjer. Sistem vedno tehta med pravicami in dolžnostmi posameznika. Poglejva ukrep prepovedi približevanja: to je bil korak naprej, toda z njim ne moremo povsem preprečiti nasilja. V osnovi je bil ta ukrep namenjen temu, da bi se v tem času žrtev osvobodila vpliva nasilneža, da bi spregovorila in bi se v reševanje primera vključile druge službe. Ukrep torej ni bil prvenstveno namenjen zaščiti žrtve, saj je to mogoče samo v primeru odreditve pripora, kjer pa so pogoji zaradi spoštovanja pravic strogi. Pri delu sicer opažamo napredek tudi v sodelovanju z drugimi ustanovami, ki so vpete v pomoč žrtvam nasilja, a na žalost obstajajo primeri, kjer je varnost žrtve odvisna od njenega sodelovanja in drugih okoliščin. A kot sem rekel, na žalost stoodstotne varnosti ni nikjer.
Za Slovenijo je značilno, da postaja »večkulturna«. Ali se različna kultura ljudi, ki se priselijo v našo državo od drugod, pozna tudi pri višji stopnji nasilja?
Opažamo razlike. Za mnoge sta sprememba okolja in prilagoditev težavi. Prilagajanje na drugo okolje traja nekaj časa, težava je tudi nepoznavanje jezika in navad. Da. So razlike.
Pred tedni je odjeknila afera, sicer na ljubljanskem območju, ki je pokazala, da je spolnega nasilja v družbi še vedno veliko. Kako je s tem na Celjskem?
Pri nas je v porastu oziroma izstopa predvsem spletno spolno nasilje zoper osebe, mlajše od 15 let, govorim o večjem številu objav fotografij mladoletnih in otrok na spletu. Na tem področju bomo morali še veliko storiti za ozaveščanje ljudi, naj nikakor ne objavljajo svojih fotografij in jih ne pošiljajo drugim. Pri preiskavah tovrstnih kaznivih dejanj smo sicer kar uspešni, predvsem na področju računalniške kriminalitete, a je res, da postopki trajajo dlje, saj moramo v njih praviloma sodelovati s tujino, ker so spletne strani pogosto iz drugih držav. Sodnih postopkov in dela drugih organov ne morem komentirati. Zakonodaja je v Sloveniji spisana tako, kot je. Včasih se mi zdi, da so bolj poudarjene pravice osumljencev kot pravice žrtev.
Kako je z nezakonitimi prehodi meje? Nedovoljene migracije so vedno tudi »politično« orodje. Kakšni so podatki za celjsko območje?
Število nezakonitih prehodov meje se povečuje tudi na območju PU Celje. Lani jih je bilo v prvih osmih mesecih 148, letos že 256. Te številke so zelo nizke v primerjavi s koprskim ali z novomeškim območjem, kjer je nezakonitih prehodov več tisoč.
So ti migranti nevarni, ste kdaj na tem območju ujeli koga, ki bi lahko predstavljal posebno tveganje z vidika terorizma?
Ne. Pri nezakonitih migrantih nismo obravnavali kaznivih dejanj, pri njihovih sprovajalcih pa.
Pri tistih, ki organizirajo prehode, torej. Želite povedati, da so organizatorji prevozov migrantov bolj nevarni kot migranti?
Da. Ker so sprovajalci po navadi člani nevarnih kriminalnih združb, ki so lahko tudi oborožene. Znano je, da med seboj tudi obračunavajo.
Kako je zdaj z avtocestno policijo?
V njej so bili predvsem policisti s postaje prometne policije, nekaj jih je bilo tudi z območnih policijskih postaj. Ti so zdaj začasno napoteni na postajo prometne policije. Ampak ne glede na avtocestno policijo smo že pred njeno uvedbo imeli patrulje, ki so zagotavljale 24-urni nadzor avtoceste. To še vedno počnejo.
Govorite o postaji za izravnalne ukrepe, ki tudi v notranjosti, ravno na avtocesti, odkriva nezakonite migrante?
Ne. O prometni policiji. Sicer pa so tudi policisti postaje za izravnalne ukrepe prisotni na avtocestah.
Avtocestno policijo je prejšnje vodstvo Generalne policijske uprave slavnostno odprlo in nato klavrno »zaprlo«. Ni to zdrs policije?
Tega ne morem komentirati. Ustanovljena je delovna skupina na ravni Generalne policijske uprave, ki zadevo proučuje. Kakšna bo odločitev o tem, ali se bo avtocestna policija »vrnila«, za zdaj ne vem. Čeprav ideja o avtocestni policiji ni slaba. Težavo je predstavljalo pomanjkanje kadra. Če nekdo število policistov razdrobi, dobi več nefunkcionalnih enot, ki ne delujejo tako, kot bi morale.
Kaj pa gospodarski kriminal? Na Celjskem ste imeli zadnja leta na tem področju kar veliko dela ...
Po številu gospodarskih kaznivih dejanj smo letos na drugem mestu. Pred nami je Ljubljana. Veliko smo naredili predvsem na področju odpravljanja zaostankov. Pred leti smo preiskovali kazniva dejanja, ki so izvirala še iz let 2014 ali 2015. Zdaj so najstarejša gospodarska kazniva dejanja, ki so še v preiskavi, iz leta 2019, a so že v zaključnih fazah. Veliko je tudi primerov, ki jih sproti obravnavamo. To smo dosegli tudi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ko uspemo odkrivati kazniva dejanja že, ko jih storilci izvajajo.
Se je njihov vzorec delovanja kaj spremenil glede na zadnja leta, ko se je razvila sodobna tehnologija?
Da. Spremenil se je kriminal na spletu, kjer so storilci ali osumljenci iz tujine oziroma se ta kazniva dejanja izvajajo prek različnih držav. To preiskave otežuje, saj smo vezani na sodelovanje s tujimi varnostnimi organi, svoj čas pa terja tudi prevajanje dokumentov. Spletna kriminaliteta je bila v vzponu prav v času epidemije, ko je bilo na drugi strani manj klasičnih oblik kriminala. In prav ta čas smo posvetili odpravi zaostankov.
Vas je na področju preiskav gospodarskega kriminala Nacionalni preiskovalni urad (NPU) razbremenil ali vam je vzel kader?
V zadnjem obdobju je v ta urad odšel en kriminalist iz Celja. Katere primere bo urad z našega območja preiskoval, je določeno s posebnim navodilom oziroma kriteriji. Ideja o NPU je dobra, saj tam preiskujejo najtežje oblike kaznivih dejanj, bolj se jim lahko posvetijo, medtem ko smo v policijskih upravah preobremenjeni z lažjimi oblikami gospodarskega kriminala. Zato se težje v celoti posvetimo primerom, ki so zahtevni.
Je preobremenjenost kriminalistov in policistov v Celju velika oziroma ali jih je dovolj? Ali zaradi tega »trpi« organizacija dela?
Kadrovska situacija se slabša iz leta v leto. Zato smo uvedli nekatere organizacijske ukrepe. Nismo zapolnjevali delovnih mest na ravni policijske uprave, nismo zapolnjevali nekaterih delovnih mest starešin, reorganizirali smo dežurno službo, tudi delo na nekaterih policijskih postajah. Treba je poudariti, da ne glede na kadrovsko stisko lahko opravljamo vse redne naloge, posredovanja, patruljno službo. Kadrovska stiska se pozna najbolj pri preventivnih dejavnostih, na primeri pri policistih kolesarjih, policistih opazovalcih ...
Res je. Policistov kolesarjev ni več videti … Včasih se je policija bala, da če bi v okolju opazili več policistov, bi javnost mislila, da smo v policijski državi …
Časi se spreminjajo, zdi se mi, da danes ljudje menijo drugače. Ljudje si želijo, da bi videli policiste v svoji okolici. Tudi policisti kolesarji so še vedno tu, če je le mogoče, so med ljudmi, ampak ne več toliko, kot bi hoteli. Želim si, da bi bili vsak dan med ljudmi, a niso, ne morejo biti zaradi kadrovske stiske. Ravno oni in policisti opazovalci, tudi vodje policijskih okolišev, veliko lažje vzpostavijo stik z ljudmi kot policisti v patruljah. Policisti in kriminalisti delajo tako v uniformah kot v civilu. Ampak na vso organizacijo, ko policiste razporejamo, vpliva kadrovska stiska.
Je dobro, da je zaradi kadrovske stiske preventiva na stranskem tiru? Ljudje nam sporočajo o kršitvah mopedistov in kolesarjev v središču Celja, ki jih policisti nikakor ne zmorejo odgnati. Ko se to ponavlja iz meseca iz mesec in ljudje vidijo, da policistov ni toliko, da bi to preprečili, izgubljajo zaupanje v policijo. To preprosto ni dobro.
Vprašanje je, ali bi z ukrepi takšne kršitve dokončno odpravili. Poglejte, vsi vedo, da policisti strogo nadzorujejo promet v okolici šol, a se tam kršitve, in to hude, vseeno pojavljajo. Ukrep ali kazen nista čudežna palica, s katero bo policija vse rešila. Najpomembnejša je vzgoja, organizacija dela policije pa je odvisna od kadrovskih razmer. Če nekje nekaj izstopa, smo tam zagotovo bolj prisotni, povsod pa preprosto ne moremo biti. V veliko pomoč so nam občani, ki nas obveščajo. Vprašanje je tudi, kako na kršitelje vplivajo kazni. Tudi v prometu je veliko večkratnih kršiteljev, povratnikov. Zasežemo jim vozila, odvzamemo vozniška dovoljenja, na koncu se vrnejo v promet, kupijo cenena in neregistrirana vozila ter – spet vozijo in kršijo pravila. Ne prideš do konca.
Začaran krog? Kot pri medvrstniškem nasilju?
Če govoriva o Celju, smo v preteklih letih na področju odkrivanja in odziva na medvrstniško nasilje naredili veliko. Tako z ukrepi policije kot s sodelovanjem z lokalno skupnostjo, občinami, s sosveti, ki se ukvarjajo s tem. Tudi statistični podatki kažejo, da se število primerov medvrstniškega nasilja zmanjšuje. Trenutno bolj izstopa Velenje. Pri tem poskušamo v območje, ki izstopa, vnesti tiste rešitve, ki so se kot dobre pokazale tam, kjer smo dosegli zmanjšanje tovrstnega nasilja. Medvrstniškemu nasilju namenjamo veliko pozornost, aktivirana je tudi posebna mobilna skupina za preprečevanje tega nasilja v okolici šol, na vlakih, železniških, avtobusnih postajah. V vsem tem času smo se intenzivno ukvarjali tudi s starši storilcev, saj v teh primerih ugotavljamo tudi njihovo odgovornost. Pogosto zaznamo znake kaznivih dejanj, kot je zanemarjanje mladoletnih oseb, zoper storilce smo podajali tudi predloge za izgon iz države ali za razveljavitev dovoljenj za bivanje.
Torej se tudi na tem področju dela kaže raznolikost kultur? Da. Vendar to ni merilo. Ob koncu samo še to. Prejšnja vlada je kar posegala v policijo. Tudi z menjavami na vodilnih mestih. Vas politika ni odnesla. Mnogi pravijo, da vas politika ne zanima, ampak predvsem stroka, in da se ne ozirate na politično obarvanost oblasti ...
V Celju v preteklih letih zamenjav ni bilo. Glede moje funkcije: nanjo gledam kot na poklic. Ko človek zasede nek položaj, mora vedeti, da bo enkrat moral tudi z njega oditi. Pomembno je, kako odide – vzravnano in z občutkom, da je naredil nekaj dobrega, ali s sklonjeno glavo. To lahko primerjam z odnosom zdravnik – bolnik. Bolnika ne zanima, kakšnega političnega prepričanja je zdravnik, in obratno. Pomembna je strokovna obravnava, ne politično dogajanje. V zadnjih letih je bila tudi situacija posebna, predvsem zaradi ukrepov med epidemijo, ki so bili nepriljubljeni tako pri ljudeh kot med policisti. Zato me še posebej veseli, da so naši policisti predvsem in večinoma opozarjali, ne kaznovali. S tem smo dosegli namen.
